Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča.
Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve.
Razlogi glede krivde so si povsem evidentno v nasprotju sami s sabo. Sodišče namreč storilcu najprej očita, da se je zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, hkrati pa svojo ugotovitev relativizira z navedbo, da bi se moral in mogel zavedati prepovedanosti svojega ravnanja, kar medsebojno ni združljivo. Prav tako sta si medsebojno nasprotujoča zaključka sodišča, da je storilec predmetni prekršek storil z eventualnim naklepom ter da ga je storil iz lahkomiselnosti.
Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.
Ob izkazani obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, se tudi po sodbi pritožbenega sodišča izkaže ukrep pripora kot edini primeren, sorazmeren ukrep. Ob tem kakšni drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, kot na načelni ravni predlaga zagovornik ne pridejo v poštev.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.