Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta nastanek in zapadlost odškodninske obveznosti organa poslovodenja pri gospodarski družbi v zvezi s sklenitvijo škodljivega pravnega posla odvisna od pogodbeno določene (in z aneksi večkrat podaljšane) zapadlosti terjatve gospodarske družbe kot upnika iz škodljivega pravnega posla?
Zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga za dopustitev revizije ni mogoče sklepati, da bi lahko šlo v obravnavanem primeru za protiustavno pravno praznino. Takega položaja ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ni zaznalo niti Vrhovno sodišče samo. Ko je tako, po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ne obstoji podlaga za vložitev zahteve za presojo ustavnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
- Ali sme sodišče stranki v fazi izvajanja dokaznega postopka, na naroku, kjer je predvideno neposredno zaslišanje izvedenca, ob dejstvu, da je izvedenec pred narokom izdelal pisno osnovno izvedeniško mnenje, za tem pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja, omejiti njeno pravico do zasliševanja izvedenca in postavljanja vprašanj, na način, da sme stranka postavljati izključno vprašanja, ki se nanašajo na dopolnitev mnenja izvedenca, čeprav izvedeniško mnenje predstavlja enovito celoto in osnovnega mnenja in njegovih dopolnitev ni mogoče obravnavati ločeno?
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je podana vzročna zveza med napačno izdano lokacijsko informacijo in nastalo škodo, ob večkratni izrecni ugotovitvi sodišča, da za postopek ni pomembno, v katerem območju ležita parceli?
- Kdaj začne teči zastaranje odškodninske terjatve zaradi napačno izdane lokacijske informacije?
- Ali plačilo leasing obrokov za (ponovni) nakup nepremičnine, katero je lastnik neposredno pred tem prodal in zanjo prejel kupnino, predstavlja zmanjšanje premoženja (navadno škodo)?
Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje ne bo prekomerno posegla v pravico tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se namreč postopek ne bi bistveno skrajšal. Nesorazmerno pa bi bilo poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), saj bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.
Skladno s petim odstavkom 73. člena ZPP imajo pravdne stranke pravico do posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je zavrnjena njihova zahteva za izločitev višjega sodnika. Izpodbijani sklep predsednika Vrhovnega sodišča je prav takšen sklep.
Pritožnici nista substancirali okoliščin, ki bi zbujale dvom v nepristranskost sojenja. Njuni očitki ne sežejo dlje od pavšalnih navedb o domnevno neustreznem ravnanju izločevanega predsednika Višjega sodišča v ... (takrat v. d. predsednika Okrožnega sodišča v ... ). Zato ne utemeljijo sklepanja o njegovem neprimernem odnosu do tožeče stranke. Odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev je zato pravilna.
Če je sodišče prve stopnje zmotno ugodilo ugovoru zastaranja in zato same terjatve, ki je predmet zahtevka, sploh ni obravnavalo, gre za v sebi sklenjeno in zaključeno vprašanje, ki pomeni samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Če je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku, potem je jasno, da gre tu za poseg v ustavno varovano bistvo te pravice glede odločitve o novem odločilnem vprašanju, ki se je pojavilo šele na drugi stopnji in ki pomeni samostojno pravno celoto.
Ker je predlagatelj takso plačal po poteku zakonskega roka za plačilo sodne takse je vseeno (skladno s prej navedenim) nastopila posledica iz tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da se šteje, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.
Pritožnik je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
V okoliščinah obravnavanega primera, kjer je predmet presoje v obeh postopkih vedenje obsojenca do policistov v istem historičnem dogodku, ob odsotnosti opisa prekrška v plačilnem nalogu ni mogoče zaključiti, da očitek napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 v kazenskem postopku ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka dejstvom, ki so bila podlaga za izdani plačilni nalog. Velja domneva, da so bila z izdanim plačilnim nalogom zajeta vsa obsojenčeva ravnanja v razmerju do policistov v historičnem dogodku, s čimer je podan položaj pravnomočno razsojene stvari, ki izključuje vnovičen kazenski pregon.
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagana delegacija smotrna. V postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo je namreč predvideno obvezno zaslišanje osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, predviden pa je tudi pregled izvedenca medicinske stroke. Postopek se bo zato lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer nasprotni udeleženec trenutno biva.
Predlog se zavrne.