Prvi odstavek 166. člena ZPP določa, da se izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. Ker tožena stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka, gre za pritožbo zoper sklep.
Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi.
Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih tehtnih okoliščin, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi. Ob upoštevanju dejstva, kot se trenutno nakazuje, da je šlo pri mladoletniku za enkraten spodrsljaj (ne glede na veliko kriminalno količino izvršitvenih ravnanj), je po oceni pritožbenega senata vendarle podana pozitivna prognoza, da bo tudi z izvrševanjem hišnega pripora, ki se občasno nadzira, zagotovljen ustavno varovan cilj, pri čemer bo izkušnja, ko je mladoletniku že šest dni odvzeta prostost, nanj še dodatno odvračevalno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, ukrep hišnega pripora pa spoštoval.
Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča.
Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto.
Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.
Pripor zoper mladoletnika je izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.
Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče obsojencu veliko mero zaupanja že izkazalo z izrekom pogojne obsodbe, vendar tega zaupanja zaradi neplačila posebnega pogoja ni upravičil. Posebnega pogoja namreč ni izpolnil, četudi je bil po pogojni obsodbi in naložitvi posebnega pogoja (sodba je postala pravnomočna dne 14.10.2022) zaposlen pri C. d.o.o. (od 12.6.2023 do 11.9.2023). Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna in je oblika privilegija obsojenca. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno pretehtalo, da obsojenemu ni mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, to ugotovitev pa je oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo.
Stališče sodišča prve stopnje, da je zavezanka za plačilo sodne takse za fotokopije spisa, ki jih je naročila, zagovornica, tj. ne glede na to, da je njen klient upravičen do brezplačne pravne pomoči, je skladno z sodno prakso pritožbenih sodišč.
Čeprav pri ugotavljanju dejstev v postopku izdaje začasne odredbe velja dokazni standard verjetnosti, mora sodišče mnenje CSD, kolikor se tiče t. i. strokovnih dejstev, dokazno oceniti skladno z merili iz drugega odstavka 254. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 108. členom ZNP-1. Mnenje CSD mora biti jasno, popolno in notranje skladno.
Trditve toženk o sklenjeni najemni pogodbi s takratno lastnico spornih nepremičnin so dopustne, za odločitev (glede na citirane določbe 107. člena SZ-1 in 175. člena ZIZ) relevantne in ob zgoraj navedenih nespornih dejstvih (strinjanje takratne lastnice spornih nepremičnin s selitvijo toženk vanje v letu 2013 v zvezi s posojilnimi pogodbami s tožničinim direktorjem) tudi ne očitno neutemeljene. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje do teh trditev toženk opredeliti. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo in ni ugotavljalo nobenih dejstev glede vprašanja obstoja najemne pogodbe, sklenjene med partnerko tožničinega direktorja kot takratno lastnico spornih nepremičnin in toženkama, je kršilo njuno pravico do izjavljanja, saj je prezrlo njune bistvene navedbe in onemogočilo njihovo dokazovanje. Zato je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodna praksa možnosti izdaje začasnih odredb v nepravdnih postopkih po določbah ZIZ načeloma res ne izključuje, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati, da je začasna ureditev pravnega razmerja, ki jo želi doseči predlagatelj s svojim predlogom, urejena z materialnopravnimi (265. člen DZ) in procesnimi (59. člena ZNP-1) določbami o začasnem skrbniku. Omenjene določbe kot specialne določbe zato izključujejo uporabo določb ZIZ o začasnih odredbah pri presoji, ali je treba v tem postopku nasprotnemu udeležencu zaradi začasne ureditve pravnega razmerja, ki je predmet predloga, postaviti začasnega skrbnika.