V primeru spora zaradi varstva stvarne pravice gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, zato je treba uporabiti prvi odstavek 57. člena ZPP.
Dolžnica zgolj z dokazno nepodprtimi navedbami, da plačilnega naloga ni prevzela, ker je ni bilo doma, domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more izpodbiti. Vročilnico kot dokaz o pravilni vročitvi pošiljke je mogoče ovreči le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovorne navedbe dolžnikov o dogovoru z upnikom o odlogu plačila (kar se šteje kot ugovorni razlog po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ) z navedbo, da je sledilo upniku, ki je kategorično zanikal sklenitev takšnega dogovora, zaradi česar je zavrnilo tudi dokazni predlog dolžnikov o zaslišanju strank, saj to ne bi privedlo do drugačnega zaključka sodišča prve stopnje, saj dolžnika kakšnega drugega dokaza v potrditev svojih navedb nista predložila oziroma predlagala. Posledično je zavrnilo ugovor dolžnikov kot neutemeljen. S tem je sodišče prve stopnje sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dovoljeno.
Zavrnitev s strani dolžnikov predlaganih dokazov, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve zadeve, v danem primeru predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica prvič izrazila nezadovoljstvo glede izvrševanja pogodbe leta 2011, ko je na CSD potožila nad tem, da ji ne zagotavljajo dietne prehrane ali pa vsaj prehrambenih artiklov, da bi si lahko sama skuhala, da je ne vabijo k večerji, najbolj pa jo moti soba v kletnem prostoru, ki je temna in ima samo majhno okno in v kateri je vlaga, vse je v betonu in ploščicah in je neprimerno za bivanje. Pritožbeno ni izpodbijano, da sta ji toženca, potem ko jima je zapisnik predočila, v skladu z dogovorom uredila nove bivalne prostore, in sicer sta preuredila garažo in v njej uredila večjo sobo (24 m2) z dvema večjima oknoma in laminatom, kuhinja in kopalnica pa sta ostali isti kot prej. Sodišče prve stopnje je, glede na fotografije v spisu, upravičeno ocenilo, da so bivalni prostori, ki so bili namenjeni tožnici od leta 2011 dalje, vidni na fotografijah B16-B18, primerni in si nikakor ne zaslužijo naziva "grobnica ali bunker", kot jih označuje tožnica. Glede na to, da sta toženca zgradila novo hišo, v kateri sta skupaj živela s tožnico, in se toženka s Pogodbo ni zavezala obnoviti stare hiše, ni relevantno, v kakšnem stanju je stara hiša, zato ni utemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do fotografij, iz katerih izhaja, da hiša propada.
V tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške.
Listini se ne nanašata na subjekt vpisa. Slednji ni sopodpisal zapisnika o primopredaji poslovnega prostora, temveč druga pravna oseba, za katero predlagatelj navaja, da je izvajala storitve virtualne pisarne za subjekt vpisa. Iz teh listin tako ne izhaja, da subjekt vpisa ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register.
Predlagatelj se utemeljeno sklicuje na priloženo sliko poštnega nabiralnika in navaja, da je na njem pojasnilo, da subjekt vpisa ne posluje več na tem naslovu oziroma je neznan ter da naj se pisanja ne vročajo za podjetja, ki niso navedena na nabiralniku, saj na tem naslovu ne poslujejo več.
Niso utemeljene pritožbene navedbe o celotnem poplačilu upnikove terjatve (na podlagi sporne kreditne pogodbe, po kateri se je dolžnik zavezal kot solidarni porok) v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da so imele v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom vse zavarovane upnikove terjatve od preizkusa terjatev dalje enoten status, celoten znesek upnikovih terjatev (1.756,611,55 EUR) torej predstavlja terjatve istega reda. Obrazložilo je tudi, da iz listin ne izhaja, da bi bila terjatev po sporni kreditni pogodbi privilegirana na način, da bi morala biti prednostno poplačana. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz izjave stečajne upraviteljice ne izhaja, da je bila terjatev po sporni kreditni pogodbi v celoti poplačana, ampak da je bila v razdelitvi (le) upoštevana. Glede na navedeno dolžnik nima prav, da bi se morala v stečajnem postopku najprej poplačati upnikova terjatev na podlagi sporne kreditne pogodbe, njegovo sklicevanje na drugi odstavek 287. člena OZ v zvezi s tem pa je neutemeljeno.
Zagovornik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep, v nasprotju s sklepom sodišča, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi obtoženega za predčasno prestajanje kazni zapora, in sicer, da se obtoženega odda na prestajanje zaporne kazni še pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika se izkažejo za neutemeljene, saj ima obtoženi še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Status obtoženega se namreč spremeni v status obsojenega, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe. Zato se izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje izkažejo za pravilne in utemeljene, pritožbene navedbe pa za neutemeljene.
Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.