Zagovornik v pritožbi navede, da nikakor ni izkazan modus operandi A. A. in da zgolj dejstvo, da je predhodno delovala v dveh podjetjih B. d. o. o. in C. d. o. o. samo po sebi ne pomeni ničesar. Tovrstne navedbe pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene, saj do sedaj zbrani podatki kažejo ravno nasprotno. Nikakor namreč ni mogoče spregledati, da potekata še kar dva kazenska postopka zoper obdolženko (in njenega bivšega moža Č. Č.) zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena na enak način, le družbi, s katerima sta bili ti dejanji storjeni, sta bili drugi (že omenjeni B. d. o. o. in C. d. o. o., ki sta obe končali v stečaju), kar nedvomno kaže na isti modus operandi pri obdolženki, kljub izraženemu nestrinjanju zagovornika.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je verjetnost, da je obdolženka v sostorilstvu z D. D. storila očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni, česar tudi podane pritožbene navedbe zagovornika, ki (med drugim) zgolj povzemajo zagovor obdolženke, niso uspele postaviti pod vprašaj.
Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu, da je ravno pripor tisti sorazmeren, neogiben in nujno potreben ukrep, ki bo dosegel zasledovani cilj, torej varstvo gospodarstva. Iz ustaljene (ustavno) sodne prakse izhaja, da se pojem varnosti ljudi ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru.
Pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 mora imeti storilec naklep samo do povzročitve hude telesne poškodbe, glede smrti pa mora ravnati malomarno. V kolikor bi imel naklep tudi do povzročitve oškodovančeve smrti, bi bilo govora o povsem drugem kaznivem dejanju, zato je pritožbeno naziranje, da obdolženi ni imel naklepa povzročiti smrti pri oškodovancu, v celoti neutemeljeno. V vsakem primeru pa je stvar presoje protipravnosti, krivde, kot tudi, ali je mld. želel zgolj odvrniti pokojnega oškodovanca od nadlegovanja B. B. stvar morebitnega nadaljnjega dokaznega postopka in zagovornik z podajanjem lastne dokazne ocene ne more omajati utemeljenih zaključkov prvega sodišča.
Pri svoji presoji prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da ml. mld. še ni bil predhodno obravnavan zaradi agresivnih ravnanj s strani policistov, prekrškovnih organov ali sodišča, kot tudi, da se je (sicer nekaj časa po storjenem dejanju) sam javil na policijski postaji in da je v nadaljevanju dejanje obžaloval. Vendarle pa, ob upoštevanju teže in načina storitve dejanja, tudi tovrstne okoliščine, ki jih izpostavi obramba, ne morejo odtehtati sicer intenzivno izkazanih drugih okoliščin, ki izkazujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, kar v celoti velja tudi za trditve obrambe, da ima mladoletnika večina sošolcev rada in ga spoštuje.
Razžalitev zasebnega tožilca skozi zmerjanje s prekletim pijancem ter pridevnike nor, prizadet in "fukjen" nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem lastništva oziroma izvrševanja posesti na sporni parceli, zato je očitno, da razlog za eskulpacijo ravnanja obdolženca ne more biti podan. Z osebno diskvalifikacijo zasebnega tožilca, obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve medsosedskega mejnega spora, saj je šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju spora med bratoma.
Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da zahtevani dokazni standard utemeljenega suma v predmetni kazenski zadevi ni podan, upoštevaje tudi, da utemeljen sum zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po določenem obdolžencu storjeno, ne pa dokazano in gre torej za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
Pritožnica se sicer zavzema za odreditev milejšega ukrepa javljanja na policijski postaji, vendar pa je prvostopenjsko sodišče za pritožbeno sodišče povsem ustrezno presodilo, da milejši ukrepi ne bi bili učinkoviti za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pri čemer javljanje na policijski postaji niti ni namenjen preprečitvi ponovitvene nevarnosti, ki je pri obdolžencu prav tako podana.
Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.
Zagovornik neutemeljeno navaja, da iz zaslišanja oškodovancev ne izhaja, da se bojita obdolženca, saj je oškodovanec A. A. tako na policiji kot pred preiskovalnim sodnikom jasno povedal, da se obdolženca boji, tudi iz izpovedbe obdolženčeve mame B. B. pred preiskovalnim sodnikom pa izhaja njen strah.
Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec v preteklosti nasilen tudi do drugih oseb, ne le v šoli, vendar tudi do družinskih članov, in sicer je po navedbah C. C. ter A. A. nasilje izvrševal tudi zoper staro mamo (mamo C. C.). Glede na to nikakor ne gre pritrditi obrambi, da bi bil hišni pripor pri starem očetu tisti ukrep, ki bi bil primeren in ki bi v zadostni meri varoval potencialne oškodovance, kar enako velja za ukrep prepovedi približevanja.
Storilka se je kot voznica začetnica, skladno s 50. členom Zakona o voznikih (Zvoz-1), udeležila programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, enkrat v dveh letih od dneva, ko je bila pravnomočno kaznovana za prekršek, za katerega so ji bile pravnomočno izrečene in izvršene najmanj štiri kazenske točke in ji do dneva, ko je opravila program (15.8.2025), ni bilo pravnomočno izrečenih in izvršenih več kot šest kazenskih točk. Prav tako ji kazenske točke niso bile izrečene zaradi prekrškov z vožnjo pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Na podlagi navedenega so ji bile dne 19.8.2024 izbrisane 4 KT, kar pomeni, da pri storilki ob izdaji napadanega sklepa niso bili podani pogoji iz tretjega odst. 22. člena ZP-1 oz. 202.č člena ZP-1 za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja voznici začetnici na podlagi doseženega oz. preseženega števila 7 KT, kot to utemeljeno uveljavlja zagovornik v pritožbi.
Utemeljeni pritožbi zagovornika storilke je bilo potrebno vsled navedenemu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se storilki prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče ter da storilka ni dolžna plačati sodne takse, naložene z II. točko izreka izpodbijanega sklepa (četrti odstavek 163. člena ZP-1).
Pravdni stranki sta se ob sklepanju pogodbe zavedali, kakšen cilj (enako kvaliteto zvarov kot na starem stroju) s sklenitvijo podjemne pogodbe zasleduje tožnica (naročnica). Nebistveno je, če stroj vsebuje osnovne in dogovorjene komponente (tehnične lastnosti po ponudbi) in če ni predpisov, standardov in meril o kakovosti zvarov, ampak gre za subjektivno oceno izvajalca in/ali uporabnika. Stroj namreč ne deluje tako kvalitetno, kot je bilo dogovorjeno in kot bi tudi sicer, če ne bi bilo dogovora, vsakdo lahko pričakoval. Tožnica v odgovoru na pritožbo v zvezi s slednjim stališčem utemeljeno izpostavlja izvedenčevo slikovito primerjavo z izdelavo osebnega vozila, ki lahko doseže hitrosti le do 30 km/h. Razlog za slabo delovanje je pri toženki (podjemnici), zato je vseeno, če ni bilo izrecnega dogovora o geometriji valjev; varilnih parametrih; stržni sili; kakovosti in vrsti filca, ki naj se vari (op. pritožbeno nepojasnjeno je, kako naj bi to vplivalo na izdelani stroj); ipd. Toženka je podjemnica, profesionalka, ki si je ogledala delovanje starega stroja in s tožnico (naročnico) sklenila pogodbo o izdelavi novega stroja.
Tožnik ima prav, da gre pri zahtevku iz naslova zavarovalnine po sklenjeni pogodbi o nezgodnem zavarovanju za izpolnitveni zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe. Ker ne gre za terjatev iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti (171. člen OZ, tretji odstavek 153. člena OZ), bi bilo mogoče tožnikov soprispevek pri višini terjatve iz pogodbe upoštevati le, če bi to določala vsebina pogodbe.
Ni bilo sporno, da je tožeča stranka zahtevala izvršitev naloga v USD in da je morala tožena stranka izvesti transakcijo preko korespondenčne banke v ZDA. Tisti trenutek, ko je nakazala denarna sredstva na svoj nostro račun pri BNYM, je prišla v stik s pravno ureditvijo v ZDA in jo je morala spoštovati, vključno z OFAC pravili.
Če toženo stranko po njenih poudarkih zavezujejo ameriška pravila OFAC in sodišče druge stopnje ji pritrjuje, potem mora podrobno poznati tudi vsebino teh pravil in izvrševanje v ZDA. Morala je vedeti, da bodo (lahko) denarna sredstva ob nakazilu na nostro račun v ZDA predmet pregleda OFAC, kajti po trditvi tožene stranke v ugovoru je OFAC Urad za nadzor tujih sredstev in nakazana denarna sredstva iz Slovenije v ZDA so po definiciji tuja sredstva, da to (lahko) pomeni zadržanje sredstev za čas pregleda do dokončne rešitve, da v tem času ne more uveljavljati nobenih sprememb, ki bi ustavile postopek in če se bo ugotovila spornost prejemnika ali transakcije, bo ameriška država zadržala denarna sredstva ter ne bo mogla izvršiti naloga, tožeča stranka in prejemnik pa bosta ostala brez sredstev.
Banka mora v skladu s prvim odstavkom 768. člena OZ paziti na naročiteljeve interese, ki ji morajo biti vodilo. V ugotovljenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi morala opozoriti tožečo stranko na možnost težav pri izvedbi plačilne transakcije v državo izven EU, upoštevaje USD. Moralo bi jo obvestiti o edini možnosti izvedbe transakcije v USD preko ZDA in da bo tam prišlo najprej do zadržanja sredstev zaradi pregleda skladnosti, od katerega ne bo mogoče odstopiti do končne rešitve in zahtevati dodatna navodila tožeče stranke. Zakonska podlaga za to ravnanje tožene stranke je v drugem in tretjem odstavku 768. člena OZ.
Seznanitev s splošnimi pogoji za vodenje transakcijskega računa, objava na spletni strani tožene stranke ne pomeni, da bi morala tožeča stranka vedeti za pravila OFAC, jih poznati že pred transakcijo in naložiti transakcijo v drugi valuti, ki se ne bi izvrševala prek ZDA ter ne bi bila predmet pregleda skladnosti. To je izven dolžnega zavedanja tožeče stranke, ki kot odvetniška družba nudi pravne storitve.
Pravilni so zaključki prvega sodišča, da je mladoletnik z očitanimi ravnanji izkazal izjemno negativne osebne lastnosti, tudi brezbrižnost do posledic, ki bi jih zaradi njegovih ravnanj, ko se je vedno znova spuščal v to početje, lahko utrpeli tako posamezniki, kot tudi premoženje, kar vsekakor utemeljuje subjektivni vidik ponovitvene nevarnosti. Pritožnica zmotno navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo predhodne nekaznovanosti mladoletnika, saj je to okoliščino vzelo v obzir. Vendar je tehtno in utemeljeno presodilo, da ta okoliščina ne vpliva na zaključek o njegovi ponovitveni nevarnosti, saj je predkaznovanost le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. In četudi je mladoletnik dijak, ki se redno šola, tudi ta okoliščina ne pretehta nad težo kaznivega dejanja ter ugotovljenimi negativnimi lastnostmi, podanimi v njegovi sferi, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča milejši ukrep, vključno s hišnim priporom, za katerega se zavzema pritožnica (in ki bi morebiti lahko mladoletniku omogočil šolanje, vendar le pod pogojem, da bi mu to dovolilo sodišče), ni zadosten in ni primeren ukrep za preprečitev mladoletnikove ugotovljene ponovitvene nevarnosti, saj je izkazal, da mu izvrševanje kaznivih dejanj ni tuje in le-ta (glede na podan utemeljen sum), izvršuje brez vsakršnih zadržkov.
Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen (tako VS RS, sklep XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter sklep XI Ips 23582/2025 z dne 11.6.2025). Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.
Pri obeh obdolženih gre sklepati na njuno nasilniško naravo ter vztrajnost pri izživljanju nad načrtno izbranimi posamezniki z njune strani, v konkretnem primeru nad oškodovancem, pri čemer se nista ozirala na posledice, ki jih je zaradi izvršitve njihovega načrta le-ta utrpel. Oba obdolženca pa naj bi očitana dejanja storila tudi zaradi lastnih premoženjskih interesov, saj naj bi po tem, ko je oškodovanec že bil žrtev brutalnega napada in ropa, z nadaljnjim izsiljevanjem iztržila še dodatno 2.700,00 EUR, kar njuno ponovitveno nevarnost še dodatno utemeljuje.
Iz povzetih dokazov izhaja, da je tožena stranka po pooblaščenki poslala sodišču prve stopnje dve različni vlogi za dva različna spisa, pri čemer je priporočeno poslala samo podpisan zapisnik sodne poravnave v drugi zadevi medtem, ko je v obravnavani zadevi poslala vlogo s priglasitvijo stroškov z navadno pošto. Ker v tem primeru tožena stranka ni poslala vloge priporočeno, se šteje, kdaj jo je sodišče prve stopnje prejelo. To je bilo po izteku roka.
Zagovornik z izpostavljanjem dejstva, da naj bi imel obtoženec stalno prebivališče v Sloveniji, ne more prepričati, da slednji ni begosumen, upoštevaje, da mu ta okoliščina tudi v preteklosti ni onemogočila, da je zapustil ozemlje RS in postal nedosegljiv za organe pregona. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje na vse možne načine prizadevalo obtožencu vročiti vabila na številne razpisane glavne obravnave (preko pooblaščenega detektiva, poizvedbe pri SKP PU Celje, poizvedbe pri nemških varnostnih organih, vročanje preko mednarodne pravne pomoči), vročitve niso bile uspešne. Pritožbene navedbe, da se obtoženec ni izogibal prevzemanju sodnih pošiljk, temveč da so mu bile te očitno neustrezno vročane s strani sodišča, so torej protispisne in povsem neutemeljene.