Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku, ne bi smelo odšteti zneska akontacije dohodnine, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bi nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00049172
ZPP člen 380, 380/1. OZ člen 171. URS člen 26. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1. Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (2004) člen 1.
povrnitev škode - odgovornost države - pravica do zdravega življenjskega okolja - imisije - železniški promet - hrup zaradi prometa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - obstoj protipravnosti - opustitev dolžnega ravnanja - ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje hrupa - predpisane mejne vrednosti emisije - obseg prekoračitve - javni interes - prizadetost posameznikovih interesov - ukrepi oškodovanca za zmanjšanje škode - zavrnitev tožbenega zahtevka - dopuščena revizija
Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.
OZ člen 171, 171/1, 171/2. URS člen 34, 35, 36. ZIZ člen 11, 278. ZPP člen 425.
izselitev iz stanovanja - nezakonita izselitev - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - dolžnost hrambe premičnin - neustrezna hramba - uničenje stvari - premoženjska škoda - deljena odgovornost - prispevek k nastanku škode - dolžnost zmanjševanja škode - plačilo stroškov hrambe - neposredna posest - višina odškodnine - dopuščena revizija
Odprava poglavitnega vzroka za nastajanje škode (z vrnitvijo posesti spornega stanovanja tožnici oziroma z njeno ponovno vselitvijo vanj) je bila res odvisna od volje tožencev (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi toženca imela utemeljene razloge za tako ravnanje). Vendar tudi v tem primeru oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica brez utemeljenih razlogov opustila razumne ukrepe za zmanjševanje oziroma preprečevanje škode in je zato izpolnjen pogoj za uporabo instituta delne razbremenitve odgovornosti tožencev za obravnavano škodo iz 171. člena OZ.
Pri oceni tožničinega soprispevka k nastanku škode pa je treba upoštevati, da je bilo ravnanje tožencev nezakonito, samovoljno in grobo ter je pomenilo kršitev tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), pravice do zasebnosti (35. člen URS) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS). To njuno ravnanje, je bilo poglaviten vzrok za nastalo škodo, možnost njegove odprave pa je bila ves čas v sferi tožencev. Toženca sta bila zato dolžna poskrbeti za ustrezno hrambo tožničinih stvari, pri čemer pa tudi nista bila skrbna. Ob tem je zelo pomembno, da toženca nista ubrala pravne poti, saj bi morala prisilno izvršitev začasne odredbe izpeljati v izvršilnem postopku, potem ko pa začasne odredbe nista opravičila z vložitvijo tožbe, pa je ta sploh prenehala (278. člen ZIZ). V nasprotju z njima je tožnica takoj po nezakoniti izselitvi sprožila ustrezne sodne postopke za odpravo protipravnega stanja, ki sta ga povzročila toženca, ter za razliko od njiju pri tej pravno pravilni poti vseskozi dosledno vztrajala. Glede na določbe 425. člena ZPP in 11. člena ZIZ, ki narekujejo hitro postopanje v pravdah zaradi motenja posesti in postopkih izvršbe, je utemeljeno verjela, da bodo ti postopki zaključeni v roku, v katerem se stanje njenih stvari ne bo (dodatno) poslabšalo. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba drugega odstavka 171. člena OZ narekuje odločitev, da tožničin prispevek nastanku škode znaša le 35%.
predlog za dopustitev revizije - odgovornost države za delo policista - odškodninska odgovornost - uporaba prisilnih sredstev za vklepanje in vezanje - protipravnost - vzročna zveza - dokazni predlog za zaslišanje priče - posredovanje naslova priče - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00048931
ZNISESČP člen 1, 2, 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 9, 9/4. OZ člen 5.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - aktivnost stranke v postopku - prenos sredstev na privatizacijski račun - neupravičena obogatitev - zavrnitev revizije
Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena ZNISESČP, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila skladno s predpisi prenesena na račun za privatizacijo (JRG) pri Agenciji.
Revident na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge torej ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. V zvezi s tem ni pomembno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo z aktivnim ravnanjem varčevalca ali brez njega (torej le na podlagi predpisov in brez njegove odločitve), zato so navedbe revizije v zvezi z okoliščinami prenosa za odločitev nebistvene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo tudi sicer mogoče pritrditi Upravnemu sodišču, da je bilo glede na predpise Federacije BIH predpostavljeno sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JRG, ter da iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki niso več predmet revizijskega preizkusa, tudi izhaja, da revident v dosedanjem postopku ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil navedeni prenos opravljen mimo njegove volje.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - odškodninski spor - sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Ker je tožena stranka sodnica na sodišču, ki bi moralo odločati v zadevi, je Vrhovno sodišče pristojnost preneslo drugam.
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00048609
URS člen 15, 15/3, 22, 34, 35, 39. OZ člen 179. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. Zakon o RTV Slovenija (1990) člen 1.
kršitev osebnostnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - javna oseba - novinar - javni zavod Radiotelevizija Slovenija - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - žalitev časti in dobrega imena - poslanec - Twitter - žaljiva izjava - žaljiva vrednostna sodba - povprečen bralec - odziv na predhodno ravnanje - doktrina zastraševalnega učinka (chilling effect) - svoboda izražanja - svoboda političnega izražanja - uresničevanje in omejevanje ustavnih pravic - kolizija ustavnih pravic - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - sodna praksa Ustavnega sodišča - protipravnost - pravica do enakega varstva pravic - predhodna odločitev Vrhovnega sodišča - isti historični dogodek - doktrina stare decisis - obstoj zadostne trditvene podlage - odklonilno ločeno mnenje - dopuščena revizija
Ugotovitev (objektivne) žaljivosti sporne izjave ne more zadoščati za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Ustaljeno je stališče, da je slog izražanja (slab ali dober) kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, čeprav so morda vulgarni ali žaljivi, služijo stilističnim namenom. Odločilna okoliščina, ki je tehtnico nagnila v prid tožnice, je neobstoj zadostne dejanske podlage, ki bi podpirala toženčevo vrednostno sodbo, v povezavi s to ugotovitvijo pa tudi vsebina zapisa na Twitterju. Tožničino sporočilo, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani politične stranke, katere predsednik je toženec, ki pomeni izjavo o dejstvu, je po vsebini, slogu in sporočilni moči neprimerljivo s toženčevo neodmerjeno prispodobo, naperjeno v osebo tožnice, zato ni mogoče šteti, da je bil toženčev tvit le protiutež predhodnega tožničinega ravnanja. Upoštevaje tudi resnost očitka tožnici in dejstvo, da je sporni tvit na povprečnega bralca učinkoval kot samostojna celota, to lahko vodi le v sklep, da ni bila podana prepričljiva in trdna dejanska podlaga za vrednostno sodbo na račun tožnice. Ko je tako, je tisto kar ostane, zgolj vulgarna karikatura, izrečena z izključnim namenom osramotiti in očrniti tistega, ki ga zadeva. Uporaba komunikacijskega kanala Twitter nikomur, tudi ne vplivnemu opozicijskemu voditelju ne podeljuje carte blanche za sporočanje po spletu niti ne more biti izgovor za afektivno in seveda še manj za premišljeno ravnanje.
Teza v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavani zadevi tudi za kolizijo med svobodo (političnega) izražanja na eni in svobodo (novinarskega) izražanja na drugi strani, je, ker temelji na zmotnem pojmovanju doktrine učinka zastraševanja (chilling effect), preveč daljnosežna. Jedro presoje v obravnavani zadevi je med tožničino osebnostno sfero na eni ter toženčevo svobodo izražanja na drugi strani. Kljub temu ima dejstvo, da je toženec širil mnenje o tožnici – novinarki, pomembno težo. Pojem časti in dobrega imena je večplasten. V njem se prepletata zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast) in spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih ljudi (zunanja, objektivna čast). Zunanja čast zajema človekovo delovanje v vsej njegovi celovitosti, tudi v poklicnem delovanju. S tem ko ji z uporabo grobih besednih figur odreka odlike, ki so bit novinarskega dela, toženec tožnico razvrednoti kot novinarko in ji jemlje veljavo v očeh drugih, spričo uporabljenega seksističnega podtona pa tudi kot žensko, s čimer je bil porušen njen notranji mir.
Sprejeta odločitev o protipravnosti toženčevega ravnanja ne more poseči v jedro toženčeve svobode izražanja niti ne more prizadeti intimnega občutka tretjih, da se smejo svobodno (politično) izražati prek spleta. Sporočilo sodbe v obravnavani zadevi ni v tem, da toženec ne bi smel kritizirati osrednjega nacionalnega medija ali izreči mnenja o tožničini (ne)pristranskosti niti v tem, da bi se moral vesti spodobno in politično korektno ali da bi moral biti njegov diskurz argumentiran. Gre preprosto za to, da je bilo razmerje med tožničino osebnostno sfero in toženčevo svobodo izražanja do take mere porušeno, da to utemeljuje poseg v svobodo izražanja slednjega.
ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00048934
ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - razlastitev nepremičnine - odškodnina zaradi razlastitve - zamudne obresti - zastaranje terjatve iz naslova obresti
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje v II. točki izreka o zastaranju terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00049313
ZPP člen 247.
povrnitev škode - neposlovna odškodninska odgovornost - zdravniška napaka (medicinska napaka) - porod - dokazovanje z izvedencem - predlog za postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - izločitev izvedenca - izločitev dela izvedenskega mnenja iz spisa - dopuščena revizija
Pravdni stranki morata biti pred izdelavo izvedenskega mnenja seznanjeni s tem, kdo konkretno bo izdeloval izvedensko mnenje, predvsem zaradi pravice predlagati njegovo izločitev po 247. členu ZPP. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-454/15 z dne 20. 12. 2017 poudarilo, da mora sodišče tudi samo paziti, ali glede na razpoložljive podatke v spisu pri izbranem izvedencu oziroma strokovni instituciji, ki ji zaupa izvedensko delo, obstajajo okoliščine, ki v bistvenem ogrožajo ustavno jamstvo enakopravnosti strank v dokaznem postopku. Prav zato sodišče ne more postavljenega izvedenca pooblastiti, naj po potrebi pritegne še drugega izvedenca, niti ne sme izvedenec tega storiti samovoljno. Vselej mora imenovani izvedenec morebitni predlog za sodelovanje drugega izvedenca sporočiti sodišču, da ga sodišče imenuje s sklepom in s tem strankam omogoči uveljavljanje pravice do izločitve.
Stranka nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja; nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega izvedenca. Vrhovno sodišče je res v obrazložitvah odločb II Ips 171/2017, II Ips 333/2016 in II Ips 138/2018 navedlo, da je lahko drugače v primerih, ko je izvedenec izvedensko delo sicer opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Vendar Vrhovno sodišče vselej doda, da se mora tudi v tem primeru za postavitev novega izvedenca v dokaznem postopku vzpostaviti razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev.
Vrhovno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve in druge stopnje, da je izvedenka kljub izjemni zahtevnosti okoliščin obravnavanega primera razumljivo in prepričljivo obrazložila, zakaj ocenjuje, da CTG ni bil povsem normalen in tudi zakaj meni, da bi bilo ob takšnem razvoju glede na strokovna izhodišča najkasneje ob 15. uri treba razjasniti stanje otroka s pH-metrijo in ob ugotovitvi, da gre za acidozo takoj opraviti carski rez. Vrhovno sodišče se zato strinja z oceno sodišča druge stopnje, da prva toženka z izpovedjo dr. A. A. in drugimi dokazi ni uspela vzpostaviti takšnega dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenke, da bi bilo potrebno ponavljanje dokaza z novim izvedencem.
- ali je v okoliščinah konkretne zadeve (pes se je nahajal na domačem dvorišču, kjer je bil privezan na verigo, ki je bila dovolj kratka, da pes ni mogel doseči dovozne poti, nanj pa je opozarjala opozorilna tabla, ter ostale okoliščine konkretne zadeve) sodišče pravilno uporabilo materialno pravo oziroma drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ko je zaključilo, da toženca nista poskrbela za ustrezno varstvo in nadzorstvo psa,
- ali je v okoliščinah konkretne zadeve (tožnica je vedela, da se na dvorišču nahaja pes, da lahko pes seže skoraj do poti, psa je tudi videla, prav tako je bila seznanjena s tablo, ki je opozarjala na nevarnost psa, na podlagi lastnih izkušenj je vedela, da se pes zaganja v mimoidoče avtomobile in pešce kot tudi to, da je pes že pred kritičnim časom poškodoval več ljudi, kljub vsemi navedenemu pa je ubrala pot neposredno ob dvorišču in celo skrenila na dvorišče ter ni ohranila varnostne razdalje, čeprav je to možnost imela) sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da znaša soprispevek tožnice k nastanku škode zgolj 30 % oziroma ko je odločilo, da sta toženca za škodni dogodek odgovorna v deležu 70 %.
predlog za dopustitev revizije - zloraba pravic - vložitev tožbe - povrnitev nepremoženjske škode - pravica do časti in dobrega imena - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - zavrnitev predloga za dopustitev revizije