Delničarjeva pravica do obveščenosti je omejena na postavljanje vprašanj na skupščini in to vprašanj o zadevah družbe, če so potrebne za presojo dnevnega reda. V tem smislu pravica do (sodnega uveljavljanja) informacij ni neomejena. Taka ureditev je glede na razporeditev pristojnosti med posameznimi organi družbe logična. Namen omejitve je preprečiti situacije, ko bi se na skupščinah postavljalo neomejeno število vprašanj, odgovori na katere ne bi imeli nobenega vpliva na izvajanje pristojnosti skupščine.
Po določbi 322. člena ZGD-1 lahko sodišče imenuje izrednega revizorja, če obstaja vzrok za domnevo, (1) da so posamezne postavke v v računovodskih izkazih, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, bistveno podcenjene, ali (2) če priloge k računovodskim izkazom, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, ne vsebujejo predpisanih pojasnil ali so nepopolne in poslovodstvo na skupščini delničarjem ni dalo manjkajočih pojasnil, čeprav so delničarji zahtevali dodatna pojasnila in zahtevali, da se njihova vprašanja vključijo v zapisnik. Prva možnost je torej vsebinska, druga pa bolj formalna (kršitev predpisov o sestavi računovodskih izkazov in letnega poročila). Razlog za možnost imenovanja izrednega revizorja zaradi formalnih pomanjkljivosti je v tem, da morajo računovodski izkazi vsebovati vse potrebno, da jih delničarji lahko preverijo in se opredelijo, ali ni morda podana vsebinska pomanjkljivost. Če te določbe ne bi bilo, bi se namreč lahko poslovodstva izognila poštenemu prikazu posameznih postavk zgolj s tem, da teh postavk ne bi na ustrezen način pojasnila. Zakon zato vzpostavlja domnevo, da nepopolne priloge, ki ne vsebujejo predpisanih pojasnil, kažejo na podcenjenost postavk. To pa vseeno ne pomeni, da bi pomanjkljivost lahko bila take narave, da v nobenem primeru ne bi mogla vplivati na poslovni rezultat.