Opiranje obsodilne sodbe na obdolženčevo predhodno izpovedbo kot priče je v nasprotju z ustavnima jamstvoma pravice do molka iz 29. člena Ustave in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
Po presoji Vrhovnega sodišča izvedenci kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nanje ne razteza. To izhaja že iz jezikovne razlage prvega odstavka 286. člena ZPP, v kateri je zakonodajalec izrecno naslovil stranke: "Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, […]." Isti pomen izhaja tudi iz namenske razlage. Smoter ureditve prekluzij v pravdnem postopku je namreč, da se od strank (in predvsem odvetnikov kot njihovih pooblaščencev) dosežeta pričakovana skrbnost in trud, ki naj (so)prispevata h koncentraciji in pospešitvi postopka. Poseg v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave RS ene stranke namreč upravičuje pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS nasprotne stranke. Ščiti torej stranko pred procesno neaktivnostjo nasprotne stranke, s čimer se zagotavlja večja vsebinska kvaliteta sodnega varstva v razumnem roku. Vrhovno sodišče je pretehtalo, da v razmerju izvedenca do strank potrebe po takšni zaščiti in intervenciji ni. Sicer pa postopek izplačila nagrade izvedencu predstavlja samostojno celoto, o kateri se odloča neodvisno od postopka o glavni stvari, zato ne more povzročiti zastoja v procesu vsebinskega odločanja.
Kadar pritožbeno sodišče z razveljavitvijo poseže tudi v neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, s tem poseže v pravnomočnost in zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o kazenskem postopku (ZPP). Zaradi pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavljajo ustavna jamstva iz 22. člena in 23. člena Ustave, je treba tožencu omogočiti, da v ponovljenem postopku doseže odpravo te kršitve. Sodišče prve stopnje bi zato v novem sojenju moralo upoštevati toženčev ugovor in ravnati, kot da tista dela izreka, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ne obstaja. Tožbo bi moralo glede tega dela zahtevka zavreči. To mora storiti zaradi pravnomočnosti neizpodbijanega dela sodbe in prepovedi sojenja o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) in ne zaradi prepovedi odločitve v škodo stranke (reformatio in peius).
Drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) sicer omogoča vzpostavitev izjeme od splošne zakonske ureditve posebne rabe vode iz javnega vodovodnega omrežja, vendar le v povezavi s količinskim pragom, ki ga določi minister s podzakonskim aktom. Če minister takega akta ne sprejme, te izjeme ni mogoče uporabljati.
Pri tem pa podzakonskega akta iz drugega odstavka 125. člena ZV-1 ni mogoče enačiti s podzakonskim aktom iz petega odstavka 108. člena ZV-1. Tudi slednji se sicer (med drugim) nanaša na določitev količinskih pragov, vendar v specifični situaciji posebne rabe vode na podlagi evidentiranja in zato le v povezavi z nekaterimi, posebej določenimi načini rabe. Zato količinskih pragov, določenih s tem aktom, očitno ni mogoče šteti za prag iz drugega odstavka 125. člena ZV-1, ki se nanaša na vse načine posebne rabe vode iz javnega vodovoda, ki so določeni v prvem odstavku istega člena.
Revidentka, ki pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja uporablja na način in v obsegu, ki pomenita posebno rabo vode, ki ni oskrba s pitno vodo, mora za to rabo pridobiti vodno dovoljenje oziroma vodno pravico. Ker to vodo uporablja za čiščenje manipulacijskih površin tudi ni moža posebna raba vode na podlagi evidentiranja (peti odstavek 108. člena ZV-1).
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti.
V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
Center za socialno delo mora v skladu z 248. členom DZ (oziroma 191. členom ZZZDR) dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom ZKZ.
Dovoljenje za prodajo, četudi konkretnemu kupcu, pomeni v postopku prodaje kmetijskega zemljišča po 20. do 23.a členu ZKZ splošno dovoljenje za predložitev prodajne ponudbe upravni enoti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno odločilo o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ko je odločilo, da tožena stranka ni upravičena do obogatitvenih obresti oziroma ali so banke v primeru ničnosti kreditne pogodbe v skladu s slovenskim nacionalnim pravom upravičene do t. i. obogatitvenih obresti?
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo strank z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti.
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti. Pravna stališča strank o tem, da sodišče krši bodisi procesna bodisi materialnopravna pravila, po naravi stvari sodijo v pravna sredstva zoper odločbe sodišča prve stopnje. Niso pa te navedbe utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi sodišče odločanje o zadevi preneslo na neko drugo stvarno pristojno sodišče.
I. Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj:
- Ali je dovoljena pritožba stranskega intervenienta glede tistega dela izpodbijane odločbe, zoper katerega pritožbe ni vložila tudi tožena stranka, na strani katere se je stranski intervinent želel pridružiti pravdi?
- Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker ni izvedlo pritožbene obravnave oziroma ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje?
- Ali obrazložitev pravnomočne sodbe sodišča v pravdnem postopku predstavlja dokaz na način, da se dejstva, ki so v njej ugotovljena, v drugem pravdnem postopku štejejo za resnična, zainteresirana stranka pa lahko zatrjuje in dokazuje nasprotno?
- Ali lahko gredo stranki v breme prekluzije, ki so jo zadele v drugem postopku?
- Ali je sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 87. člena OZ v konkretnem primeru utemeljeno odreklo kondikcijski zahtevek zgolj tožeči stranki?
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti.