Tudi če finančnemu leasingu pripišemo lastnosti katerega od zakonsko urejenih pogodbenih tipov, to nima za posledico, da so vsa vprašanja podrejena pravilom za ta pogodbeni tip.
Ker je treba izjeme razlagati restriktivno in zlasti upoštevaje pomen leasingodajalčeve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, katere omejitev mora biti izrecno določena v zakonu (načelo zakonitosti), se pravilo iz drugega odstavka 520. člena OZ, da pridržek lastninske pravice v primeru neizpolnitve predpisane obličnosti ne učinkuje proti izvršilnim in stečajnim upnikom, ne razteza na pogodbo o leasingu.
Če je nedopusten poseg v pričakovalno pravico leasingojemalca, je toliko manj dopusten poseg v (še obstoječo) lastninsko pravico leaisingodajalca (sklepanje z manjšega na večje; argumentum a minori ad maius).
Ker toženkin dolžnik (leasingojemalec) tožnici (leasingodajalki) ni plačal vseh obrokov leasinga, ima tožnica lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo na predmetu leasinga.
Dejstvo je, da se sodniki in odvetniki lahko med seboj poznajo, vendar to ne sme in ne more vplivati na sojenje, tudi če se v postopku znajde odvetnik kot stranka. Če bi toženec s posameznim sodnikom imel tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za izločitev konkretnega sodnika (70. člen ZPP). To pa ne pomeni, da vsi sodniki tega sodišča ne bi mogli odločati po svoji vesti in bi bil okrnjen videz nepristranskosti. Navedbe tožnika o osebni povezanosti razpravljajočega sodnika s tožencem sicer ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj. To osebno povezavo pa je zanikal tudi razpravljajoči sodnik.
Čeprav depresija ni najbolj pogosta/vsakdanja/običajna/normalna/po rednem teku stvari nastala posledica, v nenormalnih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik, predstavlja verjeten in zato predvidljiv odziv. Redka in posamična pojavnost (t. i. sporadičnost) tovrstnih opustitev ne more biti (edini) razlog, da toženka ne bi odškodninsko odgovarjala. Odločilno je, da nastala posledica dejanja ni povsem neverjetna. Čeprav je malo verjetna, je še vedno predvidljiva. Pojem predvidljivost je namreč širši od pojma običajnost.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma ali je bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?
Zakon postavlja stroge zahteve glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije, katerim prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient nista zadostila. Utemeljujeta, v čem naj bi bili odločbi sodišč prve in druge stopnje napačni ter pri tem nesistematizirano mešata očitke o zmotni uporabi materialnega prava, bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka kot tudi trditve o dejstvih, ki so na revizijski stopnji, kolikor niso skladne z dejansko podlago izpodbijane odločbe, neupoštevne (drugi odstavek 370. člena ZPP). Njuna vloga se tako po vsebini pravzaprav približuje reviziji, vendar pa uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije. Ravno konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je namreč bistven element predloga za dopustitev revizije, česar prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient ne moreta prepustiti Vrhovnemu sodišču.
Tožnik je s predlaganim popravkom želel spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, namreč, da naj bi bil namreč del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec" zanj upravičena.
Bistvo določitve drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi lažje izvedbe postopka drugje je ekonomičnost postopka, kar so objektivne okoliščine, povezane z dokaznim postopkom. Z drugimi besedami: najlažje in najhitreje se opravi postopek pred tistim sodiščem, kjer je na razpolago večina dokazov.
Glede na navedbe v predlogu je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer udeleženec dejansko biva.
Samo dejstvo, da o predlogu za izločitev predsednika sodišča (prve stopnje) odloča predsednik višjega sodišča, torej tisti sodnik, ki vodi poslovanje sodišča (prvi odstavek 7. člena Zakona o sodiščih), zoper njegov sklep pa ni posebne pritožbe (ampak lahko stranka odločitev izpodbija v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari, o kateri odloča višje sodišče), še ne kaže na ogrožanje nepristranskosti vseh sodnikov višjega sodišča oziroma celega sodišča.
Nihče, tudi ne nosilci upravnosodne in pravosodne oblasti, ne more in ne sme posegati v neodvisni položaj sodnika pri odločanju in vodenju zadev, ki so mu dodeljene. Vsak sodnik mora v vseh primerih izključitvenih razlogov, pa tudi v primerih obstoja odklonitvenih razlogov, zaradi katerih bi bila njegova nepristranskost (ali le njen videz) utemeljeno vprašljiva, predlagati svojo izločitev (skladno s 70. in 71. členom ZPP).
Dejstvo je, da se sodniki in pooblaščenci strank (pretežno odvetniki) lahko med seboj poznajo, nekateri med slednjimi pa so nekoč bili sodniki, vendar to ne sme in ne more vplivati na sojenje. Tudi če bi tožnikov pooblaščenec s posameznim sodnikom imel tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za izločitev konkretnega sodnika (70. člen ZPP).
Upoštevati je treba tudi, da gre za eno večjih sodišč, z večjim številom sodnikov, tako da sodelavci med seboj niso nujno osebno povezani, kakor tudi to, da je tožnikov pooblaščenec na pristojnem sodišču opravljal sodniško službo več let nazaj. Na tem sodišču je več sodnikov, ki so funkcijo nastopili pozneje in z njim niso bili niti v službenem odnosu.
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.
Zaradi ustavitve davčnega postopka je pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati.
Iz določb 163. člena ZPP izhaja, da je treba v primeru, ko sodišče izda odločbo v sporu brez razpisanega naroka v postopku v sporih majhne vrednosti, uporabiti sedmi odstavek 163. člena ZPP in ne tretjega, kot je nepravilno zaključilo sodišče druge stopnje.
V obravnavanem primeru je s strani sodišča druge stopnje nepravilno uporabljen 163. člen ZPP privedel do absurdnega zaključka, da mora toženec (ki se je uspešno branil zoper neutemeljen tožbeni zahtevek za zgolj 84,13 EUR) sam kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka, ki približno petkrat presegajo vrednost spornega predmeta. Iz sodbe ESČP Čolić v. Hrvaška z dne 18. 11. 2021 izhaja, da mora biti pravica do dostopa do sodišča "dejanska in učinkovita", ne pa samo "teoretična ali iluzorna", in da lahko naložitev znatnega finančnega bremena po zaključku postopka (v obliki stroškov postopka) pomeni omejitev pravice do dostopa do sodišča v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP. To pomeni, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru poleg kršitve 163. člena ZPP (zaradi kršitve načela sorazmernosti) kršilo tudi toženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Hkrati je kršilo tudi toženčevo pravico iz 22. člena Ustave, ker je arbitrarno, neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse višjih sodišč glede uporabe 163. člena ZPP.
Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 podalo razlago določb prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki sta veljala v času obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. V tej odločbi je odgovorilo na vprašanje, ali gre za izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, torej kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, če je delavec zaradi neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da se mu to obdobje všteje v pokojninsko dobo. Presodilo je, da vštevanje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu določena pravica, temveč pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela. Neobračunani oziroma neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ne pomenijo izpolnitve zakonskega znaka izgube pravice. Izguba pravice namreč pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo (na primer pravice do pokojnine, pravic na podlagi invalidnosti, pravice do letnega dodatka, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo).
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo
Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v četrtem odstavku 70. člena določa, da je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Pri tem ZMZ-1 ne omejuje možnosti pritožbe le na določene vrste sodb sodišča prve stopnje, pač pa to pravilo vzpostavlja za vse sodbe, ki pomenijo odločanje o materiji iz ZMZ-1, torej tudi tožbo zaradi molka organa zaradi nastopa fikcije, da je bila tožnikova zahteva zavrnjena, ker pristojni organ o njej ni odločil.
Drugi odstavek 51. člena ZMZ-1 je ob upoštevanju stališč Sodišča EU treba razumeti tako, da tudi prosilcu daje možnost vložiti zahtevo, naj upravni organ postopa skladno s to določbo, saj je rok za predajo potekel. Le na tak način je prosilcu zagotovljen dostop do ustreznega pravnega sredstva v zvezi z domnevnim potekom roka za predajo iz člena 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) v nadljevanju Dublinske Uredbe, kot to zahteva praksa SEU. V primeru vložitve take zahteve bi upravni organ moral izvesti ugotovitveni postopek o tem, ali je rok za predajo že potekel ali pa je bil denimo podaljšan skladno s členom 29(2) Dublinske uredbe. Če 6-mesečni rok še ni potekel oziroma je bil podaljšan in torej odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito še ni prešla na Republiko Slovenijo, bi moral prosilčevo zahtevo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrniti, sicer pa bi po isti določbi moral razveljaviti sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o prošnji odločiti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali lahko upravni organ v postopku odobritve nakupa kmetijskega zemljišča izjavo predkupnega upravičenca o sprejemu ponudbe s hkratnim uveljavljanjem predkupnega upravičenja kot „kmet“ šteje kot izjavo iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ?