Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na počitnicah.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - objektivna odgovornost - odgovornost imetnikov motornih vozil - pojem nevarne stvari - krivda - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - izključna odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - dopuščena revizija
Določilo 154. člena OZ je specialno v pomenu določitve kriterijev za porazdelitev (krivdnih in objektivnih) odgovornosti med več imetniki motornih vozil.
Sodna praksa v primerih obojestranske krivde imetnikov motornih vozil, torej v situacijah, ki jih ureja drugi odstavek 154. člen OZ, krivdo imetnikov upošteva zgolj kot enega od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevka obeh imetnikov k nastali škodi pa ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila. Praksa je drugačna v primerih, kadar do škode pride po izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil. Tedaj je treba dejansko stanje subsumirati pod določilo prvega odstavka 154. člena OZ, ki jasno določa izključno odgovornost krivdno odgovornega imetnika motornega vozila za vso nastalo škodo.
V obravnavani situaciji, ko je imel voznik B. B. vse možnosti za zaznavo neobičajne situacije na vozišču in tudi vse možnosti, da se ji varno izogne, okoliščina, da je tovorno vozilo voznika B. B. stalo na desnem voznem pasu avtoceste ni takšne narave, da bi lahko temu vozniku pripisali kakršnokoli odgovornost. Ali - z vidika vzročne zveze - v prikazani situaciji bi upoštevanje okoliščine, da je vozilo poljskega voznika stalo na desnem voznem pasu avtoceste presegalo meje pravno relevantne vzročnosti in bi ji pripisali pomen pogoja (skladno z že preseženo ekvivalenčno teorijo o enakovrednem upoštevanju vseh vzrokov in pogojev) oziroma pomen gole naravne vzročnosti.
Tožniki v konkretnem, in drugih istovrstnih primerih, državi očitajo, da dovoljuje (prekomeren) promet po cestah, ne da bi ob tem (ustrezno) zavarovala njihove osebnostne pravice (do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti, doma in družinskega življenja). Očitajo ji torej opustitev nalog, ki jih je dolžna opravljati (zagotavljati) v okviru svoje oblastne funkcije. Prav odškodninsko odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij, pa ureja 26. člen URS. Ta predvideva odgovornost za protipravno (in krivdno) povzročitev škode v zvezi z izvajanjem (oblastne) dejavnosti.
Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage.
Če bi bili akutna stresna reakcija in posttravmatska stresna motnja posledici utrpelih telesnih poškodb, potem bi bila taka škoda, pod pogojem, da bi izpolnjevala standarde pravno priznane nepremoženjske škode, krita z zavarovanjem tožene stranke AO -PLUS 02/15. Vendar v konkretnem primeru ni šlo za posledico utrpelih telesnih poškodb, temveč za duševni odziv na dogodek (prometno nesrečo, dogajanje v bolnici).
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost imetnikov motornih vozil - pojem nevarne stvari - krivda - porazdelitev odgovornosti - izključna odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - dopuščena revizija
Tožnica vzrok škode oziroma prispevek k njenemu nastanku vidi v ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je svoje vozilo ustavil na desnem voznem pasu avtoceste; če ga ne bi, voznik B. B. ne bi mogel naleteti v njegovo vozilo. Naravni vzročnosti torej pripisuje tudi pravno vzročnost. Tako pojmovanje vzročnosti je preširoko. Upoštevajoč druge okoliščine primera - razmere na vozišču (dobra preglednost) in oddaljenost vozila B. B. (več kot 2 km, kar časovno pomeni približno minuto in pol), zaradi česar ustavljeno vozilo zanj ni predstavljalo nepričakovane ovire - se izkaže, da gre za oddaljen in od drugih pogojev soodvisen pogoj, ki mu ni mogoče pripisati pravno relevantnega vzroka. Dejansko gre za tako oddaljeno okoliščino, da ji je komajda mogoče pripisati naravno vzročno povezavo. Vzrok nastanka škode ni bil v ustavljenem vozilu zavarovanca tožene stranke, ampak v vožnji voznika B. B., ki očitno sploh ni spremljal situacije in razmer na cesti.
V izjemnih primerih, kakršen je obravnavani, so dovolj tudi zdravnikova ustna pojasnila.
Veljavnost pacientove privolitve v poseg tudi po stališču teorije "nedvoumno" vezana "na izjavo volje in ne na pisnost kot tako", in ker je tožnica svojo voljo nesporno in jasno izrazila s prihodom na operacijo in nato s podpisom privolitvenega obrazca za anestezijo, ki "je kot sestavni del operacije predstavljala funkcionalno celoto v okviru opravljenega operativnega zdravljenja", odsotnost pisne oblike privolitve kot taka in sama po sebi ni vplivala na veljavnost pacientkine privolitve.
dopuščena revizija - objava v medijih - kaznivo dejanje nasilja v družini - kršitev osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - svoboda izražanja
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali lahko medij v primeru storitve kaznivega dejanja, ki izvira iz sfere družinskega nasilja, poroča o vzrokih in povodih za dejanje, če vzrok in povod za dejanje izvirata iz intimne sfere storilca in žrtve,
- ali je zakonita sodna odločba z abstraktnim prepovednim zahtevkom objavljanja, kot v konkretnem primeru, to je z naložitvijo prepovedi izdajatelju medija, da objavlja "nepreverjene podatke iz osebnega življenja",
- ali odločba, ki v izreku izdajatelju medija nalaga splošno prepoved objavljanja nepreverjenih podatkov iz osebnega življenja, pa pojma "nepreverjenih podatkov" ne konkretizira niti v izreku niti v obrazložitvi odločbe, nesorazmerno posega v svobodo izražanja po 37. členu Ustave RS, zlasti glede na določbo kodeksa novinarske etike, ki izrecno dopušča objavo nepotrjenih informacij, če je na njihovo nepotrjenost opozorjeno (5. točka Kodeksa),
- ali je izpodbijana sodna odločba pravilno tolmačila standard "povprečnega bralca" s (smiselno) ugotovitvijo, da gre za sovaščane A.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VS00033020
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1-a. ATSG člen 72, 72/1.
Vse države članice EU morajo tožeči stranki kot nosilki socialnega zavarovanja v Švici, odgovorni za dodelitev dajatev oškodovanki v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke (slovenske zavarovalnice), priznati prevzem pravic oškodovanke kot prejemnice dajatev proti tretji osebi, torej toženi stranki, če je prevzem pravic predpisan po švicarskem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka prevzela pravice oškodovanke po prvem odstavku 72. člena švicarskega zveznega zakona, ki ureja splošni del prava socialne varnosti (v nadaljevanju ATSG). Pravilno sta ugotovili, da je treba pravice tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v obravnavanem primeru presojati po švicarskem pravu.
Neposrednemu oškodovancu pripada popolna odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni. Odškodnina zaradi izgubljenega dobička oškodovanca – samostojnega podjetnika posameznika, kakršno uveljavlja v obravnavanem primeru (zaradi poškodbe v prometni nesreči ni mogel izvršiti že prej dogovorjenega posla), gotovo sodi v ta okvir.
JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00033920
Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 8, 8-1, 9, 9/3, 9/4.
javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - kršitev dogovora - povrnitev škode - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - odškodninska odgovornost zavoda - dopuščena revizija
Pravilna razlaga Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, da „če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe“, ta določba zavezuje predvsem toženo stranko (Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje) na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - odškodninska tožba - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča
Zaradi zatrjevane protipravnosti pristojnega sodišča ni primerno, da bi to isto sodišče odločalo o odškodninski obveznosti Republike Slovenije iz tega naslova. Med druge tehtne razloge je tako mogoče šteti tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti, ki je povezana s percepcijo strank in javnosti o nepristranskosti pristojnega sodišča.
ZPIZ-2 člen 191. ZVZD-1 člen 5, 12. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec z višine - soprispevek delavca - Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - regresni zahtevek zavoda
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali gre v konkretnem primeru toženi stranki, glede na ugotovljeno dejansko stanje o izvedenih pregledih delovne opreme, očitati opustitev izvajanja dolžnih ukrepov s področja zdravja in varstva pri delu,
- ali sta sodišči glede na okoliščine primera in obstoječo sodno prakso pravilno ovrednotili soprispevek delavca (delovodje) k nastali delovni nezgodi.
Čeprav je za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode, ni dvoma, da morata biti dokazana oba sklopa vzročne zveze, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti. Prospektivna analiza vzročnosti se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, vendar pa se pri tem ne upošteva samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah - to velja za oba sklopa vzročne zveze. Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.
Za obravnavani primer res velja, da bi povzročitelj škode s svojim ravnanjem (izsiljevanjem prednosti) lahko povzročil smrt oškodovanca, a vendarle je oškodovanec v prometni nesreči utrpel le lahke poškodbe, katerih zdravljenje je bilo zaključeno v enem mesecu, umrl pa je 15 mesecev kasneje. Za odločitev je zato bistveno, ali je smrt sploh verjetna posledica škodnega dogodka oziroma drugače, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da je smrt tožničinega očeta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (in temu predhodnim ravnanjem odgovorne osebe). Izvedenec je vpliv prometne nesreče na smrt tožničinega očeta označil kot kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti, in tako vpliv opredelil kot minimalni, ni pa ga izključil. Takšen vpliv pa ne presega mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da je bila prometna nesreča vzrok smrti tožničinega očeta.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da ni podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je amortizacija priznana kot strošek (odhodek), ki se (lahko) odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00036196
ZPP člen 8, 339, 339/1.
odškodninska odgovornost delavca - povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev metodološkega napotka - dokazna ocena
Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka.
Sodišče (druge in tretje stopnje) odloča na podlagi trditev in dokazov, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem v zvezi velja tudi prekluzija navajanja dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo (razen če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej). Povzemanje že podanih navedb in njihovo domnevno konkretiziranje v reviziji tako ne more vplivati na presojo (ne)zadostnosti ponujenih trditev pred sodiščem prve stopnje.
Ugovori glede upravičenosti unovčitve bančne garancije so spadali v toženkino trditveno (in dokazno) breme. Toženka je bila dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njene ugovore in imajo za posledico prenehanje njene obveznosti. Sodišče druge stopnje je izčrpno preizkusilo trditveno podlago toženke v zvezi z njenimi ugovori, pri tem pa se je izkazalo, da so bile trditve, na katere naj bi toženka (ponovno) opozorila v reviziji, dejansko podane šele v reviziji in kot takšne prepozne.
Tožnik v okoliščinah konkretnega primera pri uporabi spletne banke ni ravnal s hudo malomarnostjo. Vprašanje hude malomarnosti se ne presoja samo glede pričakovanega ravnanja normalno skrbnega uporabnika, ampak tudi manj skrbnega uporabnika. Od manj skrbnega uporabnika spletne banke gotovo ni pričakovati, da bo pozorno prebral in upošteval vsak stavek v obvestilih, ki mu jih banka pošlje, še posebej, ker teh obvestil ni malo.