V primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, tožeča stranka ni upravičena do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.
Določbe 13., 16. in 75. člena tedaj veljavnega ZIntPk so bile dovolj jasne in določne, da je bilo z uporabo ustaljenih metod razlage mogoče priti do njihove enopomenske opredelitve in sklepa, da te določbe KPK niso dajale pooblastila za pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, kadar Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zoper posameznika še ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintP.
KPK kot organ oblasti veže načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS), zato bi glede na opisane (dovolj) jasne določbe tedaj veljavnega ZIntPK, ZVOP-1 in URS ter "obdelovalni model varstva podatkov" morala vedeti, da za poseg v tožničino ustavno pravico ni imela zakonske podlage. Dodatno težo pri presoji toženkine kvalificirane protipravnosti ima dejstvo, da je KPK z nezakonitim ravnanjem posegla v tožnico pravico do varstva osebnih podatkov, ki je ustavno varovana človekova pravica (38. člen URS), varstvo te pravice pa je v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja zagotovljeno tudi z EKČP (8. člen). Pri nezakonitem posegu v ustavno varovano (človekovo) pravico veljajo za presojo ravnanja toženkinega organa strožja merila skrbnosti oziroma je prag kvalificirane protipravnosti nižji kot v primeru, če bi šlo za "navadno" zakonsko pravico.
Po presoji Vrhovnega sodišča rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, t. j., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev.
Odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje. Tožnik je svoje trpljenje obširno zatrjeval, a mu sodišče prve stopnje očita, npr., da ga ni dokazal, saj je izpovedal zgolj, da je bil žalosten in v strahu. Ravno žalost in strah pa sta dve od (negativnih) čustev, ki spremljata trpljenje oziroma povzročata stanje (duševnega) trpljenja. V nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu je tudi obrazložitev prvostopenjskega sodišča, češ da je bil tožnik v prehodni dom odpeljan manj kot desetkrat, a ob tem ni dokazal, kolikokrat je bil tja nameščen za teden, kolikokrat za dva in kolikokrat za mesec dni ter da je zaradi tega duševno trpel. Tožnik je trdil in dokazal (njegovo izpovedbo v tem delu povzema tudi sodišče prve stopnje), da je bil prehodni dom zanj kot zapor. Že to (in sočasna, prav tako s strani sodišča prve stopnje ugotovljena grožnja z deportacijo) v povezavi s številom namestitev v prehodni dom zadošča za pravni sklep, da je bila tožniku z izbrisom povzročena nepremoženjska škoda. Revident ob tem pravilno opozarja, da je sodišče njegove trditve o čustvenem stanju, o katerem je izpovedoval, presojalo v luči dogodkov, ki niso v pravno relevantni zvezi, saj so nastopili več let po tem, ko je bil njegov status že urejen. Postavljanje njegove čustvene navezanosti na družinske člane pod vprašaj in posledično očitanje nezadostnih trditev glede duševnega trpljenja je zato tudi v tem delu v nasprotju z izhodišči o trditvenem in dokaznem bremenu.
Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku, ne bi smelo odšteti zneska akontacije dohodnine, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bi nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.
Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.
Odprava poglavitnega vzroka za nastajanje škode (z vrnitvijo posesti spornega stanovanja tožnici oziroma z njeno ponovno vselitvijo vanj) je bila res odvisna od volje tožencev (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi toženca imela utemeljene razloge za tako ravnanje). Vendar tudi v tem primeru oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica brez utemeljenih razlogov opustila razumne ukrepe za zmanjševanje oziroma preprečevanje škode in je zato izpolnjen pogoj za uporabo instituta delne razbremenitve odgovornosti tožencev za obravnavano škodo iz 171. člena OZ.
Pri oceni tožničinega soprispevka k nastanku škode pa je treba upoštevati, da je bilo ravnanje tožencev nezakonito, samovoljno in grobo ter je pomenilo kršitev tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), pravice do zasebnosti (35. člen URS) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS). To njuno ravnanje, je bilo poglaviten vzrok za nastalo škodo, možnost njegove odprave pa je bila ves čas v sferi tožencev. Toženca sta bila zato dolžna poskrbeti za ustrezno hrambo tožničinih stvari, pri čemer pa tudi nista bila skrbna. Ob tem je zelo pomembno, da toženca nista ubrala pravne poti, saj bi morala prisilno izvršitev začasne odredbe izpeljati v izvršilnem postopku, potem ko pa začasne odredbe nista opravičila z vložitvijo tožbe, pa je ta sploh prenehala (278. člen ZIZ). V nasprotju z njima je tožnica takoj po nezakoniti izselitvi sprožila ustrezne sodne postopke za odpravo protipravnega stanja, ki sta ga povzročila toženca, ter za razliko od njiju pri tej pravno pravilni poti vseskozi dosledno vztrajala. Glede na določbe 425. člena ZPP in 11. člena ZIZ, ki narekujejo hitro postopanje v pravdah zaradi motenja posesti in postopkih izvršbe, je utemeljeno verjela, da bodo ti postopki zaključeni v roku, v katerem se stanje njenih stvari ne bo (dodatno) poslabšalo. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba drugega odstavka 171. člena OZ narekuje odločitev, da tožničin prispevek nastanku škode znaša le 35%.