Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tretji vložil obrazložen ugovor tretjega, v katerem je zatrjeval, da sta dva zarubljena predmeta (dve televiziji) njegova last, čemur je upnica v postavljenem roku nasprotovala in predlagala njegovo zavrnitev. Zato je sodišče prve stopnje ugovor tretjega glede na drugi odstavek 65. člena ZIZ pravilno zavrnilo. Pritožbene anvedbe tretjega in dolžnika glede lastninske pravice tretjega pa se nanašajo na vsebino morebitne pravde zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe (tretji odstvwek 65. člena ZIZ).
Izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj iz njega ni razvidno, da podlagi katerih zakonsko določenih kriterijev je sodišče prve stopnje presodilo, da dedičev predlogi za celotno oprostitev, delno oprostitev ali za zmanjšanje plačila sodne takse niso utemeljeni.
Ni podan pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, s katerim dolžnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ. Ne drži, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje popolnoma neobrazložen. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je res skopa, vendar pa je sodišča prve stopnje v zadostni meri povzelo razloge za zavrnitev dolžničinega predloga za odlog, tako da ga je mogoče preizkusiti. Pojasnilo je, da dolžnica z navedbami v predlogu za odlog o osebnih okoliščinah, nezmožnosti uporabe podedovanega premoženja, drugih izvršilnih postopkih in težkih življenjskih razmerah ni izkazala niti ni zatrjevala nobenega od zakonsko zahtevanih pogojev iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžničinega predloga za odlog strinja.
Utemeljen sum kot pogoj za odreditev pripora ne more biti podan, če dejanje, ki se očita obtožencu, ni kaznivo dejanje.
Za presojo kaznivega dejanja davčne zatajitve v kazenskem postopku ni odločilo kakšen je bil izid davčnega postopka.
Presoja obtoženčevega skrivanja na različnih lokacijah v ZDA v luči pripornega razloga begosumnosti.
Glede pritožbeno izpostavljene časovne oddaljenosti od oprave cenitve izvedenca gradbene stroke do izdaje izpodbijanega sklepa in drugačnem stanju nepremičnine ter v zvezi s tem predlaganih dokazih, pa je pojasniti, da to ne vpliva na pravilnost ugotovljene tržne vrednosti nepremičnin, saj sodišče po drugem odstavku 178. člena ZIZ ugotovi vrednost nepremičnine na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve. Lahko pa sodišče na predlog in ob izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 178. člena ZIZ pred oziroma na prodajnem naroku z odredbo ponovno ugotovi vrednost nepremičnine.
Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.
Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti.
Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel. Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi. Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1.
V skladu z 71. členom ZDZdr lahko psihiatrična bolnišnica, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, slednjo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti. To pooblastilo je očitno upoštevala tudi PBV. Iz njenega dopisa z dne 16. 9. 20245 namreč izhaja njihovo obvestilo sodišču, da je bila zadržana A. A., rojena 31. 7. ..., dne 16. 9. 2024 odpuščena v domače okolje. Ker se zadržana ne nahaja več na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica, ki se ne strinja z izrečenim časom zadržanja, s svojo pritožbo ne more več doseči zanjo ugodnejše odločbe. Za pritožbo tako nima več pravnega interesa.
Pritožba upnice, poslana po elektronski poti, ki je vsebovala le navedbo A. A., ki ni upničina zakonita zastopnica ali prokuristka, ni popolna, saj ne omogoča presoje, ali je vlogo vložila oziroma podpisala oseba, ki je pooblaščena za zastopanje pravne osebe.