Revizija se dopusti glede vprašanja ali se pri odločanju o uporabi posamezne varovalne opreme oziroma pripomočka (npr. uporabi varovalne posteljne ograje) upošteva jasno izražena volja varovanca, ki mu ni odvzeta poslovna sposobnost, in ki je svojo voljo sposoben jasno in nedvoumno izraziti ali pa se upošteva zahteva oz. volja skrbnika za poseben primer, ki je v nasprotju z voljo varovanca.
Pravica kupca, da odstopi od pogodbe, je po 3. točki prvega odstavka 468. člena OZ eno izmed upravičenj, ki spada med jamčevalne zahtevke, za katerega uveljavitev velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Ker pa odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, za njegovo uresničitev in učinkovanje ni potrebno sodno uveljavljanje. Zadošča, da izjavo naslovnik prejme do izteka roka iz 480. člena OZ.
Kondikcijski zahtevki, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, ne sodijo med jamčevalne zahtevke in zanje ne velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Zanje veljajo splošna pravila o prenehanju pogodb in zastaranju terjatev.
Tudi uveljavljanje odškodnine (zahtevka za povrnitev stroškov, ki jih je imela tožnica zaradi poskusa odprave napake) ni posledica stvarne napake, ampak posledica odstopa od pogodbe. Za zahtevek, ki bi temeljil na pravilih o jamčevanju za stvarne napake, bi šlo, če bi bila napaka odpravljena; povrnitev stroškov bi tedaj tožnica lahko zahtevala (le) kot odškodnino zaradi zagotovitve pravilne izpolnitve pogodbe. Ker pa napaka ni bila odpravljena in je prišlo do odstopa od pogodbe, niso relevantna določila o jamčevanju (konkretno drugi in tretji odstavek 468. člena OZ), ampak določila o prenehanju pogodb, konkretno 103. člen OZ (v zvezi s prvim odstavkom 111. člena OZ).
Začetek teka zastaranja odškodninskega zahtevka je treba presojati po 352. členu OZ, torej brez dodatnega enodnevnega zamika po tem, ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja, zastaranje pa nastopi s potekom treh let.
V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja torej časovno ne sovpadata zmeraj. Odškodninska obveznost namreč zapade že takrat, ko nastane škoda, za njeno védenje pa je treba upoštevati (celoten) obseg in višino oziroma upoštevno škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju; torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. To pomeni, da je lahko z vidika oškodovančevega védenja o obsegu škode tudi pri zastaranju odškodninskih terjatev v končni fazi upošteven prvi naslednji trenutek/dan po koncu obdobja, ko je zdravljenje še potekalo in je škoda do zadnjega trenutka (zaključka) zdravljenja še vedno nastajala. V tem primeru enodnevni zamik ni posledica uporabe 336. člena OZ, temveč oškodovančevega védenja, ki časovno ne sovpada z zaključkom zdravljenja.
Pravna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena (odmera odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), so v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno rešena