Tožnica je tista, ki je v upravnem postopku nosila dokazno breme (140. člen ZUP) in s tem odgovornost za uspeh dokazovanja. Ker tožnica ni izkazala, da je bila njena družina skupaj z ostalimi prebivalci izseljena iz zakonsko relevantnih razlogov, je bil njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja utemeljeno zavrnjen.
ZZVN člen 1, 2. ZUS člen 14, 14/3, 73.URS člen 88.
status žrtve vojnega nasilja - ukradeni otrok - pogoji za priznanje statusa
Če prosilec ne izkaže, da je bil staršem nasilno odvzet s strani okupatorja oz. njegovih sodelavcev iz nacionalnih, rasnih, političnih ali verskih razlogov, mu ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka.
status žrtve vojnega nasilja - interniranec - smrt stranke med postopkom - osebna pravica - zavrženje tožbe
Ker je prosilec za status žrtve vojnega nasilja med postopkom ugotavljanja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja umrl, status žrtve vojnega nasilja pa je osebna pravica, njegov pravni naslednik ni bil upravičen nadaljevati postopka v upravnem sporu.
ZZVN.ZUP člen 129, 129/1-4. ZUS člen 60,60/1-2, 77, 77/2-1.
status žrtve vojnega nasilja - begunka - zavrženje vloge, ker je bilo o takem zahtevku že pravnomočno odločeno - enako obravnavanje družinskih članov
Če zatrjevana okoliščina za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in pravna podlaga uveljavljanja tega statusa nista enaka, nove vloge ni mogoče zavreči kot da bi bilo o enakem zahtevku iste osebe že pravnomočno odločeno. Družinske člane, ki so preživljali isto usodo, je treba glede statusa žrtve vojnega nasilja enako obravnavati.
Če je porušenje hiše tožnikove družine povzročilo zavezniško letalstvo, tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, saj se za žrtev po 1. členu ZZVN šteje le oseba, ki je bila v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.
žrtve vojnega nasilja - status delovnega deportiranca
Tožnik je bil 15.4.1941 poslan na kmetijo (matere nemškega župana) iz ekonomskih razlogov, ne pa iz razlogov, ki so po ZZVN relevantni za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.
žrtve vojnega nasilja - status izgnanca - neizkazanost nasilnega dejanja - prostovoljen odhod v Nemčijo
Zgolj dejstvo, da je tožnikovo mater na železniški postaji zaslišala nemška policija ter jih nato (tožnika in njegove sestre) v zastraženem transportu prepeljala v določen kraj v Nemčiji, v katerem je bil njen mož (tožnikov oče), in kamor so bili namenjeni, kjer jih je namestila v taborišče za ženske in otroke, ne more spremeniti ugotovitve, ki izhaja iz upravnih spisov, da je bil ta odhod prostovoljen.
Ker tožnik ni izkazal, da je bila njegova družina skupaj z ostalimi prebivalci vasi M.L. izseljena iz razlogov po 4. odstavku 2. člena ZZVN, je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegov zahtevek.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - civilni invalid vojne - služenje vojaškega roka v JLA
Tožnik ne izpolnjuje niti temeljnih pogojev, ki jih ZZVN določa za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (služil je vojaški rok v JLA od 18.1.1988 do 17.1.1989, ki jo takrat ni bilo mogoče šteti za okupatorja ali agresorja, saj je bila JLA v tistem času vojska takratne skupne države).
žrtve vojnega nasilja - prepozna tožba - prekluzivni rok
Tožnica je odločbo tožene stranke, opremljeno s pravilnim pravnim poukom, prejela dne 2.12.2002, čemur v pritožbi zoper prvostopni sklep o zavržbi tožbe kot prepozne ne ugovarja. Tridesetdnevni rok, ki je prekluzivni rok, se je tako iztekel 2.1.2003, tožnica pa je vložila tožbo 16.4.2003, kar je prepozno.
Ker tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, temveč so ga likvidirali pripadniki PK VOS, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikov oče ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa.
zavrženje zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - pravnomočna odločitev o isti stvari
Če je bil zahtevek že pravnomočno zavrnjen in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira nov zahtevek, ni spremenilo, se nov zahtevek zavrže (4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).
Ker je iz podatkov v spisih razvidno, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po preteku absolutnega petletnega roka (4. odstavek 263. člena ZUP), je sodišče prve stopnje utemeljeno potrdilo odločitvi upravnih organov.
žrtve vojnega nasilja - priznanje statusa "taboriščnik" - zavrnitev zahtevka za priznanje statusa - tožnik se ni nahajal v nemških ali poimensko navedenih taboriščih
Tožniku statusa žrtve vojnega nasilja - taboriščnika na podlagi 1. odstavka 2. člena v zvezi s 1. odstavkom 13. člena ZZVN ni mogoče priznati, saj se v obdobju 6.4.1941 do 15.5.1945 ni nahajal v nemških koncentracijskih taboriščih, prav tako ne v taboriščih, ki so poimensko navedena v 1. odstavku 13. člena ZZVN.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otrok umrlega starša
V 8. odstavku 2. člena ZZVN je določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl ali je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja do 15.5.1945 oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. To pomeni, da je zakonodajalec status vezal na smrt starša v časovnem obdobju, ko so zoper njega trajali prisilni ukrepi oziroma ko je po prenehanju nasilja čakal na vrnitev domov ali pa se je domov že vračal.
status žrtve vojnega nasilja - begunec - neizkazanost pogojev za priznanje statusa
Tožniku statusa begunca po določbah 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN ni mogoče priznati, saj ni izkazal ne pobega pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo, kakor tudi ne, da je bil pregnan od okupatorja ali njegovih sodelavcev.