Tožečo stranko so med vojno poslale na delo nemške oblasti k raznim družinam v Avstriji. Zato je ni mogoče uvrstiti med delovno deportiranko, saj ni bila poslana na delo Pflichtjahr zaradi razlogov po 1. odstavku 2. člena in 3. členu ZZVN.
Ni žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila prisilno mobilizirana v enote SS, ker to niso bile enote redne nemške vojske, temveč enote nacistične stranke (4. člen ZZVN).
status žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa - zapornik
Ob upoštevanju okoliščine, da prisilni ukrep okupatorja oziroma njegovih sodelavcev nesporno ni trajal nepretrgoma najmanj tri mesece, ni izpolnjen eden izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.
V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili tožnik in njegova dva starša že v avgustu leta 1940, torej pred pričetkom vojne oziroma pred italijansko okupacijo dela slovenskega ozemlja, izpostavljeni nasilnemu dejanju oziroma prisilnemu ukrepu tedanje italijanske oblasti, vendar na podlagi njene tedaj veljavne zakonodaje, in na ozemlju, ki je tedaj sodilo pod Italijo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje po določbah ZZVN.
Tudi če je bila oseba rojena materi v taborišču G., ji poleg statusa taboriščnice za čas od rojstva do odhoda iz G., pripada tudi status begunke za čas od odhoda iz G. pa do 15.5.1945, ker se tako kot njena mati ni mogla vrniti na materin dom, ker je bil ta požgan. Na njen status begunke ne more vplivati dejstvo, da na domu svoje matere ni nikoli prebivala, ker je bil ta požgan, preden se je rodila.
žrtev vojnega nasilja - upravni spor - smrt stranke - prekinitev postopka
Ker je tožnik med postopkom (upravni spor) umrl, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je postopek prekinilo (1. odstavek 16. člena ZUS v zvezi s 1. točko 1. odstavka 205. člena ZPP).
status žrtve vojnega nasilja - delovna deportiranka
Tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke, saj je bila poslana na enoletno delo, pa čeprav obvezno, k veččlanski družini na podlagi odredbe nemškega civilnega delovnega urada in ni bila poslana na to delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.
Oseba, ki zatrjuje, da je 7.4.1941 kot 4-letni otrok pobegnila skupaj z družino pred prisilno izselitvijo iz Krškega, ni žrtev vojnega nasilja - begunec, saj 7.4.1941 okupator še ni izseljeval Slovencev iz Krškega, pač pa je s tem po zgodovinskih virih začel v avgustu 1941.
žrtev vojnega nasilja - begunec - postopek do izdaje odločbe - breme dokazovanja
Tožnica bo morala dokazati, da sta oba starša pobegnila pred prisilno preselitvijo oziroma pred drugim prisilnim dejanjem oziroma ukrepom okupatorja in ker ne gre za splošno znana dejstva, bo morala za svoje navedbe tudi predlagati dokaze.
priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunec
Za presojo, ali je osebi, ki je z izselitvenega območja pobegnila julija 1941, torej pred objavo Razglasa o državno-političnih ukrepih v obmejnem ozemlju z dne 20.10.1941, grozila prisilna izselitev, je treba presoditi tudi okoliščino, da je bila družina te osebe prisilno izgnana z izselitvenega območja v septembru 1941.
Družinski član (otrok) mobiliziranca v nemško vojsko ne uživa varstva po ZZVN, če njegov oče ni umrl oz. ni bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, v obravnavanem primeru, ker ni umrl oz. bil pogrešan v času mobilizacije, temveč 27.1.1986.
priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunka
Status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke iz 4. odstavka 2. člena ZZVN (povzročeni ukrepi okupatorja itd.) gredo osebi od uveljavitve ZZVN-D dalje, ne glede na to, če je vlogo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi takih okoliščin vložila prej.
žrtev vojnega nasilja - status žrtve vojnega nasilja - otrok ubitega starša
Na podlagi 8. odstavka 2. člena ZZVN je mogoče priznati status le otroku, katerega eden od staršev je izgubil življenje v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, ker predstavlja le to obdobje eno od okoliščin za priznanje statusa.
status žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja morajo biti izpolnjeni vsi z ZZVN določeni pogoji. Eden od pogojev je določeno časovno obdobje, v katerem je eden od staršev izgubil življenje.
priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunec
Tudi, če se je prisilni ukrep okupatorja za izselitev tožnikove družine že začel, kar pa iz podatkov spisa ni dokazano, pa je prenehal s tistim trenutkom, ko je tožnikov oče odpeljal celotno družino v Nemčijo, kjer je delal za nemškega delodajalca že od leta 1940.
priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja - otrok, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja
Kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN potrebno šteti, da je starš izgubil življenje v okoliščinah, in ne le posledično zaradi okoliščin, ki so relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.
Po določbi 5. člena novele Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D) so do varstva po tem zakonu upravičeni le družinski člani, vendar ne vsi, ampak le tisti, ki jih določa Zakon o vojnih invalidih (ZVojI). Med družinskimi člani, ki jih ZVojI v 9. členu taksativno našteva, pa bratje in sestre niso navedeni. Zato tožnica, katere brat je sicer izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni upravičena do uveljavljenega statusa.
Tožniku, glede na določbo 8. odstavka 2. člena ZZVN v povezavi s 1. členom, ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - otrok ubitega starša, ker njegov oče ni izgubil življenja zaradi nasilnega dajanja ali prisilnega ukrepa okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.
priznanje statusa in pravic žrtvi vojnega nasilja - begunci
Tudi nastanitev v kašči zraven požganega doma je v takratnih vojnih razmerah, ne glede na slabe bivalne pogoje, mogoče šteti za vrnitev na dom v smislu določb ZZVN.