Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.
Ob izkazani obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, se tudi po sodbi pritožbenega sodišča izkaže ukrep pripora kot edini primeren, sorazmeren ukrep. Ob tem kakšni drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, kot na načelni ravni predlaga zagovornik ne pridejo v poštev.
izvršba na nepremičnino - omejitev izvršbe - vrednost nepremičnin
Dolžnik ves čas postopka navaja, da je dolžan plačati manj kot 10.000,00 EUR. To oceno dolžnika je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane odločitve o omejitvi izvršbe.
Sodišče prve stopnje je iz javnih podatkov GURS ugotovilo orientacijske vrednosti vseh treh parcel 342/1 15.473,00 EUR, parc. št. 482/4 iste k.o. 216,00 EUR, parc. št. 740/2 iste k.o. pa 41.428,00 EUR ter da je na parc. št. 342/1 kot prvi hipotekarni upnik vpisana Zavarovalnica Sava d.d. za zavarovanje terjatve 912,02 EUR s pripadki (9. stran sklepa). Vse to pritožbeno ni sporno. Dolžnik utemeljeno navaja, da bo glede na do sedaj opravljeno izvršbo z že dovoljenima sredstvoma druga nepremičnina parc. št. 342/1 zadoščala za poplačilo. Njena prodaja bo predstavljala najmanjši možni poseg v premoženje dolžnika in hkratno realno možnost poplačila upnika. Poseg na to nepremičnino je najbolj racionalen tudi zato, ker je na njej že vpisana hipoteka drugega upnika 912,02 EUR s pripadki in je velika verjetnost, da bo sodišče s prodajo ene nepremičnine poplačalo oba upnika.
izvršba na nepremičnino - solastni del - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino
Glede nepremičnin del stavbe 14 in del stavbe 15 bi moralo sodišče prve stopnje slediti pravnomočni sodbi in tretjima omogočiti izbris hipoteke v idealnem deležu 580/1000 celote, kot se glasi. Drugače bi bila pravnomočna sodba v tem delu neizvršljiva.
Ni razloga, da ne bi mogla legitimirana oseba (tretji) doseči prisilno utesnitev hipoteke s sodbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kot v obravnavanem primeru. V nasprotnem tretji ne bi imel učinkovitega pravnega varstva z omenjeno tožbo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00079447
KZ-1 člen 86, 86/9.
delo v splošno korist - smotrnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.
Tako je sicer res, da so predmeti, ki sta jih B. B. in C. C. izročila na poziv policistov, fizični dokazi, ki so obstajali neodvisno od njune volje in za katere so policisti utemeljeno domnevali, da jih imata pri sebi. Vendar glede na to, da je obstajal osredotočen sum, da sta B. B. in C. C. storila kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi morala pred pozivom za izročitev predmetov po drugem odstavku 52. člena ZNPPol biti poučena o privilegiju zoper samoobtožbo v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, izročitev teh predmetov pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti.
Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je oseba, ki jo obravnavajo policisti, storila bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.
utemeljen sum - preizkus obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - kriva izpovedba
Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici.
izločitev dokazov - mladoletna priča - zaslišanje mladoletne osebe - zaslišanje otroka - pravna dobrota
Uradne zaznamke o obvestilih, ki so jih policiji dale osebe, za katere se izkaže, da imajo status privilegirane priče po drugem odstavku 236. člena ZKP, se izloči iz spisa le v primeru, če se te osebe ob kasnejšem zaslišanju pred sodiščem, po tem, ko jih sodišče pouči o pravni dobroti, odrečejo pričanju. To pa pomeni, da v kolikor se te osebe pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. Čeprav je torej mld. oškodovanka podala izjavo policistki, ne da bi bila predhodno poučena o pravni dobroti po drugem odstavku 236. člena ZKP in je taista izjava kasneje zabeležena tudi v drugih listinah, kasneje pa je bila oškodovanka zaslišana pri izvedencu, brez pouka, medtem ko pred sodiščem ni bila zaslišana in ji tako nikoli ni bil dan pravni pouk o pravni dobroti, razlogi za izločitev njene izjave in njenih reprodukcij v drugih dokazih niso podani.
vrnitev v prejšnje stanje - sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - upravičeni vlagatelj
Pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ima zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik, vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Izvedensko mnenje se izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.
Zaključkov ne more omajati zagovornik obtožene z lastno dokazno oceno podatkov in zaključkov izvedenca dr. E. E. ter z navedbami, da je obtožena za mladoletno oškodovanko skrbela po svojim najboljših močeh in v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse navedeno, obstoj razlogov za ukrep prepovedi približanja (195.a člen ZKP) zoper obtoženo še vedno povsem utemeljen.
izvršilni stroški - izvršilni naslov - nagrade za izvensodni zahtevek - stroški prevoda - evropski nalog za izvršbo
Zgolj zato, ker dolžnik ni prostovoljno izpolnil obveznosti, še ne pomeni, da je bil izvensodni poziv potreben za izvršbo. Posledično stroški zanj niso potrebni za izvršbo, še posebej v tem primeru, ko gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ko ima upnik že sodbo in dolžnik se mora zavedati, da lahko vsak trenutek vloži predlog za izvršbo.
Stroški prevoda so del stroškov izdaje evropskega naloga za izvršbo in s tem del izvršilnih stroškov.
izbris družbe iz sodnega registra - zemljiškoknjižni izpisek - upravičen predlagatelj - lastnik nepremičnin
Sodišče bi moralo izhajati iz trditve v predlogu, da je predlagatelj lastnik objekta na naslovu ... . Da bi lahko ugotovilo ali je to res in ker predlagatelj ni navedel podatka o parcelni številki, bi moralo najprej vpogledati v GURS za parcelno številko ter s to preveriti lastništvo. Po pridobitvi podatka o parcelni številki bi videlo, da leži objekt na naslovu ... na parceli št. 87/7, k.o. ... in ne 87/6, k.o. ..., kot je predlagatelj priložil zemljiškoknjižni izpisek.
V pritožbi zatrjevani razlogi za neplačilo sodne takse za pritožbo zoper zamudno sodbo so v sferi tožene stranke. Če tožena stranka ob prejemu plačilnega naloga in v roku za plačilo ni zmogla plačati sodne takse, je v zakonu urejena možnost delne oprostitve za pravne osebe, obročnega plačila ali odloga plačila.
Dolžnik dopušča možnost, da je natisnil dva izvoda ugovora, enega je podpisal, drugega pa (morda) ne in oba poslal na sodišče, kar naj bi sodišče spregledalo oziroma izgubilo. Vendar iz dohodnega zaznamka sodišča prve stopnje izhaja, da je bil v poslani kuverti zgolj en izvod ugovora.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - sodna taksa za pritožbo - stroški in nagrada sodnega cenilca
Dolžnik obrazloženo ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je njegova pritožba posebna pritožba, ki ni posebej taksirana in ni takse prosta ter se zanjo plača sodna taksa po tarifni št. 4033 ZST-1 v znesku 33,00 EUR.