Ugotovljena škoda je posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena (le) nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi prepletanja okoliščin in ravnanj toženke ter razsežnosti njenih kršitev in posledično težav, ki jih je povzročila tožniku, je izhodiščni pristop pri odmerjanju odškodnine zaradi težavnosti in specifičnosti odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Te pa življenjsko in materialnopravno gledano ni mogoče umetno cepiti na obdobja, saj je šlo za škodo, ki je tožniku v obdobju izbrisa nastajala kontinuirano in medsebojno prepleteno. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek.

Omejitev višine odškodnine je bila z novelo ZPŠOIRSP-A odpravljena, kar pomeni, da se glede oblike in obsega pretrpljene škode v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

Pravica pridobiti certifikat ni in ne more biti le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom UZITUL.

Razlaga, po kateri bi za neposredne odškodninske zahtevke zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja odgovornosti veljal petletni rok, bi bila v nasprotju z zavezujočo in neposredno uporabno Uredbo (ES) št. 889/2002, konkretno z njeno povsem jasno in nedvoumno določbo Priloge (acte clair), po kateri je "[v]se odškodninske zahtevke […] treba vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati". Razen tega zastaralni rok odškodninskega zahtevka ne more biti odvisen od tega, ali ga oškodovanec vlaga zoper zavarovalnico iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti ali pa zoper prevoznika. V obeh primerih gre za odškodninski zahtevek, za katerega velja isti zastaralni rok.

Vendar bi zastaralni rok, kot je urejen v Prilogi Uredbe v primerih, kakršen je obravnavani, ob stališču sodišča prve stopnje izvotlil pravico do sodnega varstva. Kadar bi institut zastaranja izvotlil načelo učinkovitega sodnega varstva, kot je določeno v 47. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je nujna razlaga, po kateri vložitev zahtevka za posamezno vrsto škode pomeni prekinitev zastaralnega roka tudi glede morebitnih zvišanj zahtevka zaradi naknadno nastale ali ugotovljene škode, kot so v obravnavanem primeru novi (dodatni) stroški zdravljenja (tožnica je namreč pravočasno, že v tožbi zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja). Taka razlaga je tudi v skladu z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je dala glede tega dokaj jasen odgovor. Strniti ga je mogoče takole: če je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zvišala zahtevek, se šteje, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.