Investitor (in projektant) se lahko zanese(-ta) tako na izdano potrdilo o namenski rabi kot tudi na izdano lokacijsko informacijo.
Občina se odgovornosti za škodo zaradi lastne napake (s tem, ali gre ta t.i. zakonodajno protipravnost, se sodišči še nista ukvarjali) ne more razbremeniti na račun očitka investitorju in projektantu o pomanjkanju skrbnosti, ker sama nista preverjala skladnosti izvedbenega akta z odlokom o dolgoročnem planu.
Iz 26. člena Ustave ne izhaja, da bi bila država nekakšen krovni nosilec odškodninske obveznosti za vse tri tam navedene subjekte, ki (lahko tudi) oblastno delujejo na njenem teritoriju. Zgolj določeno je, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki nastane z oblastnim delovanjem, kar bi bilo sicer na temelju pravil OZ lahko sporno.
Prvi odstavek 148. člena OZ predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja ni mogoče utemeljevati na tem določilu, ker stečajni upravitelj ni organ Republike Slovenije.
Odškodninsko odgovornost poslovodstev gospodarskih družb se presoja ex ante, torej po stanju v času, ko je sprejeta poslovna odločitev in ne ex post, ko se šele pokažejo rezultati odločitve. V tej zadevi zato ni odločilno, ali se je sklenitev sponzorskih pogodb izkazala za poslovno uspešno, pač pa, ali je smel toženec v času sklepanja pogodb razumno pričakovati, da bo tožnici prinesla večjo prepoznavnost med potencialnimi kupci in s tem vsaj na daljši rok tudi povečan "eksterni" promet. Ali je bila odločitev razumna, je strokovno vprašanje, ki terja odgovor na podlagi strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Za tak primer je treba postaviti izvedenca ustrezne (najbrž marketinške) stroke.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za postavitev izvedenca, ker naj bi šlo za informativni dokaz. S ponujenim dokazom toženec ni nadomeščal manjkajočih trditev, ki sodijo v okvir njegovega trditvenega bremena. Zavrnjeni dokaz z izvedencem je "informativen" le v meri, v kateri bi se lahko sodišče seznanilo (informiralo) z oceno izvedenca, kakšno bi bilo pravilno ravnanje s stališča marketinške stroke, upoštevajoč okoliščine, v katerih se je odločal toženec.
Tožnik se je pri enajstih letih poškodoval med igro paintball. Nezgoda se je pripetila, ko je tožniku pošlo strelivo. Tedaj je zaklical "stop igra" in se ga namenil dopolniti. Spotoma si je snel zaščitna očala, saj so se ta nenehno rosila. Eden izmed soigralcev je medtem, čeprav med "stop igro" velja premirje, sprožil in tožnika zadel v oko.Bistvo dopuščenega vprašanja je bilo, ali je organizator zadostil standardu skrbnega ravnanja s tem, ko je dal otrokom jasna navodila - tudi to, da si maske nikakor ne smejo sneti, sam pa je bil med igro v varni sobi. Vrhovno sodišče je na vprašanje odgovorilo, da ne. Prvič ne zato, ker nadzor iz varnostne sobe, od koder se na poligon ne vidi in ne sliši, ni noben nadzor. Drugič ne zato, ker je učinkovit nadzor sestavni del nadzorovalne dolžnosti, ko gre za enajstletnike. Tretjič ne zato, ker je igra z uporabo zaščitnih sredstev povsem varna, kakor je bila tudi oglaševana, brez nje pa nevarna in na takšno starši v imenu otrok niso pristali.
Če škodo povzroči več oseb in je v njen izvor ter nastajanje hkrati vključen še oškodovančev prispevek, je pomembno, kakšna je narava ravnanj odškodninsko odgovornih povzročiteljev. Lahko so delovali skupaj (kot so delovali prvi trije toženci, ko so opravili izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), lahko pa neodvisno drug od drugega, pri čemer ni mogoče ugotoviti deležev pri povzročeni škodi. Tudi v tem primeru je odgovornost vseh povzročiteljev solidarna. Vendar, ko delujejo neodvisno drug od drugega, lahko povzročitelji glede na škodno posledico delujejo na različnih vzročnih ravneh, med drugim tudi s prispevkom na isti vzročni ravni kot oškodovanec. V takem primeru povzročiteljev prispevek, njegovo škodno dejanje, konkurira oškodovančevemu prispevku, zato oškodovančev prispevek zmanjšuje, hkrati pa povečuje skupni delež odgovornosti, ki bremeni solidarno odgovorne sopovzročitelje (seveda pod pogojem, da ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi). To pomeni, da je vse odvisno od tega, kakšna je vzročna narava povzročiteljevega prispevka, tj. komu konkurira in ali je mogoče ugotoviti njegov delež pri povzročeni škodi.
Ravnanje uradnice, ki ob znatnih razlikah v videzu istovetnosti prosilca za izdajo osebne izkaznice ni preverila še z vpogledom v druge evidence, ki so pri roki in s postavitvijo dodatnih vprašanj, ni v skladu s standardom zahtevane profesionalne skrbnosti.
Škodo, ki je zaradi preslepitve z lažno osebno izkaznico nastala tožniku, je treba pripisati državi.
Do škode, ki jo je utrpel tožnik, je prišlo, ko mu pri prečkanju iverne plošče, ki je bila zaradi nizkih temperatur in jutranje vlage spolzka, spodrsnilo. Hoja delavca po terenu na gradbišču (tudi če je teren spolzek) pomeni delavčevo običajno in pogosto aktivnost. Od njega zahteva običajno pazljivost oziroma povprečno skrbnost in ne predstavlja aktivnosti, ki bi jo moral delodajalec posebej nadzorovati in delavcu v zvezi s tem dajati posebna navodila. Od delodajalca ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi hojo po gradbišču. Škode, ki je tožniku nastala, ne bi preprečilo niti pravilno ravnanje prve toženke v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi opustitev prve toženke glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, dajanje navodil) ni vzročno povezana s škodo, ki je tožniku nastala.