V zvezi s subjektivnim elementom prekrška je sodišče prve stopnje pojasnilo, da očitno storilec pri vožnji ni bil dovolj pozoren na hitrost vožnje in na omejitev hitrosti vožnje v naselju, kjer velja splošna omejitev hitrosti vožnje na 50 km/h, s čimer je privolil v prepovedano posledico.
Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje o storilčevi odgovornosti za navedeni prekršek je tako zaključiti, da so le ti v nasprotju s seboj, saj po eni strani sodišče prve stopnje storilcu očita premalo pazljivost (torej malomarnost), po drugi strani pa mu očita, da je privolil v prepovedano posledico (torej naklep).
V določbah 99. - 101. člena ZUP namreč ni vzpostavljena dolžnost državnih organov oziroma nosilcev javnih pooblastil, da bi stranko glede teka rokov opozarjali, da je sobota lahko delovni dan organa oziroma da bi v pravnem pouku morali navajati delovni čas prekrškovnega organa. Zato se pritožnik ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da sobota ne šteje ‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave).
Pri tem iz drugega odstavka 101. člena ZUP, ki določa, da če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika, jasno izhaja, da se lahko rok izteče v soboto, saj je nemožnost izteka roka vezana na dejstvo, da se pri organu, pri katerem je potrebno opraviti dejanje postopka, ne dela.
Ker lahko storilec delovni čas prekrškovnega organa, pri katerem lahko odda pravno sredstvo neposredno, preveri preko spleta, prav tako pa lahko pravno sredstvo v soboto odda na pošti, takšna ureditev tudi z vidika pravice do sodnega varstva ni nesorazmerna.
Pritožbeno sodišče ob tem, ko pritožnica hkrati pojasni, da je stopila v stik s tujim prekrškovnim organom ter glede na to, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila odločba tujega prekrškovnega organa storilki osebno vročena dne 9. 11. 2022 (l. št. 18 spisa), zaključuje, da je storilki v postopku pred prekrškovnim organom Republike Avstrije bila dana možnost, da se izjavi o prekršku.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da je tujemu prekrškovnemu organu sporočila podatke o vozniku. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.
Te navedbe bi storilka morala uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje, saj ji je bila glede na podatke spisa navedena odločba tujega prekrškovnega organa, s pravnim poukom o možnosti vložitve pravnega sredstva ter v prevodu v slovenski jezik, osebno vročena dne 31. 8. 2023.
Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da je v času prekrška trajal interval rdeče luči na semaforju neobičajno dolgo, da semafor deluje na podlagi zanke, pri čemer vozniki na to niso opozorjeni, storilec pa se je na glavno cesto vključil previdno in počasi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za prekršek neznatnega pomena, saj je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pri njem pa ni nastala nobena škodljiva posledica. Ob tem, ko iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je semafor v času prekrška pravilno deloval, pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da posebne okoliščine kažejo na to, da postopek zoper storilca ne bi bil smotrn.