V zvezi s trditvami storilca, da mu odločba nikoli ni bila vročena in ni bil seznanjen s konkretnim postopkom avstrijskega prekrškovnega organa, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz k potrdilu iz člena 4 Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ priložene fotokopije vročilnice I (l. št. 12 spisa) izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu A. A. vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi naslov za vročanje.
Pri tem iz izpostavljene javne listine (vročilnica) izhaja, da je bila vročitev opravljena dne 7.9.2022. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da nikoli ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa iz Avstrije ter da se zoper njo ni mogel izjasniti, storilec ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine.
Prav tako ne more uspeti z navedbo, da podpis na vročilnici ni njegov in da je bil tistega dne v službi ter zato pošte sploh ni mogel prevzeti. Dejstva, da je bila vročilnica podpisana z njegovim imenom in priimkom ter podpisom, namreč ne more izpodbiti z dokazi, ki jih je predložil, t.j. z izpisom evidence o delovniku, saj bi lahko nepristnost podpisa dokazal le s postavitvijo izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, česar pa storilec ni predlagal. Ker pa iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev opravljena 7.9.2022, in da je vročilnico podpisal A. A., je bil torej slednji obveščen o pravici izpodbijanja odločbe in o rokih za takšno pravno sredstvo, česar v ustreznih rokih ni zahteval. Zato o kršitvi pravice do obrambe, ki jo storilec smiselno uveljavlja v pritožbi, ni mogoče govoriti.
Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.
Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.
Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.
Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.
Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, s katerimi so storilcu izrečene KT v cestnem prometu in se zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke. Tako v predmetnem postopku ni mogoče uspeti s pritožbenimi trditvami, da storilec prekrška tega dne ni storil, ker je bil takrat v službi (v dokaz je priložil tudi izpis mesečne prisotnosti na delu) in je avto v času storitve prekrška vozil njegova žena A. A. Takšne navedbe se namreč nanašajo na dejansko stanje prekrška, v katerega pa v predmetnem postopku vsled zgoraj navedenemu, ni mogoče posegati oziroma ga izpodbijati, ker je o zgoraj navedenih prekrških že bilo pravnomočno odločeno.
Prav tako v predmetnem postopku ni relevantno, da storilec dela v B. B. d. d. in da potrebuje vozniško dovoljenje zaradi vožnje v službo, saj to niso okoliščine, ki bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Storilec pa bo še vedno imel možnost vložiti predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v roku in na način, kot je bil poučen v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 je obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil.
Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem, ni niti omenil, kaj šele navajal zdravstvene težave v zvezi s tem.
Pri tem ne gre spregledati, da kljub zaslužku s priložnostnimi deli, obsojenec tekom preizkusne dobe, oškodovancu ni poravnal niti najmanjšega zneska, s čimer bi lahko izkazal vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev naložene mu obveznosti.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o podaljšanju ukrepa pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 80. člena ZDZdr, ki določa pogoje za ta ukrep in jo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno povzelo.
Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog zavrnilo iz razloga nepotrebnosti, kar je ustavno dopustni razlog za zavrnitev dokaznega predloga, in ta razlog je tudi obrazložilo. To je storilo že na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12.4.2024. Na samem naroku je bila toženka prisotna in zavrnitve dokaznega predloga ni z ničemer grajala. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama celo dopustilo, da lahko po zaključku naroka vložita pisni zaključni besedi, kar je sicer nenavadno, in toženka te pravice ni izkoristila. Posledično toženka omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka skladno s prvim (op. ker jih predhodno brez svoje krivde ni mogla uveljavljati) in drugim odstavkom 286.b člena ZPP (op. ne gre za kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ne more upoštevno uveljavljati s pritožbo.
Toženka ni izkazala obstoja škode, ker, kljub "knjiženju in razknjiženju" zneska na kontu "denar na poti," ni izkazala, da bi dejansko imela terjatev do bivše lastnice (op. zaslišana bivša lastnica o tem ni vedela ničesar), ki naj bi jo zaradi ravnanja tožnice izgubila.
Nedvomno tožnica ni imela elektrike. A slednje ni posledica ravnanja tožene stranke, saj je vzrok v izpadu glavne varovalke. V odsotnosti samega protipravnega motilnega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest. Če protipravnosti oziroma motenja posesti sploh ni, posestnik v motenjski pravdi ne more uspeti.
Tožnik z vlogo ni zgolj predlagal oprostitve plačila sodne takse, kot je obravnavalo sodišče prve stopnje, pač pa je hkrati vložil tudi ugovor zoper plačilni nalog. O ugovoru sodišče prve stopnje še ni odločilo. Če bi ugotovilo, da je ta po materialnem pravu utemeljen, bi predložilo pritožbo tožnika zoper sklep z dne 28. 12. 2022 v pritožbeno obravnavanje brez procesne predpostavke plačila sodne takse.
V zakonu ni prepovedi, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev za elektronsko vročanje ne sme sodišče vročati pisanja po pošti in da je ta ex lege nezakonita.
Dosledno opravljena vročitev po pošti na poslovni naslov stranke, ki ga ima vpisanega v poslovnem registru, je kljub izpolnitvi pogojev za vročanje v VEP, prav tako veljavna.
Klasično vročanje je enakovredno elektronskemu vročanju in sedež je enakovreden naslovu VEP.