V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je delno ugodilo ugovoru zaradi zastaranja neprave judikatne terjatve, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od zapadlosti (med 10. 10. 2004 in 10. 3. 2005) do 21. 7. 2022, kar je tri leta pred vložitvijo predloga (7. točka obrazložitve sklepa). Ta del obrazložitve bi se lahko kril z opisom obresti v izreku "za čas do 21. 7. 2022", vendar je hkratni znesek vseh kapitaliziranih obresti 2.022,39 EUR v izreku v nasprotju z obrazložitvijo ter za zavrnitev celotnega zneska obresti ni razlogov.
Sodna taksa za ugovor po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik kot pravna oseba oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.
Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.
Upnik utemeljeno navaja, da dolžnica ni obrazloženo prerekala njegovih trditev, da pri sklepanju posla ni nastopala kot potrošnica in da je posojilo najela za reševanje dolgov iz poslovne oziroma pridobitne dejavnosti. Bila je pasivna glede svojega statusa medtem, ko je bil upnik aktiven, podajal je trditve in predlagal dokaze, a jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. V teh okoliščinah bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da dolžnica ni potrošnica.
Edina javna listina je sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki skupaj s potrdilom o plačilu prijavljene terjatve prvotne upnice v stečaju zapuščine dokazujeta zgolj, da je novi upnik le-to plačal.
Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.
Ugotavljanje lastništva predmetov v fazi dovolitve izvršbe bi bilo preuranjeno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da podani ugovor ni bil takšne narave, ki bi preprečeval izvršbo, saj se ni nanašal na dovolitev, temveč na opravljanje ter da je dolžan izvršitelj ugotoviti, ali ima dolžnica rubljive predmete ter upoštevati zakonske omejitve. Ugovor, da dolžnica ni lastnica premičnin, na katero sega upnik z izvršbo, ni ugovorni razlog, s katerim bi lahko izpodbijala sklep o izvršbi, saj izvršba ne posega v njene pravice.
Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile.
Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode.
Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdelana strokovno, vendar ravnanj tega "zagotovila" ni mogoče presojati izven konkretnih okoliščin primera, to je interesov, ravnanj in opustitev drugih udeležencev gradnje.
Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha.
Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta).
Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač po določilih KZ-1 namestitev v socialnovarstvenem zavodu ni možna, zmoten oz. neutemeljen. Posledično po 70.a členu KZ-1 sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se zahtevajo za njegov pravilen in zakonit izrek, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
S.p. je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Tako je opredeljena v šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah. Tudi če tožeča stranka kot s.p. ni bila formalno vpisana v sodnem registru kot družbenica družbe A. d.o.o., ni bila v njej zaposlena in ni bila vpisana kot poslovodja, je to dejansko bila kot fizična oseba brez dostavka s.p. Samostojni podjetnik ni ločen od fizične osebe, gre za eno in isto osebo.
Tožničina vloga (dopolnitev tožbe) je bila zavržena, ker tožnica kljub pozivu in ustreznem opozorilu, vloge (dopolnitve tožbe) ni podpisala. Zato je bila zavržena še tožničina tožba, saj kljub (predhodnemu) pozivu za dopolnitev tožbe in ustreznem opozorilu posledično tudi tožba ni bila dopolnjena v smeri, da bi se lahko vsebinsko obravnavala (z dejstvi, na katera se opira zahtevek, in z dokazi, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo).
V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).
Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.
Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).
Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi očitki ne more uspeti.
Razžalitev zasebne tožilke skozi zmerjanje z lažnivko, manipulantko, psihopatko in čarovnico, ki je uničila hčerko ter bi jo morali poslati v P. (tj. psihiatrično kliniko), nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem ureditve stikov med obdolžencem in njegovo hčerko, temveč je očitno šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju (sodnega) spora med bivšima partnerjema. Obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve ureditve stikov med njim ter njegovo hčerko. Tako je očitno, da razlog za ekskulpacijo ravnanj obdolženca ne more biti podan.
Nobenega dvoma ni, da je pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, ker pa je trenutno na prestajanju kazni zapora in je razlog za odreditev pripora mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora, je potrebno odrediti pripor na način, da se bo začel izvrševati, ko obtoženec prestane kazen zapora. Prvostopenjsko sodišče je pri odreditvi pripora izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat judiciralo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita in ni neobičajna. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, pa ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.