spor majhne vrednosti - odgovornost dediča za zapustnikov dolg
Sklep o dedovanju mora vsebovati sestavine iz določb 214. člena ZD. Med njimi ni vrednosti posameznih predmetov iz zapuščine, kar pomeni da, tudi če so zajete v izreku sklepa o dedovanju, nimajo učinka materialne pravnomočnosti, ki bi vezale sodišča ali upravne organe v drugih postopkih.
postopek po ZPND - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini
Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku sklepa z dne 21. 11. 2024, s katerim je nasprotni udeleženki izreklo ukrepe na podlagi ZPND, jasno navedlo, da se ji ti izrekajo za obdobje 12 mesecev od vročitve tega sklepa. To pomeni, da je bila veljavnost izrečenih ukrepov odvisna do datuma vročitve sklepa z dne 21. 11. 2024 nasprotni udeleženki.
Ker že izrek sklepa z dne 21. 11. 2024 kaže na zmotnost presoje sodišča prve stopnje o časovni veljavnosti izrečenih ukrepov, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrekati do tega, kdaj sicer po splošnih procesnih pravilih (neodvisno od izreka, ki to v tej zadevi veže na trenutek vročitve) pričnejo veljati izrečeni ukrepi na podlagi ZPND.
ZVPot člen 23, 24. ZIZ člen 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7
potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodb - načelo lojalne razlage - kredit v CHF
Bistvena okoliščina, ki povezuje zadevi C-287/22 in C-520/21 s pritožbeno obravnavano je narava pravnega razmerja. Gre za potrošniško kreditno pogodbo v tuji valuti (CHF), za katero se presoja nepoštenost pogojev v smislu Direktive 93/13. Razlaga določb Direktive in zahteva po njeni učinkovitosti je zavezujoča za vsa nacionalna sodišča, ne glede na procesne specifike posamezne države članice.
Namen začasne odredbe za zadržanje učinkovanja (verjetno nične) pogodbe (skladno s sodbo Sodišča EU C-287/22) je v preprečitvi, da bi upnik na podlagi verjetno ničnega neposredno izvršljivega notarskega zapisa sploh lahko začel izvršbo.
Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Pritožbeno sklicevanje, da ni mogla z zanesljivostjo napovedati tako drastičnega obsega spremembe valutnega tečaja, ker so se poročilo in dopisi Banke Slovenije nanašali na manjša nihanja tečaja in ne na neomejeno tveganje, ni utemeljeno. Ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožniku, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - to je, da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
kredit v CHF - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost - regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - načelo lojalne razlage
Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU so nacionalna sodišča dolžna celoten nacionalni pravni red razlagati čim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se doseže z njim zasledovani cilj. Ta dolžnost ne velja le za predpise, ki so neposredno prenesli direktivo, temveč za nacionalno pravo kot celoto, vključno s procesnimi pravili (kot je ZIZ) in nacionalno sodno prakso.
Pojem težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve učinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temveč le odstop od tiste (prejšnje) sodne prakse, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodišče EU je v zadevi C-287/22 poudarilo, da zahteva po skladni razlagi vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožnikoma, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - t. j., da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 24/2025, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe.
Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari.
V potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost. Poslabšanje položaja tožnika izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi.
Neutemeljeni so očitki, da sodba C-287/22 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi razlik med poljskim in slovenskim procesnim pravom, predvsem zaradi izpostavljene možnosti spremembe tožbe po 184. členu ZPP. Dejanska primerljivost obeh zadev je že v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi v tem, da gre za prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovani valutni klavzuli v CHF. Tudi sicer pa bistvo sodbe C-287/22 in načela učinkovitosti prava EU ni v tehnični nezmožnosti spremembe tožbe (kot v poljskem pravnem redu), temveč v tem, da nenehno plačevanje obrokov verjetno nične pogodbe in posledično nenehno širjenje tožbenih zahtevkov (ali vlaganje novih tožb po glavni obravnavi), za potrošnika predstavlja nesorazmerno procesno, stroškovno in psihično breme. Takšen položaj bi ogrozil polni učinek končne odločbe, saj bi potrošnika odvračal od uveljavljanja pravic.
ZVPot člen 23, 24. ZIZ člen 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
regulacijska začasna odredba - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost
Sodišče prve stopnje je presojo, ali je toženka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, presojalo po določbah ZIZ, vendar v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13 in kot to izhaja iz sodbe Sodišče EU v zadevi C-287/22, ter 272. člen ZIZ razlagalo evroskladno. Že Sodišče EU je v zadevi C-287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.
Za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (banka), je materialnopravno vprašanje glavne stvari.
ZIZ člen 53, 272. ZVPot člen 23, 29. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
kredit v CHF - valutna klavzula - pojasnilna dolžnost - ugotovitev ničnosti pogodbe - regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - ugovor kot pravno sredstvo
Naslov 53. člena ZIZ, ugovor opredeljuje kot dolžnikovo edino pravno sredstvo, drugi odstavek pa tudi določa, da mora biti ugovor obrazložen in da mora dolžnik v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. To pomeni, da nosi toženka breme substanciranja vseh ugovornih razlogov (in predloženih dokazov) v samem ugovoru. Odgovor na tožbo in ugovor zoper sklep začasni odredbi imata tudi sicer drugačni procesni naravi in cilja, saj je prvi namenjen nasprotovanju tožbi in tožbenemu zahtevku - torej vlogi stranke, medtem ko se z drugim izpodbija odločitev sodišča.
Nacionalna sodišča moraj ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar vključuje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.
Direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih. A sodišče prve stopnje Direktiva 93/13 ni uporabilo neposredno namesto ZIZ, temveč je ZIZ razlagalo na način, ki zagotavlja polni učinek varstva potrošnikov, kot to zahteva pravo EU oziroma Direktiva 93/13. Skladno s sodbo C-287/22 nacionalna sodna praksa namreč ne sme onemogočati začasnih odredb, če je to potrebno za zagotovitev polne učinkovitosti končne sodbe.
Formalna opozorila o možnosti spremembe tečaja ali splošne klavzule o prevzemu tveganja (možnosti spremembe tečaja in višine anuitete, vključena v pogodbo ali notarski zapis), ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, saj mora potrošnik prejeti informacije takšne kakovosti, da lahko oceni ekonomske posledice za svoje premoženje, zlasti v primeru znatne depreciacije domače valute.
V fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Če vsota vseh plačil, ki jih je izvedel kreditojemalec, presega znesek prejetega kredita v EUR, to s stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve zadošča za zaključek, da verjetno ne dolguje ničesar več.
Če denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo, vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka, za postopek zavarovanja ne more biti relevantno.
Poslabšanje položaja kreditojemalca v potrošniškem sporu zaradi (verjetno nične kreditne pogodbe) izhaja že iz tega, da bi moral zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe tako, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride. To še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00088124
KZ-1 člen 73, 73/1, 116, 186. ZKP člen 498, 498/1, 498/3.
varnostni ukrep - odvzem predmetov - poseben postopek
Predpogoj za odvzem predmetov v posebnem postopku po 498. členu ZKP je, da gre za predmete iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, torej za predmete, ki so vsebinsko povezani s kaznivim dejanjem, obravnavanim v tem kazenskem postopku.
pravica do izjave - dokaz z vpogledom v listino - razlaga določil pogodbe
Do posameznih trditev strank se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ni podalo svoje razlage pogodbe in njenih sestavnih delov, s čimer je zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo pravico do izjave. Vendar je to opustitev v konkretnem primeru pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo. Izpodbijana odločitev je temeljila samo na listinah, na katere sta se sklicevali stranki.
Glede razlage pogodb sta se stranki izjavili v njunih pripravljalnih vlogah pred sodiščem prve stopnje (3. točka obrazložitve sodbe), kar pritožbeno ni sporno. V teh okoliščinah je sodišče druge stopnje lahko odpravilo bistveno kršitev določb postopka tako, da je presodilo listine, glede katerih so imele stranke možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - regulacijska začasna odredba - načelo lojalne razlage - pojasnilna dolžnost banke
Za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Pri zavarovanju zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, je 272. člen ZIZ potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje Sodišče EU.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - lastnik objekta - aktivna legitimacija upnika - sum zlorabe postopka
Če je lastnik objekta in upnik ista oseba, je stvar njegove odločitve kateremu svojemu interesu bo dal prednost. V tem primeru je predlagatelj očitno dal prednost lastniškemu interesu, saj je vložil predlog za izbris.
Če razlogov za sum poskusa zlorabe ni, prevlada interes lastnika objekta nad interesom upnikov družbe.
URS člen 23, 23/2. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 371, 371/1, 371/1-1, 392, 392/4.
pravica do sodnega varstva - zakoniti sodnik - izločitev sodnika - odklonitveni razlog - ustavnoskladna razlaga - razveljavitev sodbe - vrnitev zadeve v novo sojenje
Če je bilo predlogu za izločitev sodnika ugodeno z razlogi, ki so v nasprotju z vsebino odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, sta postopek novega sojenja pred drugim sodnikom in sledeča sodba obremenjena s kršitvijo pravice do zakonitega sodnika po drugem odstavku 23. člena Ustave.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 148, 148/2, 149a, 149b, 149b/1, 155. KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2, 113/5. URS člen 15, 15/4, 37, 37/1.
izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - anonimni vir - uradni zaznamek - informator policije - predkazenski postopek
Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče.
V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpostavki, da so akti organa predkazenskega postopka (policije) vestno, pravočasno in skrbno protokolirani.
Zakon o kazenskem postopku namreč ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje, primeri, v katerih je takšna možnost podana, pa so izrecno našteti v 398. členu ZKP.
trditveno in dokazno breme - zahteva družbenika za informacije - vpogled v poslovno dokumentacijo - družba mati - hčerinska družba - odvisna in obvladujoča družba
Med zadeve družbe (načeloma) sodi tudi poslovanje hčerinske družbe, ki je v 100 % lasti družbe matere, sploh ob izostanku nadaljnjih navedb zakaj bi zahtevane informacije ne bile objektivno pomembne za družbo mater.
Družbeniku praviloma niso poznane že zadeve njegove družbe in zato zahteva informacije, zaradi kapitalske odvisnosti družbe hčere mu je še toliko manj poznana dokumentacija odvisne družbe.
Trditveno in dokazno breme je razporejeno v skladu s spoznavnimi zmožnostmi obeh pravdnih strank, pri čemer je prva nasprotna udeleženka tista, ki pozna ali bi lahko spoznala dokumentacijo druge nasprotne udeleženke. Njeno breme je v skladu s spoznavnimi zmožnostmi nesorazmerno večje in le od nje je mogoče zahtevati konkretnejše ugovorne navedbe in dokaze.
Na dejansko nemožnost izpolnitve se družba ne more sklicevati, če si lahko zahtevano informacijo priskrbi.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - podjemna pogodba
Tožena stranka na narok ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena, niti svojega izostanka ni opravičila. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po tretjem odstavku 454. člena ZPP, v zvezi s 316. členom ZPP. Na navedena zakonska določila in pravne posledice, ki nastopijo, če tožena stranka, ki je narok predlagala, na narok ne bo pristopila, je bila tožena stranka opozorjena v vabilu na glavno obravnavo. Ob nastali procesni situaciji, je prvostopno sodišče postopalo povsem zakonito, ko je na podlagi 3. odstavka 454. člena, v zvezi s 316. členom ZPP izdalo izpodbijano sodbo. Povsem pravilno je brez nadaljnjega obravnavanja, potem ko je preverilo ali lahko stranke razpolagajo s predmetnim zahtevkom v smislu 3. člena ZPP in ugotovilo, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, izdalo sodbo na podlagi pripoznave in ugodilo tožbenemu zahtevku
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je prekluzivni zakonski rok in ga sodišče ne more (pravno veljavno) podaljšati.
Nevednost ali očitna pomota vložnika se lahko nanaša le na vložitev vloge pri nepristojnem sodišču, ne pri drugem državnem organu, kot je državno tožilstvo.
Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP).
Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj katere je določilo primerno visoki zaporni kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato izreklo tudi primerno visoko enotno zaporno kazen.
Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte.
Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00087603
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/8, 86/9, 86/11. ZKP člen 15, 129a, 129a/1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - vsebinski kriterij - zloraba procesnih pravic - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Potem ko je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen zapora izvršila, ker obsojenec po lastni krivdi ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je vložitev novega predloga za nadomestitev kazni (praviloma) neutemeljena, glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko meji tudi na zlorabo procesnih pravic.