Med strankama glede poroštva ne more biti nobenega informacijskega neravnotežja, kar pomeni, da tudi ni potrebe po pojasnilni dolžnosti.
V situaciji, ko izločitveni upravičenec že sodno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in je v zvezi z začetkom tega sodnega postopka pri tej lastninski pravici v korist izločitvenega upravičenca v zemljiški knjigi že vpisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice (prva alineja 3. točke in 2. točka prvega odstavka 299.a člena ZFPPIPP), po mnenju pritožbenega sodišča napotitev na pravdo zoper stečajnega dolžnika ni potrebna. Sodni postopek (za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja) zoper stečajnega dolžnika je namreč že v teku, drugi upniki pa izločitvene pravice niso prerekali, zato tudi ni potrebna razširitev tožbe na drugega upnika, ki bi prerekal izločitveno pravico.
Zahtevek predlagatelja po temelju ni utemeljen, saj obveznost, ki ni določljiva, ne nastane, zato je treba zahtevek predlagatelja zavrniti kot neutemeljen. Kljub široko zastavljeni družbenikovi pravici namreč obstaja spodnja meja določljivosti predmeta informacijske zahteve (določljivost mora biti objektivna), ki ne le omogoča izvršljivost, temveč v tej zadevi glede na naravo družbenikove pravice (hkrati) definira nastanek obveznosti.
Da je oškodovanec z ugovorom uspel, obdolženčeve odgovornosti za poskus kaznivega dejanja v ničemer ne zmanjšuje ali celo razbremenjuje. Obdolženi je zlorabil institut izvršbe že s tem, ko je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj je pri tej vrsti izvršbe že to (celo brez predložitve računov, ki naj bi bili podlaga izvršbe) zadostna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.
Glede na to, da je oseba zaradi svoje duševne motnje že ogrozila svoje zdravje (pozimi so jo našli na teniškem igrišču v baru, boso in poškodovano) in da je pred sprejemom zaradi poslabšanja duševne motnje že pokazala tudi precej veliko stopnjo agresije (do očeta in varnostnika), je na mestu sklep, da je oseba zaradi svoje duševne motnje neposredno ogrozila najprej svoje zdravje in življenje, ker nadaljnjih agresivnih izbruhov brez zdravljenja po neizpodbitih ugotovitvah ni mogoče preprečiti, pa lahko z njimi ogrozi tudi življenje in zdravje bližnjih oseb.
Četudi A. A. ni izrecno izrazil nestrinjanja z zdravljenjem, vanj tudi ni (veljavno) privolil. Svoje ravnanje minimizira in skuša zanj najti razloge (česar pritožba ne napada). Ob akutnem poslabšanju njegove bolezni, ki je nastopilo in mu onemogoča sodelovanje v milejši obliki zdravljenja, ter opisanem predhodnem ravnanju A. A. izjavi "raje vi odločite" in "da bo priden", njegova umirjenost in pogovorljivost ter verbalno sprejemanje zdravljenja ob pregledu ne morejo imeti pomena, kot mu ga pripisuje pritožba, torej da je zdravljenje (veljavno) sprejel in da ni pogojev za pridržanje. Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr namreč narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem. To je opravilo že sodišče prve stopnje (tehtanje) in pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja niso prišle v poštev.
Tožbeni zahtevek, ki meri na ugotovitev pridobitve lastninske pravice zapustnice v njeno korist po pravilih skupnega premoženja, mora ustrezati zahtevam zapuščinskega postopka. Zato se glasi na ugotovitev, da nepremičnine sodijo v zapuščino po zapustnici. Čeprav se kot tak, strogo formalistično gledano, ne prilega povsem 79. členu ZZK-1, njegova narava ostaja enaka. Zahteva se ugotovitev izvirno pridobljene lastninske pravice zapustnice, tožbo pa je vložila predlagateljica, kot njena dedinja. Stališče sodišča, da se predlagani vpis ne dovoli, ker glede na zahtevek, ki ga predlagateljica uveljavlja v pravdi, niso izpolnjeni pogoji za zaznambo spora, je zato po presoji pritožbenega sodišča prestrogo.
Iz posebne stečajne mase se pokrivajo samo nekatere vrste stroškov stečajnega postopka, ki niso neposredno povezane z unovčenjem te mase (1.–4. in 6. točka četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP), ne pa vse. Nekatera procesna dejanja in pravna dejstva v stečajnem postopku, v zvezi s katerimi nastajajo stroški, so namreč v korist tako navadnih kot ločitvenih upnikov, ne pa vsa; nekaterih stroškov ločitvenim upnikom ni treba trpeti. To se odraža v določbi 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, ki te vrste našteva. Drugih stroškov pritožnica ne bi smela nositi (niti njihovega sorazmernega dela) niti začasno niti ob koncu stečajnega postopka. Ta napaka je bila vidna ob objavi načrta razdelitve in sklepa o razdelitvi, ki je postal pravnomočen. Ker jo je bilo mogoče, jo je bilo takrat tudi treba uveljavljati, vendar je bilo to opuščeno. Zato tega vprašanja zdaj ni več mogoče odpirati.
Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev.