Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo storilki obvestilo o prispelem pismu puščeno 3. 12. 2023, je zmotna. Iz vročilnice, ki izkazuje vročitev sodbe z obrazložitvijo obdolženki, res izhaja nekoliko nerazumljiv zapis datuma, ko je bilo storilki puščeno obvestilo o prispelem pismu, vendarle pa je mogoče po pregledu celotne vročilnice ugotoviti, da datum, ko je bilo puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni 3. 12. 2023, temveč 5. 12. 2023.
odlog izvršbe - izvršba - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - pritožbene navedbe
Pritožbeno vztrajanje, da je dolžnik lastnik zemljišča, na katerem stoji lesena baraka, v kateri prebiva, in navajanje razlogov za naselitev v leseni baraki ni pravno pomembno. V obravnavani zadevi je bil namreč sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Šentjurju P 17/2019 z dne 27. 5. 2022, izvršilno sodišče pa je v skladu z načelom formalne legalitete na ta izvršilni naslov vezano, zato se v pravilnost postopka pred sodiščem, ki je izdalo izvršilni naslov, ne more spuščati.
ZPP člen 87, 87/1, 337, 337/1, 339, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358-5. OZ člen 179, 182.
škodni dogodek - krivdna odgovornost - prometna nesreča - povrnitev nepremoženjske škode - vzročna zveza - popolna odškodnina - pravno relevantna vzročna zveza - teorija jajčne lupine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - znižanje odškodnine - pravična denarna odškodnina - odmera pravdnih stroškov - končni uspeh - neme degenerativne spremembe - odškodninska odgovornost - denarna odškodnina
Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta v določenem delu posledica nemih degerativnih sprememb desnega kolenskega sklepa, saj gre pri pri konkretnih nemih degerativnih spremembah za pravno neupošteven sovzrok. Novejša sodna praksa je namreč ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je.
Je pa utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka ima prav, da je sodišče sodišče prve stopnje po teh dveh postavkah prisodilo tožniku previsoko odškodnino.
soprispevek oškodovanca - nasilje v družini - vezanost na kazensko obsodilno sodbo
Toženec si napačno razlaga institut vezanosti sodišča prve stopnje na kazensko sodbo iz 14. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je vezano na ugotovitev, da je tožnica utrpela močne občutke strahu, resne ogroženosti, ponižanja, manjvrednosti in podrejenosti. Vezano je bilo tudi na ugotovitev, da je tožnica utrpela rdečice v predelu nad komolcema in da ji je toženec presekal ustnico, kot izhaja iz izreka obsodilne kazenske sodbe. Toženec tako neutemeljeno navaja, da tožnica ni izkazala nastanka poškodb, saj izhajajo že iz same kazenske sodbe. Tako je sodišče prve stopnje v celoti pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi civilnega delikta.
pogodba o delu - dogovor o plačilu - podjemna pogodba
Tožnik ugotovljenemu dejstvu o višini dogovorjenega plačila nasprotuje tudi z navedbo, da bi moral dejansko (tržno) vrednost opravljenega dela ugotoviti izvedenec. Glede na to, da sta se za ceno oziroma plačilo pravdni stranki dogovorili že s pogodbo (prvi odstavek 642. člena OZ), sodišču prve stopnje višine plačila ni bilo treba določiti po kriterijih iz drugega odstavka 642. člena OZ in v tem okviru s pomočjo izvedenca ugotavljati dejstev, ki bi mu omogočala njegovo določitev.
plačilo sodne takse - neobrazložena pritožba - ponoven ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
Dolžnik ne izpodbija odločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje glede vročitve plačilnega naloga in izteka roka za ugovor ter prepozne vložitve ugovora.
Po neizpodbijanih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse že pravnomočno odločeno, zato ga je utemeljeno zavrglo.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - tuje vozniško dovoljenje
Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve neupoštevne pritožbene navedbe, ko storilec pojasnjuje okoliščine storjenega prekrška, prekršek obžaluje, in navaja da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za opravljanje svojega dela. Za storilca številne neugodne posledice, vendar, četudi bi bile izkazane, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, temelječe na določbi osmega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, ne morejo vplivati.
Niso utemeljene pritožbene trditve, da začasni odvzem in hranjenje tujega vozniškega dovoljenja, ki ga je storilcu izdala tuja država (Avstrija), predstavlja protipraven poseg v listino, saj ta ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države. Navedeni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zasleduje le namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa, s ciljem zagotovitve varnosti ljudi in premoženja, in ga je zato mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.
Vštevanje trajanja ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ni sestavina sklepa o izreku prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja, zato so zahteve pritožnika po dopolnitvi izreka neutemeljene.
stroški kazenskega postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - nepristojnost
O pritožbi zoper posebni sklep, s katerim se odloči o stroških kazenskega postopka, vselej odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ne pa višje sodišče (tretji odstavek 93. člena ZKP). To velja ne glede na to ali je posebni sklep o stroških izdan po pravnomočnosti končne odločbe o glavni stvari ali pred pravnomočnostjo (kot tudi v predloženi zadevi). Glede na stališče precedenčnega sodišča se višje sodišče, ki mora sledeč prvemu odstavku 36. člena ZKP ves čas postopka paziti na stvarno pristojnost, izreka za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Ker je za odločanje o vloženi pritožbi pristojen senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, je višje sodišče zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Celju (zunajobravnavnemu senatu tega sodišča).
Za tretjo osebo ni moč šteti osebe, ki delo opravlja za izvajalca del, s katerim sodeluje pri sami izvedbi dela, kot je to v času škodnega dogodka počel tožnik, ki je prišel po odredbi delodajalca (zavarovanec prvotoženke) zaradi delovnega opravila na streho, last naročnika oz. drugotoženke. Prvenstveno je za varno okolje, v katerem delavec opravlja delo, dolžan poskrbeti delodajalec, ki je v ta namen dolžan sprejeti in nato tudi izvajati potrebne ukrepe. Prvostopno sodišče je materialnopravno zmotno zaključilo, da na drugotoženko naslovljeni očitki predstavljajo opustitev dolžnostnega ravnanja lastnika objekta.
Šele na podlagi vsebinsko konkretnih trditev o dejstvih, ki jih je moč subsumirati pod ustrezne abstraktne pravne norme s področja varnosti in zdravja pri delu, če bi se ta zatrjevana dejstva izkazala za dokazana, je mogoče zaključiti o protipravnosti očitanih ravnanj (pravno upoštevne so namreč lahko, glede na konkretizirano in obrazloženo nasprotovanje prvotoženke, le konkretizirane tožnikove trditve o pravno odločilnih dejstvih in le na njihovi podlagi ima sodišče podlago, da izvede dokazni postopek). Zato je utemeljena pritožbena graja o kršitvi razpravnega načela iz 7. člena ZPP (ki je neločljivo povezan s členom 212 ZPP).
odgovornost pravne osebe za prekršek - neznani neposredni storilec prekrška - smrt storilca - ustavitev postopka
Res je sicer, da v posledici smrti neposrednega storilca ni več mogoče voditi postopka o prekršku zoper njega in da je v skladu s 6. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 v takem primeru potrebno postopek o prekršku zoper neposrednega storilca ustaviti. Vendar navedeno dejstvo v razmerju do pravne osebe predstavlja zgolj dejansko oviro za vodenje enotnega postopka zoper neposrednega storilca ter pravno osebo, ne pa tudi ovire za ugotavljanje odgovornosti pravne osebe za dejanje, ki ga je storil neposredni storilec.
ZP-1 člen 14, 14/3, 14/3, 14/3-2, 139. ZCes-2 člen 34, 34/6, 35, 35/4.
odgovornost pravne osebe za prekršek - dokazni predlog
Zaključek prvostopenjskega sodišča, da storilec ni predložil niti enega samega dokaza, s katerim bi z določeno stopnjo verjetnosti dokazal, da je neposredni storilec (voznik) prekrška storil s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška, je v nasprotju s spisovnim gradivom, saj je storilec v dokaz svojim trditvam predlagal zaslišanje samega sebe in prič, kar v skladu s procesno zakonodajo šteje kot veljaven dokaz za dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Ta dokaz je sodišče nenazadnje tudi izvedlo, vendar ga ni dokazno ocenilo.
Zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ- tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - določitev socialnovarstvenega zavoda - bivanje v socialnovarstvenem zavodu
Sodišče namesti osebo v varovani oddelek posebnega SVZ, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
sposobnosti biti stranka - podružnica - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesni pobot - izrek sodbe - odločitev o pobotnem ugovoru
V zgoraj zadevi VSRS III Ips 43/2018-3 z dne 24.9.2019 je bilo res izraženo stališče, da bi popravo tožbe ali moralo upoštevati pritožbeno sodišče samo ali pa bi moralo razveljaviti izpodbijano odločbo z navodilom sodišču prve stopnje naj ravna po 81. členu ZPP. Vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjene izbire nima oziroma da mora razveljaviti izpodbijano sodbo in sodišče prve stopnje pozvati, naj ravna skladno z 81. členom ZPP. V zadevi VSRS so bile namreč okoliščine primera drugačne. Tožnica (oziroma upnica) je že na prvi stopnji sojenja popravila (zanjo usodno) opredelitev in pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, ker je menilo, da te pomanjkljivosti v fazi po izdaji sklepa o izvršbi in odločitvi o ugovoru ni (več) mogoče odpraviti. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je neutemeljeno zavrnilo njeno pritožbo in obenem pritrdilo napačnemu postopanju sodišča prve stopnje. Prav tako je bila okoliščina na prvi stopnji sojenju usodna za tožnico in tožnica je bila tista, ki je vložila pritožbo. V predmetnem sporu je situacija bistveno drugačna, saj se pritožuje toženka, medtem ko "tožnica (op. kot matično podjetje)", ki je bila na prvi stopnji sojenja "uspešna" (op. kot podružnica), vložila (le) obrambno sredstvo, to je odgovor na pritožbo. Čeprav tožnica v odgovoru na pritožbo meni drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v takšni situaciji, omenjene absolutne bistvene kršitve ne more odpraviti samo. Odpraviti jo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, in sicer ali z uporabo postopka po 81. členu ZPP ali pa s presojo, da je ustrezno popravo tožnica storila že z vložitvijo odgovora na pritožbo s priloženim pooblastilom.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe med drugim sicer pojasnilo kratke razloge za zavrnitev pobotnega ugovora, vendar je toženka uveljavljala ugovor procesnega pobotanja. Zato bi moralo tudi v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila ugovarjana v pobot, in ne le v razlogih sodbe. Določba tretjega odstavka 319. člena ZPP se nanaša le na posledice pravnomočnosti, zato je nejasen pritožbeni očitek, kako naj bi sodišče prve stopnje kršilo še predmetno določbo ZPP. Podobno sodišče prve stopnje niti pojmovno ni moglo kršiti določb 337. in 348. člena ZPP, ki urejata postopanje pritožbenega sodišča.
Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek je z zapisom v pravnem pouku predhodnega izpodbijanega sklepa, da se pritožba vloži pri ″tem sodišču‶, dovolj jasno poučilo upnika pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo. Enako bi bilo, če bi v pravnem pouku zapisalo, da se pritožba vloži pri ″naslovnem sodišču‶ ali pri ″sodišču, ki je sklep izdalo‶. Okrožno sodišče v Celju z upnikom sploh še ni komuniciralo, ni ga pozivalo na doplačilo sodne takse za tožbo in na dopolnitev tožbe, da bi ga lahko zavedlo kdo je naslovnik pritožbe. Zato pri upniku ni moglo priti do nevednosti in tudi ne do očitne pomote pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben in sorazmeren ukrep in v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo težo in način izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine. Navedeno utemeljeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo izpodbiti celovitih in jasnih zaključkov sodišča prve stopnje s katerimi je utemeljilo neogibnost in sorazmernost pripora zoper obdolženca.
intervencijski učinek - odškodninska odgovornost direktorja d.o.o. - obvestilo o pravdi - postopek pred domačim in tujim sodiščem - procesna skrbnost stranke - ugovor slabega pravdanja
Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana sodna odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.
Izpolnjenost pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ toženec izpodbija tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da dejstvo, da je ženi podaril svoj solastni delež 1/4, še ne pomeni, da svoje premoženje skriva, ker tožniku ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe o načinu in času prenosa ter zanikanje namena škodovanja oz. skrivanja premoženja prestavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (člen 337 ZPP), upoštevaje, da pritožnik ne navaja razlogov za podajo takšnih navedb šele v pritožbi, vse ob tem, ko s takšnimi navedbami pritožnik poskuša izpodbiti ugotovitve o izpolnjenosti pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ, čeprav jih v lastnem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni prerekal.