Po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča razlog za imenovanje novega izvedenca ni podan samo v primeru, ko z zaslišanjem izvedenca ni mogoče odpraviti utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja, temveč tudi tedaj, ko je izvedenec izvedensko mnenje opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Gre za izjemne primere, ko je predlog za novega izvedenca utemeljen oziroma ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.
Zunaj pravde pridobljeno izvedensko mnenje je po ustaljeni sodni praksi del trditvene podlage strank, ki ga je treba upoštevati v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Če so med pravno pomembnimi dejanskimi ugotovitvami v zunaj pravde pridobljenem mnenju in sodnem izvedenskem mnenju razlike, se mora sodišča do njih vsebinsko opredeliti in se ne sme zadovoljiti s pavšalno oceno o bolj prepričljivem sodnem izvedenskem mnenju.
Vsakršna zahteva po dodatnem utemeljevanju razlogov za imenovanje novega izvedenca bi v konkretnih okoliščinah pomenilo za tožnico, ki je na izjemno zahtevnem in zapletenem medicinskem področju laik, nesorazmerno breme. Tožnica je uspela s svojimi vsebinskimi trditvami zasejati razumen dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tega dvoma ni mogoče odpraviti drugače kot s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke.
Iz določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP ne izhaja, da mora obdolženec ravnati storitveno. Določeno je le, da mora ravnati nedovoljeno, skladno z ustaljenim pojmovanjem pa so tovrstna ravnanja lahko storitve kakor tudi opustitve.
Priporni razlog begosumnosti ni bil podan zgolj zato, ker je bil tožnik zaposlen v tujini in se ni udeležil glavne obravnave, ampak predvsem zato, ker je pomembno dejstvo zaposlitve (in bivanja) v tujini zamolčal; še več, lažno je navedel, da je brezposeln in da prebiva na naslovu v Sloveniji.
Pri nedovoljenem ravnanju obdolženca, ki je privedlo do odreditve pripora, gre za celoto okoliščin, ki jih v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče umetno deliti na dva ločena dela. Čeprav je bil tožniku najprej odrejen pripor kot disciplinski ukrep za zagotovitev navzočnosti, nato pa pripor iz razloga begosumnosti, so okoliščine, ki so narekovale začetno odreditev pripora, v bistvenem ostale nespremenjene.
Zgolj nezadovoljstvo dolžnika z delom sodnikov Okrajnega sodišča v Ljubljani in posledično nezaupanje v pristojno sodišče ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.
ZDR-1 delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
Delovna uspešnost po drugem odstavku 127. člena ZDR‑1 je vezana na delavčev dejanski prispevek delodajalcu v obliki opravljenega dela. V nasprotju s tem in kot izhaja iz poimenovanja instituta, pa je plačilo za poslovno uspešnost vezano na uspešnost poslovanja družbe kot celote. To se običajno presoja po doseganju v planskih aktih družbe načrtovanih ciljev in je odvisna od številnih drugih dejavnikov (med drugim tudi od tržnih razmer, poslovnih odločitev itd.), ne le od kvalitete ali celo zgolj od obsega opravljenega dela delavcev. Plačilo iz naslova poslovne uspešnosti predstavlja sistem kolektivnega nagrajevanja praviloma vseh delavcev pri delodajalcu in ne individualnega prispevka delavca k uspešnosti poslovanja delodajalca.
Še posebej s tega vidika je bila tožnica z delavci, ki niso bili bolniško odsotni (in so bili posledično pri plačilu za poslovno uspešnost obravnavani bolj ugodno), v primerljivem položaju.
Zato so izpolnjeni vsi trije pogoji za ugotovitev diskriminacije: tožnica je bila pri odmeri plačila za poslovno uspešnost manj ugodno obravnavana; razlog za to je bil povezan z osebno okoliščino na njeni strani (zdravstveno stanje); tožnica in delavci, ki so prejeli višje plačilo za poslovno uspešnost, so bili v primerljivi situaciji.
Drugi odstavek 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je jasen. Iz njega ne izhaja, da bi se nagradi, ki jih opredeljujeta prvi in drugi stavek tega odstavka, kumulirali, kar pomeni, da se izključujeta.
ZDR-1 v 37. členu določa splošno prepoved škodljivega ravnanja in pri tem navaja dejanja, ki materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tudi opravljanje del in sklepanje poslov v zvezi s prepovedjo konkurence po 39. členu ZDR-1 predstavlja specifično obliko škodljivega ravnanja. Zato je treba to prepoved tolmačiti v tem kontekstu, torej z upoštevanjem splošne prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Obe določbi zakona ne varujeta le pred dejanji, ki so splošno škodljiva oziroma škodljiva z vidika konkurence, temveč tudi pred dejanji, ki bi bila lahko škodljiva oziroma bi lahko pomenila konkurenco. To pa pomeni, da opravljanje del in sklepanje poslov iz 39. člena ZDR-1 ne vključuje le že izvedenih dejanj ali že izvedenih poslov, ki so že neposredno konkurenčni dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, temveč da med takšna ravnanja spadajo tudi dejanja oziroma posli, ki bi lahko pomenili konkurenco in s tem lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Zadošča večja verjetnost oziroma večja nevarnost vplivanja na interese delodajalca in s tem njegovega oškodovanja. Ne zahtevajo se tudi posledice tega negativnega vpliva, torej že nastala škoda. Potencialna nevarnost seveda mora obstajati in ne sme biti praktično zanemarljiva.
Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo že zgolj iz razloga, ker tožnik do 31.12. 2021 ni izkazal znanja slovenskega jezika, ne da bi se opredelilo tudi do njegovih navedb o opravičljivih razlogih za to, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče druge stopnje se je preuranjeno zadovoljilo s pojasnilom Pošte Slovenija d. o. o., ki je temeljilo na domnevi in ne na točnem podatku o oddaji pritožbe tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je bila po pošti poslana priporočeno dne 16. 1. 2023, torej je bila glede na drugi odstavek 112. člena ZPP in petnajstdnevni pritožbeni rok (šesti odstavek 41. člena ZDSS-1) pravočasna.