Modifikacija obtožbe inočitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklanapodlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema.
V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev.
Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.
Evidentno je, da je bila ponujena sklenitev enotnega posla sale and lease back, v katerem sta prodajna in najemna pogodba v tolikšni meri povezani, da ju ni mogoče obravnavati povsem ločeno, kot ju je zmotno presojalo sodišče prve stopnje. Posledica neveljavnosti ali prodaje ali najema pomeni neveljavnost celotnega posla, saj povzroči izgubo namena (kavze) celotnega posla, ki je v prodaji in v hkratnem povratnem najemu. Povedano drugače, čeprav so uporabljeni nekoliko nerodni izrazi (po prodaji, pod pogojem, pogoji najema, hkrati sklenil) sklenitev najemne pogodbe ne pomeni pogoja za učinkovanje prodajne pogodbe, ampak gre za bistveni sestavni del enotnega posla sale and lease back. Izrecno je namreč navedeno, da gre za takšen posel in da so pogoji najema fiksni in bistveni sestavni del prodajne transakcije.
Posel je bil lahko sklenjen le v primeru, če je šlo za popolno ponudbo. Ni dvoma, da je ponudba vsebovala bistvene sestavine prodajne pogodbe, vendar vseeno ni šlo za popolno ponudbo, ker niso bile vsebovane vse bistvene sestavine najemne pogodbe. Utemeljeno je namreč pritožbeno zavzemanje, da je bistvena sestavina najemne pogodbe (poleg predmeta najema in najemnine) tudi določitev trajanja najema, in sicer gre lahko za najem ali za določen ali za nedoločen čas. Drži, da definicija zakupne (najemne) pogodbe (glej 587. člen OZ) izrecno ne omenja trajanja zakupa, vendar sta pravna teorija in sodna praksa3 enotni, da je čas trajanja najema bistvena sestavina najemne pogodbe. Pravna teorija tudi glede 616. člena OZ, ki sicer govori o odpovedi zakupne pogodbe, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, izrecno izpostavlja, da je trajanje bistvena sestavina zakupne pogodbe. Da, 616. člen OZ določa le za način prenehanja, če trajanje najema ni določeno, in torej velja za primere, ko je bila najemna pogodba ali sklenjena ali podaljšana za nedoločen čas. Navedeno še v večji meri velja za posel sale and lease back, glede katerega toženka utemeljeno, logično in življenjsko izpostavlja, da je trajanje povratnega najema bistveno za opravljanje njene dejavnosti.
V primeru izdaje ENPP, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe ter odločbe pravosodnih organov, se obstoj utemeljenega suma ne presoja samostojno. Ob tem, ko sta kazen zapora, ki jo mora zahtevana oseba prestati, ter sodba (vključno z opisi kaznivih dejanj), s katero je bila kazen izrečena, na predpisanem obrazcu ENPP določno navedeni, si pritožnik neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje pridobilo sodbo ter opravilo poizvedbe o načinih vročanja ter drugih postopanjih poljskega sodišča.
Napačne so nadaljnje obširne pritožbene navedbe v smislu, da tožena stranka ni bila dolžna pred oddajo poslovnega prostora v najem preveriti ustreznost električnih inštalacij. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno navedlo, da ZPSPP, v 14. členu določa, če se stranki nista dogovorili drugače, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo in ga v takšnem stanju vzdrževati, česar pa tožena stranka ni storila, saj je prišlo dne 21. 2. 2018 do požara zaradi dotrajane inštalacije. Skrb za elektroinštalacije, izhajajoč iz sklenjene najemne pogodbe med pravdnima strankama, ni bila prenesena na najemojemalca (tožečo stranko), ampak je to naloga lastnika objekta. Kar pomeni, da je tožena stranka, ko je objekt kupila kot lastnica in najemodajalka, morala ravnati s posebno skrbnostjo in preveriti v kakšnem stanju je bil lokal, ki ga je dajala v najem, vključno z elektroinštalacijami in ogrevanjem. Koliko časa je bila lastnica navedene nepremičnine ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Pravilnik o zahtevah za nizko napetostne električne inštalacije v stavbah, v 10. členu, določa uporabo in vzdrževanje lastnika poslovnega prostora. Določena je dolžnost lastnika poslovnega prostora, da zagotovi pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij, ki so potrebne za varno uporabo objekta oziroma poslovnega prostora. Da je pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij dolžnost lastnika poslovnega prostora, je potrdil tudi izvedenec, ki je navedel, da v času požara veljaven 14. člen ZPSPP določa, če stranki nista drugače dogovorili, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti za namen, ki je določen s pogodbo in ga v takem stanju vzdrževati. Časovna periodika pregledov in kontrol ter kontrolnih meritev je urejena v 11. členu Pravilnika, kjer so urejeni redni in izredni pregledi in je določeno, da je redni pregled električnih inštalacij v stavbah, ki obsega pregled, preizkuse in meritve električnih inštalacij, treba izvesti v roku, ki ni daljši od 8 let. Glede na navedena določila in ugotovitev, da tožena stranka ni preverila ustreznosti električnih inštalacij pred sklenitvijo najemnega razmerja s tožečo stranko, kar za pritožbo ni sporno, ob tem, da ni izkazana ustreznost električnih inštalacij z še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami, teh namreč v spisu ni, je povsem na mestu ugotovitev izvedenca, ki mu je sledilo tudi prvostopno sodišče, da je bil lastnik objekta - najemodajalec ob predaji poslovnega prostora v najem dolžan na novo preveriti ustreznost električnih instalacij oziroma najemniku izkazati ustreznost le teh s še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami. Izvedenec je sicer res pojasnil, da sam nakup oziroma dajanje nepremičnine v najem še ne predstavlja takšnega izrednega dogodka, ki bi zahteval izreden pregled in kontrolo meritev, vendar le ob predpostavki, da za objekt že obstajajo veljavne meritve v okviru zahtevane periodike, ki pa jih v spisu ni. Ne drži torej, da ni nobene zakonske obveze, ki bi toženo stranko kot lastnika (najemodajalca) obvezovala opraviti pregled elektroinštalacij, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pravilno zaključilo, da v spisu ni najti listin, ki bi dokazovale, da je tožena stranka kot lastnica objekta sprejela vse dolžne ukrepe, ki jih določajo tehnični predpisi za zagotavljanje varnosti obratovanja, ko je lokal oddala v najem. Glede na pojasnjeno je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je v odškodninskih zadevah dokazno breme glede obstoja nedopustnega škodljivega dejstva na tožeči strani, saj je tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu v celoti zadostila (7. in 212. člen ZPP).
Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog.
Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).
Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.
Sodišče prve stopnje je dokazno podprto in pravilno zaključilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve.
Sledeč določbi drugega odstavka 313. člena ZPP znaša paricijski rok za izpolnitev dajatvenega zahtevka 15 dni. Enako velja za obdoležnečvo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku v kazenski zadevi.
Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.
Ni slediti pritožbeni tezi, da se osebo v postopku sprejema v varovani oddelek SVZ dejansko namešča v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kot tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče moralo (ob tehtanju pravic) v obravnavanem primeru nasprotno udeleženko nujno namestiti v prezasedeni oddelek socialno varstvenega zavoda.
Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).
Iz zatrjevanj pritožnika ter poizvedb prvostopenjskega sodišča pri prekrškovnem organu in Vrhovnem državnem tožilstvu RS izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno državno tožilstvo RS zoper plačilni nalog z dne 7. 10. 2024 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo IV Ips 12/2025 z dne 3. 9. 2025. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, izpodbijani plačilni nalog PPP Koper, št. 500103032801 z dne 7. 10. 2024 pa razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Iz odgovora PPP Koper z dne 9. 2. 2026 (l. št. 109 spisa) izhaja, da je prekrškovni organ storilcu poslal nov plačilni nalog, ki je v postopku vročanja.
Glede na navedeno, ko je Vrhovno sodišče RS plačilni nalog, na katerem temelji napadani sklep, razveljavilo, niso izpolnjeni materialni pogoji po drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki bi utemeljevali preklic odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, saj ni izkazano, da bi storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.
Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.
Zgolj zato, ker je skupna vrednost nepremičnin že po oceni GURS višja od očitane premoženjske koristi, ukrep ni nezakonit ali nesorazmeren, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženčev sin še vedno uporablja, saj premoženje ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa.