postopek proti mladoletnikom - pripravljalni postopek - krajevna pristojnost - stalno prebivališče - kraj storitve kaznivega dejanja
Za postopek proti mladoletniku je praviloma krajevno pristojno sodišče po kraju njegovega stalnega prebivališča. Le izjemoma je možna regresija k splošni določbi prvega odstavka 26. člena ZKP, ki kot krajevno pristojno določa sodišče po kraju izvršenega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00082821
ZKP člen 129. KZ-1 člen 74, 90, 91.
delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - odvzem premoženjske koristi - zastaranje - zastaranje odvzema premoženjske koristi - pravnomočno končan kazenski postopek - odločba o odvzemu premoženjske koristi
V konkretnem primeru ponovno odločanje o končni višini premoženjske koristi, ki naj bi bila odvzeta pravnomočno obsojeni pravni osebi, ni tako tesno povezano z odločanjem o njeni odgovornosti, da bi to predstavljalo oviro za razveljavitev sodbe le glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi, s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe v preostalih delih, kar pa ima za posledico prenehanje teka zastaralnega roka. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, posledično pa tudi zastaranje glede odločitve o odvzemu premoženjske koristi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083004
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 193, 193/5, 193b, 442, 442/1.
goljufija - preslepitveni namen - sojenje v nenavzočnosti - formalni pogoji - materialni pogoj - sprememba obtožbe - pravica do obrambe
Formalni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, da je bila obdolženka na glavno obravnavo v redu povabljena, je bil izpolnjen s pravilno vročitvijo vabila in okoliščino, da obdolženka izostanka ni ustno opravičila.
Pogoj, da je bila obdolženka že zaslišana, je izpolnjen tudi, če je bila zaslišana na glavni obravnavi pred razveljavitvijo prejšnje sodbe.
Materialni pogoj, da njena navzočnosti ni nujna, je izpostavljen tudi, če je prišlo do dveh sprememb obtožnega predloga, vendar v odolženkino korist z redukcijo obtožbenih očitkov.
ugovor zoper plačilni nalog - sodne takse - višina takse za pritožbo
Ni sporno, da je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo dolžnika s sklepom, zoper katerega je ponovno vložil pritožbo in da mora zanjo plačati sodno takso, ker je plačilo procesna predpostavka po prvem odstavku 29.b člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da gre za posebno pritožbo, ki ni posebej taksirana in ni takse prosta, zato se po tarifni št. 4033 ZST-1 odmeri sodna taksa 33,00 EUR.
Iz stališča VS RS je mogoče izpeljati zaključek, da je vložitev predloga za izvršbo zoper delodajalca po 134. členu ZIZ in nastali stroški utemeljenega ugovora v vsakem primeru rizik upnika, ne glede na to ali je pred tem opravljal kakšne poizvedbe ali je imel informacije o razlogih za neizvrševanje sklepa o izvršbi.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbama, da podaljšanje pripora še za dva meseca ni sorazmerno z vidika trajanja, zato je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je obema obdolžencema pripor podaljšalo le za 1 mesec, torej do vključno dne 1.3.2025 do 21.58 ure.
zastaranje neposlovne odškodninske terjatve - objektivni in subjektivni zastaralni rok
Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da je tožnici škoda zaradi očitanih (protipravnih) ravnanj tožene stranke (predčasnega plačila tožene stranke neposredno glavnemu izvajalcu) nastala en dan po zapadlosti terjatve po najpozneje izdanem računu, ki je zapadel v plačilo 20. 1. 2011, in je zamuda ter škoda zaradi neplačila nastala najkasneje 21. 1. 2011. Na ta dan je zapadla morebitna odškodninska terjatev tožeče stranke in je začel teči petletni objektivni zastaralni rok v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ. Celotna odškodninska terjatev je tako absolutno zastarala v januarju 2016, saj je bila tožba vložena 26. 11. 2020. Celoten obseg škode (ki jo predstavljajo neplačani, vtoževani računi za dobavljeno blago) je bil znan tožeči stranki že ob zapadlosti neplačanih in kasneje tudi vtoževanih računov in se tekom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ni povečevala, temveč se je z delnimi plačili iz stečajne mase le zmanjševal.
prekinitev postopka - začetek stečaja - izvršba na nepremičnino
Drugodolžnik prejudicira, da bo razveljavljen sklep o začetku stečaja in navaja okoliščine zakaj naj bi bilo temu tako. Vse to je stvar odločanja v insolvenčnem postopku, ne obravnavanega postopka izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Če bo res uspel s pritožbo zoper sklep o začetku postopka stečaja nad prvodolžnikom, bo odpadel razlog za prekinitev izvršilnega postopka in ta se bo nadaljeval.
zavrženje pritožbe - podpis pravne osebe - neobrazložena pritožba
Upnik ne izpodbija relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje, da njegova pritožba zoper sklep (o razveljavitvi sklepa o izvršbi in da bo o zahtevku ter stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku) ne vsebuje podpisa oziroma vsega, kar zahteva tretji odstavek 343. člena ZPP v zvezi s četrto točko 335. člena ZPP.
neupravičena obogatitev - kondikcija - vinjeta - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve
Ker je prikrajšanje na strani upnika ena od predpostavk za utemeljenost kondikcijskega zahtevka, ki morajo biti izpolnjene kumulativno (poleg prikrašanja so predpostavke še neobstoj temelja izpolnitve, obogatitev na strani pridobitelja in medsebojna vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem), je zahtevek neutemeljen že zato, ker tožnika z ugotovljenim izpolnitvenim ravnanjem nista bila prikrajšana, kakor je povsem pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2002) člen 47, 47/1, 47a.
stroški sodnega izvedenca - povečanje nagrade - posebni primeri
Sodišče prve stopnje je samo označilo primer kot nujen in določilo rok 60 dni za izdelavo izvedenskega mnenja, ki ga izvedenka ni prekoračila, zato neutemeljeno ni priznalo 100 % povečanja plačila v znesku 1.254,00 EUR iz razloga, da rok 60 dni za izdelavo izvedenskega mnenja ni tako kratek, da bi bili izpolnjeni pogoji za povečanje nagrade za 100 %.
Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori, kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Pri izvršitvi navedenega kaznivega dejanja obstaja več oblik, pri čemer pa je pri vsaki obliki obligatorni pogoj za obstoj kaznivega dejanja protipravnost oziroma zlonamernost storilca, ki pa je dejansko vprašanje in ga je potrebno oceniti v vsakem primeru posebej. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up - 61615-17 z dne 20. 9. 2018 opredelilo kot zlonamerno onemogočanje stikov tako ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Gre za dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razčistiti v vsakem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.
podaljšanje pripora med preiskavo - ponovitvena nevarnost
Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da podaljšanje pripora še za dva meseca ni sorazmerno z vidika trajanja, zato je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je obdolžencu pripor podaljšalo še za 1 mesec, torej do vključno dne 27. 2. 2025 do 16.00 ure.
izločitev sodnika - izjemnost pripora za mladoletnike - hišni pripor - pripor - zahteva za izločitev sodnika
V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče izpostavlja, da je zahteva za izločitev sodnika omejena na določeno fazo postopka. Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve. Tako v pritožbenem postopku ne more več zahtevati izločitve prvostopenjskega sodnika - v pritožbi zoper sodbo lahko uveljavlja le kršitve pravil postopka glede izločitve sodnika, pa še to z določenimi omejitvami (1. in 2. točka prvega odstavka 371. člena in 384. člen ZKP). Okoliščine za katere pritožnik meni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice B. B. in da zato predstavljajo razlog za njeno izločitev pri odločanju o podaljšanju hišnega pripora, so bile mladoletniku in zagovorniku znane vse od prejema sklepa I Kpd 96224/2024 z dne 19.12.2024, s katerim je navedena sodnica odredila pripor zoper mladoletnika. Kljub temu je zagovornik razloge o nepristranskosti predsednice senata za mladoletnike, prvič uveljavljal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep.
Ob smiselni uporabi zgoraj citiranih zakonskih določb, bi zagovornik moral že predhodno zahtevati izločitev sodnice, saj bi po prejemu predloga za podaljšanje hišnega pripora lahko zahteval obvestilo o sestavi senata za mladoletnike, ki bo odločal o predlogu ter zahtevo za izločitev teiste sodnice podal takoj, ko bi bil s sestavo senata seznanjen, ne pa šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Ker tega ni storil in je navedbe v tej smeri podal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep, obramba s takšnimi navedbami ne more uspeti, saj pritožbeno sodišče ne presoja okoliščin za zatrjevano nepristranskosti predsednice senata sodišča prve stopnje, ko zahteva za njeno izločitev pred tem, sploh ni bila podana.
Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 zoper obdolženca odredil pripor. Prostost je bila obdolžencu nato ponovno odvzeta 27.12.2024 ob 19.30 uri. Pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča z dne 2.1.2025.
To pomeni, da bi se moralo šteti, da je bila obdolžencu prostost vzeta 27.12.2024 ob 19.30, na podlagi sklepa II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 pa je pripor lahko trajal največ mesec dni. Ob ponovnem podaljšanju še za 2 mesca lahko pripor traja do 27.3.2025 do 19.30 ure, vendar je potrebno v ta čas všteti čas policijskega in sodnega pridržanja, ki je trajalo od 17.12.2024 od 10.52 do 20.12.2024 do 17.09 (skupaj 3 dni, 6 ur in 17 min). Posledično pripor ne traja do 27.3.2025 do 19.30, temveč do 24.3.2025 do 13.13 ure.
Pritožbeno sodišče je sledilo primerljivi praksi Vrhovnega sodišča XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter I Ips 232/2000 z dne 5.10.2000 in odločilo, da je potrebno pritožbo, ki jo je zagovornik vložil dan po izdaji sklepa o njegovi razrešitvi, zavreči kot nedovoljeno.
Neutemeljene so dolžnikove pritožbene navedbe, da ni prejel plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 11. 2024. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vročilnice, pripete k plačilnemu nalogu z dne 9. 6. 2023 (red. št. 4), izhaja, da je bil drugemu dolžniku plačilni nalog z dne 10. 12. 2024 osebno vročen 12. 12. 2024. Po prvem odstavku 224. člena ZPP v zvezi s 149. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, je pravilno izpolnjena vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Po četrtem odstavku 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar dolžnik zgolj s posplošenimi navedbami, da plačilnega naloga ni prejel, ob dejstvu, da je na isti naslov že prejel vsa pisanja, domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more izpodbiti.
tožniška varščina - tuja pravna oseba - dokaz z izvedencem - stroški - višina varščine
Sporni so stroški morebitnega izvedenca, vendar tožeča stranka nekonkretizirano navaja, da glede na naravo spora ne bo potreben. Kakšna sploh je narava spora tožeča stranka ne pojasni. Do izdaje izpodbijanega sklepa tudi še ni dopolnila tožbe, da bi si lahko sodišče ustvarilo sliko o naravi spora in potrebi tožene stranke predlagati dokaz z izvedencem. Zadeva se je začela s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je tožena stranka obrazloženo ugovarjala. Možno je, da bo res potrebno pritegniti enega ali več izvedencev, kar opravičuje višji znesek.
S pritožbenimi navedbami zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje ni dovolj znižalo enotne kazni oz. da zato ni navedlo razlogov, ni mogoče soglašati in sodišče prve stopnje ni zagrešilo napake, ko je izreklo enotno kazen 13 let zapora. Skupni seštevek izrečenih kazni po sodbah, navedenih v I. točki izpodbijane sodbe, namreč znaša 13 let in 3 mesece, nato pa je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi 3. točke drugega odst. 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 13 let zapora, pri čemer je sledilo predlogu tožilstva glede višine izrečene enotne kazni in ne predlogu zagovornika, da se obsojencu izreče nižja enotna kazen, in sicer 7 let in 6 mesecev zapora. Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin v ustrezni meri, kar trdi zagovornik.