Zatrjevane in izkazane težave, ki jih škodni dogodek sicer ni neposredno povzročil, je pa delno prispeval k njihovemu pogostejšemu in intenzivnejšemu pojavljanju, je treba upoštevati v okviru zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti.
Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je ta zahtevek tožnik postavil šele v drugi pripravljalni vlogi, vendar pa s postavitvijo zahtevka stranke ni mogoče prekludirati. Zaradi razširitve zahtevka na dodatno obliko nepremoženjske škode gre namreč za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, ki jo je glede na prvi odstavek tega člena mogoče vložiti do konca glavne obravnave.
V sodni praksi se postopoma opušča (vsebinsko) obravnavanje ugotovitvenega zahtevka. V primerih, ko ga sodišče obravnava po vsebini, odločitev deli usodo odločitve o restitucijskem ali prepovednem zahtevku. Tudi v teh primerih ugotovitveni del služi zgolj jasnejši vsebini dajatvenih zahtevkov. Samostojnega pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem delu tožnik nima.
Še enkrat je poudariti, da v postopku zavarovanja, kjer se verjetnost obstoja terjatve in druge predpostavke za izdajo začasne odredbe ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti, je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ustrezne pojasnilne dolžnosti tožnikoma ob najemu kredita skladno z že zgoraj navedeno sodno prakso ni podala. Tako podana pojasnilna dolžnost pa tudi ne kaže na dobro vero toženke kot banke, ki je objektivni pojem, saj se je banka kot finančna inštitucija mogla zavedati, da lahko pride do tako drastičnih gibanj menjalnega tečaja, kot se je zgodil z valuto CHF.
Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis.
Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobdolžitev ne uživa.
Pritožbi utemeljeno nakazujeta, da je izpodbijana sodba odgovornost obdolženega A. A. (položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja je nastopil dne 12.9.2022) razširila tudi na dejanja pred njegovim nastopom na položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja, torej na dejanja, ki so predmet očitka, ki je naslovljen na obdolženega C. C.
Ker je postopek o prekršku zoper obdolženega A. A. ustavilo, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izrek o pridružitveni odgovornosti pravne osebe, iz katerega je izpustilo dejanja, ki se nanašajo na tega obdolženca in je v izreku ohranilo pridružitveno odgovornost samo za dejanja, ki odpadejo na obdolženega C. C., ki se zoper sodbo ni pritožil in je zanj sodba že formalno pravnomočna.
Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa.
S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.
Tožena stranka v pritožbi navaja, da bolniški stalež ob izdaji sodbe ni bil izkazan, da so zaposlitvene možnosti tožnika dobre, ker je splošno znano, da primanjkuje delavcev za preprosta fizična dela, ter da sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovih socialnih okoliščin. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki pri zamudni sodbi ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 28 let, prisodilo 10 povprečnih mesečnih plač. Takšna odmera je znotraj zakonskega okvira in ustreza celoviti presoji vseh relevantnih kriterijev. Dolgotrajna zaposlitev je pomemben in v sodni praksi izrazito upoštevan kriterij.