Predlog se zavrne.
V konkretnem primeru gre za poseg v tožnikovo osebnostno pravico, v njegovo dostojanstvo. To pa terja odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Merila in kriteriji iz 179. člena OZ lahko služijo le kot napotki pri njeni odmeri. Vsa nepremoženjska škoda ima že na ustavnopravni ravni skupen normativni vir - 35. člen Ustave. Škodne oblike iz 179. in 181. člena OZ pa so v primerih, kakšen je sporni, le posamezni vidiki enotnega škodnega doživljanja. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznovi dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Ne izključuje sicer denarne odškodnine odmerjene z drugačno metodologijo - po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki v razmerju do drugih oblik škod. V spornem primeru pa je tožnik utrpel medsebojna tesni preplet in pogojevanje vseh posledic v različnih sferah njegove psihofizične entitete - tako psihosomatske telesne bolečine kot posledico strahu, ki je celo prerasel v del zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki postravmatske stresne motnje in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tako delno posledica utrpljenega hudega strahu. Ločevanje teh mnogoplastnih in sočasnih hudih težav bi bilo neprimerno in neživljenjsko. Vse to torej vodi k zapolnitvi standarda pravične odškodnine v oblliki enotne odškodnine.
Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.
Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Poskus pošiljanja je nekaj manj kot doseganje prejemnika s pošiljko. Republika Slovenija se je, kljub temu, da je v skladu z ZNISESČP, ki se zgleduje po obligacijskopravnem institutu cesije, odpovedala nedvomnosti prenosa terjatve in se odločila, da bo vlagateljem zaupala že brez kakršnekoli aktivnosti na strani pravnih subjektov, pri katerih so se hranile stare devizne vloge. S tem je pravzaprav popolno zaupala novim upnikom, če so le poskusili poslati svoje dokumente o veljavnem pravnem poslu, na podlagi katerega so pridobili staro devizno vlogo.
Pogoj evidentiranja zato ni nemogoč. Razlaga, da zadostuje že poskus pošiljanja oziroma evidentiranja, je bila namreč objavljena na internetu na spletni strani toženke, potem ko je bil javni poziv za verifikacijo objavljen v dnevnih časopisih Bosne in Hercegovine, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine. Informacije o poteku postopka so bile torej javno dostopne, so pa zahtevale neko minimalno skrbnost bodočega vlagatelja, tj. seznanitev s postopkom za dosego verifikacije in potem izplačila. Poleg tega je šlo zgolj za poenostavitev postopka verifikacije z razlago evidentiranja, kot jo je podala toženka na spletni strani, in ne za onemogočanje izpolnjevanja tega pogoja.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni navedel nikakršnih konkretnih (dejanskih) razlogov, ki bi utemeljevali prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Ker je tako, je njegov predlog Vrhovno sodišče zavrnilo.