veljavnost gradbenega dovoljenja kot predhodno vprašanje - zahtevek za izdajo ugotovitvene odločbe - pravna korist - inšpekcijski postopek - upravni postopek - dopolnilna odločba - podrejeno uveljavljanje zahtevkov
Tak način uveljavljanja zahtevkov, ko se drugi uveljavlja podrejeno, pomeni le to, da naj upravni organ najprej odloča o prvopostavljenem zahtevku, če temu ne bo ugodil, pa tudi o drugopostavljenem. Ker je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek za odpravo klavzule o neveljavnosti, bi moral odločiti še o zahtevi za izdajo ugotovitvene odločbe. ZUP izrecno res ne predvideva izdaje ugotovitvene odločbe o tem, da neko gradbeno dovoljenje ni prenehalo veljati, vendar pa je zahteva tožnice za njeno izdajo - glede na dejstvo, da je uradna oseba organa, pristojnega za izdajo gradbenega dovoljenja, nanj zapisala klavzulo, da je določenega dne prenehalo veljati - upravičena.
ZGO-1 člen 3, 3/3, 152, 3, 3/3, 152. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči člen 9, 9/1, 25c, 9, 9/1, 25c.
ukrep gradbenega inšpektorja - poseg v prostor brez ustreznih dovoljenj - enostavni objekt
Podrobnejše pogoje gradnje brez gradbenega dovoljenja določa Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik). Za gradnjo začasnega objekta, ki je namenjen sezonski turistični ponudbi, Pravilnik določa več pogojev. Tako objekt med drugim ne sme presegati površine 50 m2, narejen mora biti v montažni izvedbi, po koncu turistične sezone, najpozneje pa v enem letu po izdaji lokacijske informacije, pa ga je treba odstraniti. Ker v obravnavanem primeru navedeni pogoji za gradnjo objekta brez upravnega dovoljenja niso bili izpolnjeni, je šlo za nelegalno gradnjo, zato je inšpektor inšpekcijskemu zavezancu utemeljeno odredil inšpekcijske ukrepe.
URS člen 3a, 3a. ZUP člen 164/2, 164/2. ZMZ člen 75/4, 15, 56, 57, 75/4, 15, 56, 57. PES člen 63/1.
skladnost zakona z direktivo - skladnost direktive z mednarodno pogodbo - ponovna prošnja - posebej ranljiva skupina - ocena verodostojnosti - mednarodna zaščita
Že iz besedila člena 32(3) Direktive št. 2005/85/EC izhaja, da naj predhodni postopek v nacionalni zakonodaji ne bi pomenil le, da pristojni organ zgolj ugotavlja, ali je stranka predložila nek nov pomemben element z vidika pogojev za mednarodno zaščito ali tega ni storila, ampak da naj bi pristojni organ te nove "elemente", "navedbe", "ugotovitve" tudi "predhodno obravnaval" (32(1) in (3) člen Direktive). Iz primerljive mednarodno-pravne sodne prakse namreč izhaja, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. Tožena stranka mora tovrstne okoliščine presojati glede na standarde in kulturo okolja, iz katerega prihaja tožnica, kajti sicer bi izpodbijano stališče pomenilo, da je od žrtev nasilja vedno upravičeno zahtevati, da mučenje ali nečloveško ravnanje takoj prijavijo in ga naznanijo okolju in da ga tudi natančno opišejo ob prvem zaslišanju v upravnem postopku. V ponovnem postopku mora biti morebitna ugotovitev, da nova navedba ne povečuje v dovolj "pomembni meri verjetnosti", da prosilka izpolnjuje pogoje za status begunca (32(4) člen Direktive št. 2005/85/EC), ustrezno argumentirana, ne pa implicitna. Trditev oziroma nova navedba, da je iz občine A. bila pregnana še zadnja aškalijska družina po oceni sodišča samo po sebi ni nepomembno dejstvo z vidika izpolnjevanja pogojev za pridobitev mednarodne zaščite (v smislu zadnjega dela določila 1. odstavka 56. člena ZMZ).
V obravnavani zadevi ne gre za kršitev načela 'ne bis in idem'. Tožena stranka oziroma pred njo prvostopni organ sta pojasnila, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti obračuna davka na dodano vrednost za leto 2000, in sicer, da je bilo opravljenih že pet inšpekcijskih pregledov. Po 112. členu ZDavP davčni organ lahko nadzira in preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna. To po mnenju sodišča ni mišljeno tako, da ne bi mogel davčni organ preizkušati istega časovnega obdobja, predvsem v primeru, kadar pred tem ni bil opravljen celovit inšpekcijski pregled. Davčni organ lahko pristopa tudi k delnim inšpekcijskim pregledom in v tem primeru, pojasni, kaj pregleduje. Zato pa tudi po mnenju sodišča ni razloga, da se za isto obdobje ne bi smelo opraviti več pregledov, kolikor se nanašajo na različne pravne podlage, glede na to, da je obveznost davčnega zavezanca pravilno obračunavanje in plačevanje davkov.
ZDavP člen 4, 6, 4, 6. ZUP člen 129, 129/4, 129, 129/4.
res iudicata - fikcija vročitve
V 4. členu ZDavP je urejeno osebno vročanje, ki se v primeru, da se ne more opraviti (kot v obravnavanem primeru), opravi na način, kot je določeno v 6. členu ZDavP. Tožnik je bil 13. 1. 2000 obveščen o prispeli pošiljki zanj, ki jo v roku 15 dni ni dvignil, zato v obravnavanem primeru pride do zakonske fikcije vročitve, tako, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo sporočilo puščeno na vratih oz. v poštnem nabiralniku prostorov, ob pogoju, da je bil naslovnik na to opozorjen v samem sporočilu (2. odstavek 6. člena ZDavP). Ker je po povedanem glede na dokumente v spisih izkazana okoliščina, po kateri se po zakonu šteje, da je bila vročitev opravljena pravilno, tožnik ne more zahtevati odločitev o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno (4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).
Ker je bila gradnja na nerazlaščenih zemljiščih v celoti izvedena, kar pomeni, da je bil namen, ki je bil podlaga za razlastitev uresničen, vračilo razlaščenih zemljišč ni možno, ne glede na neuporabo določenega dela zemljišč za gradnjo.
Termina "v času oboroženih spopadov" ni mogoče enačiti s terminom "neposredno med oboroženimi spopadi", saj zadnji dejansko pomeni prisotnost osebe v oboroženih spopadih, prvi termin pa tega ne določa.
povračilo carinskega dolga - poenostavljen postopek - carina
Tožnik svojega zahtevka (carinske deklaracije) ne more več spreminjati potem, ko je blago prepuščeno deklarantu (50. člen CZ). Tožnik preferencialne obravnave blaga v carinski deklaraciji ni uveljavljal, ravno tako ni pridobil dovoljenja za poenostavljeni postopek - nepopolno deklaracijo.
Tožnik se postopka izdaje upravnega akta kot stranka ali stranski udeleženec ni udeleževal, zato po določbah ZUS-1 ne more nastopati kot stranka - tožnik v upravnem sporu.
aktivna legitimacija - vračanje premoženja agrarni skupnosti
Za vračilo pravic po ZPVAS mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. Če so bili člani nekdanje agrarne skupnosti lastniki premoženja, je mogoče tako vrniti le skupno lastnino članov.
Bivša lastnica bi bila upravičena do plačila odškodnine za odkupljeno nepremičnino le v primeru, če bi odkupila nazaj isto nepremičnino, kot ji je bila podržavljena, ni pa upravičena do plačila odškodnine v primeru, če je odkupila pozidano stavbno zemljišče, ki je bilo podržavljeno kot nezazidano zemljišče in denacionalizirano kot nezazidano stavbno zemljišče.
KZ člen 109, 109, 109. ZUS člen 1, 1/3. ZUP člen 2, 2. ZIKS-1 člen 107, 107.
procesna predpostavka - dispozicija tožnika glede tožbenih predlogov oziroma zahtevkov - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - upravni spor
Zmotno je tožbeno stališče, da gre v primeru sporne odločbe Komisije za pogojni odpust v smislu ZUS za posamični akt, prav tako pa je zmotno tožbeno stališče, da tožnik z odpravo tega akta ne bi dosegel izboljšanja svojega pravnega položaja, češ da upravno sodišče o pogojnem odpustu ne more odločati. Zato tožnik nima prav, ko meni, da sporno odločbo tožene stranke lahko napade na podlagi 3. odstavka 28. člena ZUS kot posamični akt. Kadar je namreč treba po določbah ZUS s tožbo izpodbijani akt obravnavati kot dokončni posamični akt (in v tem primeru po zgoraj navedenem gre za takšen akt), tožnik za njegovo izpodbijanje ne more ubrati druge pravne poti, kot je določena v zakonu. Določbe ZUS, ki urejajo pogoje za redni in za subsidiarni upravni spor, so namreč kogentne narave in njihova uporaba v posamezni sporni zadevi ni odvisna od dispozicije tožnika.
Uporaba sicer pomembnega pravila Sodišča ES iz sodbe C-39/97, po katerem se nizka stopnja podobnosti med blagom lahko kompenzira z visoko stopnjo podobnosti med znamkama, pa kljub temu, da sta znamki identični, še vedno pomeni, da je nujno potrebno tudi dokazati in ugotoviti podobnost blaga ali storitev.
ZZVN člen 3/1, 2, 2/1, 3. ZUP člen 238, 238/3, 238, 238/3.
nov dokaz v pritožbi - status žrtve vojnega nasilja
Kršitev pravil o obrazložitvi razlogov za odločitev je nedvomno vplivala na pravilnost oziroma zakonitost odločitve. Namreč drugostopni organ bi pri odločanju o pritožbi moral upoštevati tudi nov dokaz, ki ga je tožnik v dopolnitvi pritožbe uveljavljal (se do njega opredeliti ter z upoštevanjem le tega preizkusiti dokazno oceno prvostopnega organa), saj je tožnik obrazložil zakaj ga ni predložil že v postopku na prvi stopnji (3. odstavek 238. člena ZUP).
Pravilno je stališče upravnega organa prve stopnje, ki mu je toženec pritrdil, da je bil predlog tožnika, da se odloži izvršba odločbe (izvršilnega naslova), preuranjen in je zato njegov predlog zavrgel. Odložitev izvršitve odločbe, s katero je bila inšpekcijskemu zavezancu naložena določena obveznost, je tudi po mnenju sodišča mogoča šele potem, če naložena obveznost ne bi bila izvršena, in ob pogoju, da je izdan sklep o dovolitvi izvršbe, saj se po določbi 1. odstavka 291. člena ZUP upravna izvršba lahko opravi le na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe. Navedeno torej pomeni, da bo tožnik lahko predlagal odložitev izvršbe ob pogojih iz 293. člena ZUP šele, ko bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe.
ZUP člen 7, 7/2, 7, 7/2. ZBPP člen 43, 43/3, 43/4, 43, 43/3, 43/4.
dogovor o načinu vračila - opozorilo stranki na uveljavljanje pravice - vračilo neupravičeno prejete pravne pomoči
Iz 3. odstavka 43. člena ZBPP izhaja, da morata biti način vračila - zlasti npr. ali gre za vračilo v enkratnem znesku ali z obročnim odplačevanjem - in tudi čas vračila sestavna dela izreka odločbe o vračilu neupravičeno prejete pravne pomoči. Zakonodajalec je zavezancu za vračilo neupravičeno prejete pravne pomoči zagotovil posebno ugodnost v določilu 4. odstavka 43. člena ZBPP, ki jo je treba šteti kot posebno upravičenje v okviru načela socialne države, in sicer, da lahko pristojni organ in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj, tak dogovor pa je izvršilni naslov. Iz tega določila in iz razmerja med 3. in 4. odstavkom 43. člena ZBPP izhaja, prvič: da določilo 4. odstavka 43. člena ZBPP pomeni alternativno obliko reševanja spora v okviru upravnega postopka, saj je tak dogovor izvršilni naslov in ni nujno, da je v taki zadevi sploh izdana upravna odločba, če je predhodno sklenjen dogovor o vračilu. In drugič: da bi stranke lahko učinkovito izkoristile omenjeno upravičenje in možnost za rešitev spora brez izdaje upravne odločbe, mora tožena stranka zavezanca v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 7. člena ZUP opozoriti na to možnost.
ZUP člen 219, 220, 221. ZOPNN člen 35, 40, 35, 40. Uredba o načinu izračuna potrjene škode v kmetijstvu in načinu izračuna višine dodeljenih sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu člen 5, 6, 8, 5, 6, 8. Pravilnik o vsebini in obliki vloge upravičencev za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu člen 5, 5.
delna odločba - upravni postopek
Zgolj napačno poimenovanje odločbe (delna namesto začasna odločba) ob ugotovitvi, da je iz nje jasno in nedvoumno razvidno, da je bila tožnici z odločbo dodeljena akontacija (torej predplačilo) sredstev in da bo o dokončno ugotovljeni škodi odločeno s posebno odločbo, ni v ničemer bistveno vplivalo na vsebinsko pravilnost odločbe. Zato je upravni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je s kasneje izdano odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, dokončno odmeril sredstva, ugotovil višino prejete akontacije in obračunal razliko med dokončno odmerjenimi in med prejetimi sredstvi akontacije.
Poglavitni tožbeni očitek v zvezi z analizo podobnosti med primerjanimi znaki "EPI" ter "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" je, da je tožena stranka napačno določila besedico "EPI", ki je vsem znakom skupna, kot dominantni element, ter napačno vodila preostali besedi v znakih "LESEPREIS" in "READING BADGE", ki v prevodu pomenita bralna značka, kot opisovalni del znamke. Da je mogoče besedico "EPI" izločiti iz preostalega teksta kot njen dominantni del, je morala tožena stranka ugotoviti, da v nekem pogledu izstopa napram preostalemu delu, to je besedama "LESEPREIS" odnosno "READING BADGE"; tožena stranka je ugotovila, da je med besedami presledek, za besedico "EPI" ugotovi, da je brez pomena in torej fantazijska, besedama "LESEPREIS" in "READING BADGE" pa pripiše enoznačni pomen, to je bralna značka. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno določila te besede kot opisovalni del znakov, saj povprečnemu potrošniku tudi po mnenju sodišča lahko pomenita le to, kar je njun direktni prevod, to je bralna značka.
zahteva za izdajo ugotovitvene odločbe o veljavnosti patenta - vrnitev v prejšnje stanje - patent
Tudi če gre pri zamudi roka iz 1. odstavka 91. člena ZIL-1 za zamudo materialnega prekluzivnega roka, po presoji sodišča to ne pomeni, da bi institut vrnitve v prejšnje stanje v tem primeru bil izključen, saj za ta institut veljajo določbe posebnega upravnega postopka v ZIL-1 in je kot izključitvene razloge potrebno upoštevati primere iz 5. odstavka 68. člena ZIL-1 ter ne določb ZUP. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče v zvezi z uporabo instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 (ki ga je po mnenju sodišča upoštevati tudi v tem primeru), da razlikovanje med materialnimi in procesnimi roki za uporabo instituta ni pravno relevantno, ker v določbi 67. člena ZIL-1 takih omejitev ni (takih omejitev tudi ni v 68. členu ZIL-1).
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - denacionalizacija
Zakonska ureditev, vsebovana v 9. členu ZDen, po kateri se upravičenost do denacionalizacije veže na jugoslovansko državljanstvo razlaščenca v času nacionalizacije, ni v neskladju z Ustavo RS. Razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva ni nedopustno, ker je zakonodajalec za takšno ureditev imel stvarno utemeljene razloge, ki so razvidni iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997.