Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v tožbi zatrjevana solidarna odgovornost le dveh etažnih lastnikov v stavbi ... 5575 82 - druge in tretje toženke za tožnici nastalo škodo na nepremičnini ...-3850/1. Tudi iz samega tožbenega zahtevka je jasno razvidno, da tožena stranka ni Republika Slovenija, temveč razen omenjenih toženk še prva toženka - zavarovalnica, pri kateri imata navedeni toženi stranki zavarovano civilno odgovornost za škodo, povzročeno drugim. Razen tega Okrajno sodišče v Domžalah ni niti etažni lastnik navedene nepremičnine temveč zgolj uporabnik dela poslovnih prostorov v stavbi. Ker torej Republika Slovenija oziroma Okrajno sodišče v Domžalah nista v tožbi navedena kot subjekta, ki bi lahko bila odškodninsko odgovorna tožeči stranki oziroma bi ji povzročila škodo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni prizadet videz objektivne nepristranskosti sojenja, tako v razmerju do strank tega postopka kot tudi v javnosti. Niso torej podane okoliščine, da bi se lahko, upoštevaje kriterij razumnega opazovalca, ustvarjal videz, da vsi sodniki tega sodišča ne morejo odločati po svoji vesti in nepristransko.
Tožnici sporna listina res ni bila vročena, toda tožnica je iz dokaznega sklepa lahko razbrala, da bo sodšče svojo odločitev oprlo tudi na priloge, ki jih je v spis vložil izvedenec. Ker se je s sporno listino tudi vsebinsko seznanila prek izvedenskega mnenja ter je s sodiščem ob ustni in pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja razčiščevala dokazno temo, ji sodišče ni kršilo pravice do izjave.
Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se za določitev pristojnosti za odločanje o premoženjskih razmerjih v neregistrirani zunajzakonski skupnosti z mednarodnim elementom uporablja Uredba 2016/1103 ali nacionalno mednarodno zasebno pravo. Ker tako uporaba določb Uredbe 2016/1103, kot tudi pravilna uporaba določb ZMZPP pripelje do odločitve, da je za odločanje pristojno slovensko sodišče, izpostavljene dileme v obravnavani zadevi ni. To pa pomeni tudi, da Vrhovno sodišče nima predložitvene obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Sodišče prve stopnje namreč za presojo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča, ne bi smelo uporabiti 67. člena ZMZPP, temveč 48. člen ZMZZP, ki ureja splošno pristojnost v vseh zadevah z mednarodnim elementom. Po 48. členu ZMZPP je sodišče na območju RS pristojno, če ima toženec ob začetku sodnega postopka stalno prebivališče v RS (forum domicilii). V obravnavani zadevi ima toženec stalno prebivališče v RS, kar pomeni, da je po 48. členu ZMZPP slovensko sodišče pristojno za odločanje o vsem skupnem premoženju, tudi o nepremičninah, ki se nahajajo v tujini.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da toženka, glede na ugotovljene okoliščine, ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
Razlogovanje sodišča druge stopnje, da izvršljiva odločba skladno z UD pomeni odločbo, ki po nemškem pravu omogoča vpis v javni register in je izvršljiva v drugi državi članici, če je na zahtevo stranke razglašena za izvršljivo, je zmotno iz dveh razlogov. Najprej, ker pogojev za predlagani vpis v zemljiško knjigo ne ureja UD, niti nemško pravo, kot izhaja iz odločbe sodišča druge stopnje, ampak ZZK-1. Predvsem pa iz razloga, ker nemško skupno potrdilo o dedovanju (tudi v smislu 43. člena UD) ni izvršljiva odločba, zato zanjo (ne po slovenskem, ne po nemškem pravu), ni mogoče pridobiti potrdila o izvršljivosti. Sodišče druge stopnje se je zato tudi zmotno sklicevalo na 227. h člen ZD, ki ureja postopek razglasitve izvršljivosti v skladu s 45. členom UD.
V skladu s 34.-35. in 59. uvodno izjavo UD je, zaradi upoštevanja pravila o litispendenci, splošni cilj UD vzajemno priznavanje odločb, izdanih v državah članicah v dednih zadevah. Zato so za presojo, ali pomeni nemško potrdilo o dedovanju podlago za vpis v zemljiško knjigo, pravno relevantne tudi določbe 39. člena UD.