Iz ustavljene ustavnosodne presoje izhaja, da 18. člen Ustave (ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju) med drugim prepoveduje, da bi bila oseba izročena državi oziroma izgnana vanjo, če obstaja resnična nevarnost, da bo tam izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Podobno kot v Ustavi je tudi na podlagi 3. člena EKČP prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds ), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti ( real risk ), da bo ta oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Prepoved mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja določa tudi 4. člen Listine, pri čemer je SEU sprejelo stališče, da ta prepoved ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg skladna s 3. odstavkom 53. člena Listine, enaka kot tista, ki jo določa EKČP. Ustavno sodišče je že v odločbi številka Up- 781/2024 z dne 19.9.2024, kakor tudi v odločbi, izdani v tem postopku, poudarilo, da okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz listine, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da se bo z njo zaradi predaje nečloveško ali ponižujoče ravnalo.
Ker je pritožnica zatrjevala, da iz dokumentacije (poročil mednarodnih organov, tudi odbora CPT), na katero se sklicuje, izhaja, da razmere v zaporih v Kraljevini Španiji, zlasti tudi v Barceloni, kjer naj bi po vsej verjetnosti zahtevana oseba prestajala pripor (glede na to, da je sodni sklep izdalo sodišče v Barceloni), ne vsebuje standardov iz 3. člena EKČP, je sodišče prve stopnje te navedbe dolžno preveriti.
Ker je glede prekrškov zoper varnost cestnega prometa ZPrCP specialnejši zakon od Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), so zahteve pritožnika, da bi bilo mogoče identiteto voznika ugotavljati le skladno z pogoji, ki jih določa 41. člen ZNPPol, neutemeljene. V primeru, ko enako dejansko stanje urejata dva zakona, ima namreč skladno z doktrino razlage lex specialis derogat legi generali zakon, ki ureja določeno zadevo (v konkretnem primeru je to ZPrCP), prednost pred zakonom, ki ureja le splošne zadeve (ZNPPol).
Prometni znak o nameščenih stacionarnih napravah za merjenje hitrosti je namenjen zgolj obveščanju voznikov, nikakor pa ne vpliva na pravico prekrškovnega organa izvajati meritve hitrosti. Pritožba se vsled temu neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bila meritev hitrosti v predmetni zadevi nezakonita, ker pred mestom meritve s samodejnim merilnikom hitrosti ni bil postavljen prometni znak, ki bi opozarjal na nameščeno stacionarno merilno napravo.