Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev.
Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev.
Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
Ravno zato je potrebno pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da v fazi odločanja ni prišlo do novih okoliščin, ki bi omajale utemeljen sum, ki je bil ugotovljen s pravnomočno obtožnico. Ker namreč še ni bilo ugotovljeno, v kakšnem psihičnem stanju je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, je bilo najmanj preuranjeno govoriti o neobstoju utemeljenega suma zaradi podanih okoliščin, ki izključujejo krivdo obdolženca, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi.
Tožeča stranka bi morala poskrbeti, da bi kupec, ki je dejansko kupil vozilo, podpisal pogodbo, ne pa da je izdala račun na tretjo osebo, ki dokazno podprto ni bila prisotna pri nakupu vozila.
Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje o primernosti izvršilnega naslova, saj je dolžnikova obveznost, ki izhaja iz dednega dogovora, določljivo opredeljena v skladu z 21. členom ZIZ in pritožnik nima prav, da izvršilni naslov zato, ker sklep od dedovanju ne vsebuje višine denarnih sredstev, ki so se nahajala na računih pri bankah v Kanadi, ni primeren. Odločilno je, da dolžnikova obveznost izhaja iz zapisa v dednem dogovoru, da mora dolžnik iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih pokojnika pri bankah v Kanadi, po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati na upnikov račun preostalih znesek razlike deponiranih denarnih sredstev. Dolžnikova obveznost je torej določljivo opredeljena že v samem izvršilnem naslovu, saj je mogoče ugotoviti, kaj mora dati dolžnik.
Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, da je bila v tem postopku izterjevana terjatev 272.216,60 EUR poplačana zgolj delno z zneskom 126.796,71 EUR, ker je celotna kupnina po odbitju stroškov 301.304,70 EUR zadoščala zgolj za poplačilo terjatve, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi pred hipoteko za obravnavano terjatev.
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.