krivdna odgovornost - deljena odgovornost sopotnika v motornem vozilu - uporaba varnostnega pasu - povrnitev negmotne škode - individualizacija škode - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - primarni in sekundarni strah - telesne bolečine
Ker sta sodišči ugotovili, da tožnik med vožnjo v avtomobilu ni bil pripet z varnostnim pasom in se je poškodoval predvsem zato, ker je pri nezgodi padel iz vozila, bi morali razmejiti posledice. Toda ker v konkretnem primeru, kljub izvedenim dokazom, ni mogoče točno ugotoviti, kakšne so posledice tožnikove opustitve, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili drugi odstavek 192. člena ZOR in 216. člen ZPP, ko sta jih ocenili na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin po svojem preudarku. Ocenjeni delež tožnikovega soprispevka 20 odstotkov je primeren glede na to, da sta sodišči ugotovili veliko verjetnost, da se je tožnik tako hudo poškodoval, ker je pri nezgodi padel iz avtomobila. Določeni delež tožnikovega prispevka je usklajen tudi s podobnimi primeri v sodni praksi, ki upošteva takšne opustitve kot 20 odstotni soprispevek, v bolj evidentnih primerih pa ga vrednoti celo s 30 odstotki.
V konkretnem primeru je tožnik utrpel več hudih poškodb, ki spadajo v tretjo skupino po Fisherjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin, zato je treba njegovo odškodnino primerjati s hujšimi primeri v tej skupini.
Sporne nepremičnine so bile podržavljene na podlagi odločbe zaplembene komisije z dne 20.1.1946, s katero je bilo podržavljeno celotno premoženje prednikov predlagateljev, sporne premičnine kot naknadno najdeno premoženje pa na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 23.3.1956 pod opr.št. I 313/55. Prva odločba se sklicuje na 1. in 2. točko 1. člena odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, sodna odločba pa na odločbo zaplembene komisije ter 1. in 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Oba predpisa sta navedena v 3. členu ZDen, in sicer v 20. in 21. točki navedenega člena. Zato gre v tej zadevi za denacionalizacijsko zahtevo, o kateri je pristojen odločiti upravni organ. Ni pravno pomembna okoliščina, da je bila zaplembena odločba izrečena za nično, saj se v denacionalizacijskem postopku ne ugotavlja veljavnost ali pravilnost upravnih ali sodnih odločb in pravnih poslov, ki so bili podlaga podržavljenju.
Neutemeljeno je sklicevanje na 288. člen ZUP (1986) oziroma sedaj 300. člen ZUP (1999), ker je ZDen tudi glede vprašanja pristojnosti v primerjavi z ZUP specialni predpis.
Sodišče je pravilno, na podlagi 37. člena ZNP le smiselno uporabilo drugi odstavek 18. člena ZPP. Ob ugotovljeni nepristojnosti sodišča ni istočasno zavrglo predloga, ker so s tako odločitvijo bolj zavarovane pravice predlagateljev.
Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast člen 2.
zločini in prestopki zoper slovensko narodno čast - članstvo v Kulturbundu
Zgolj članstvo v Kulturbundu ni pomenilo zločina ali prestopka po Zakonu o zločinih in prestopkih zoper slovensko narodno čast in tudi ne katerega koli drugega kaznivega dejnaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS07060
ZTLR člen 33. ODZ člen 431, 432, 433.ZZK člen 20, 22. Zakon o zemljiški knjigi (1930), člen 36, 37, 39. ZPP (1977) člen 354, 354/2-13, 375, 375/1. ZUN člen 76c. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča člen 82.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom - vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo - izstavitev zemljiškoknjižne listine - promet s kmetijskimi zemljišči - črna gradnja - prepovedi in omejitve prenosa lastninske pravice - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljivosti odločbe - razlogi o odločilnih dejstvih
Na vprašanje, ali so omejitve pri prometu kmetijskih zemljišč ali omejitve pri prometu z zemljišči, na katerih naj bi bile črne gradnje, v konkretnem primeru pravno relevantne oziroma ali so ali bi lahko kakorkoli vplivale na utemeljenost tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, pritožbeno sodišče ni odgovorilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki jo v reviziji uveljavlja tožena stranka.
Za odločitev o tem, ali je utemeljen izpraznitveni zahtevek, pa je pomembna še določba 5. člena nekdanjega ZSR. V tej določbi, ki sta jo obe sodišči tudi upoštevali in materialnopravno pravilno uporabili, je namreč določen krog oseb, ki se štejejo za uporabnike stanovanja. Toženka in osebe, ki stanovanje uporabljajo skupaj z njo, po ugotovitvah obeh sodišč ne sodijo v krog oseb, ki jim je 5. člen ZSR priznaval status uporabnika stanovanja. Zato toženka in osebe, ki z njo uporabljajo (ali pa, vsaj glede na revizijske trditve, da je toženka že dalj časa neznano kje in da je vprašanje, ali je sploh še živa, so z njo uporabljale stanovanje), ne uživajo pravic, ki jih je ZSR priznaval osebam iz 5. člena.
kazniva dejanja zoper premoženje - zatajitev - vrednost stvari
Pri kaznivem dejanju zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ vrednost zatajene stvari ni znak kaznivega dejanja. To je le pri kaznivem dejanju po 2. in 4. odstavku navedenega člena.
Tožeča stranka je vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Kopru, ki je bilo stvarno in krajevno pristojno za odločanje v zadevi zato, ker je bila kot prva tožena stranka navedena zavarovalnica in je bil po prvem odstavku 481. člena ZPP predpisan postopek v gospodarskih sporih. Po umiku tožbe proti zavarovalnici, ni bilo več pogojev za uporabo določb v postopku o gospodarskih sporih, temveč je bilo treba uporabiti določbe ZPP za civilne spore. S tem je bilo treba upoštevati določila o delitvi stvarne pristojnosti med okrajna in okrožna sodišča in slednje je v fazi predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da v zadevi ni pristojno za odločanje.
URS člen 28, 28/2.KZ člen 3, 3/1, 3/2, 111, 111/1.
časovna veljavnost kazenskega zakona - milejši zakon - zastaranje kazenskega pregona - teorije o naravi zastaranja - procesna teorija - materialna teorija - mešana teorija
Ker so določbe o zastaranju materialnopravne narave, velja za njih prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Milejši zakon v smislu določbe 2. odstavka 3. člena KZ pa je tisti, po katerem je položaj storilca v celoti ugodnejši in mu omogoča izrek milejše oziroma ugodnejše sodbe. Zato je treba šteti, da je kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon, s katerim so bili ti roki podaljšani, za storilca milejši.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - več sporov med razvezanima zakoncema
V konkretni zadevi gre za razvezana zakonca, ki imata premoženje na območju več sodišč, in ki se ne moreta sporazumeti kaj spada v skupno premoženje in kakšni so njuni deleži na tem premoženju. Ker je treba v takih pravdah najprej razmejiti posebno premoženje zakoncev od njunega skupnega premoženja in nato določiti deleže na vsem skupnem premoženju, je nastanek njunega premoženja in njun prispevek obravnavati celovito. Zato je smotrno, da o vseh pravdah odloči eno sodišče.
ZD člen 212.ZPP člen 41, 41/2, 184, 367, 370/3, 370, 374.
obseg zapuščine - izločitev premoženja iz zapuščine - obligacijska terjatev do zapuščine - podlaga neodplačnega pravnega posla - revizija - dovoljenost revizije - opredelitev vrednosti spornega predmeta
Ob odsotnosti dogovora o plačilu, je pravilna presoja drugostopenjskega sodišča, da predstavlja vsaka usluga tožnika zapustniku, neodplačni pravni posel med tožnikom in zapustnikom.
Zahtevek po priznanju obligacijske terjatve do zapuščine bi bil zato utemeljen le, če bi tožnik izkazal, da je odpadla podlaga sklenjenega neodplačnega pravnega posla. Ker podlaga tožnikovih vlaganj, ki je bila v njegovi želji po pomoči zapustniku in želji po dedovanju kmetije, ni odpadla, sklenjeni pravni posel ni prenehal veljati in tožnik nima pravice enostransko zahtevati nazaj to, kar je neodplačno dal oziroma storil.
Družinski član (otrok) mobiliziranca v nemško vojsko ne uživa varstva po ZZVN, če njegov oče ni umrl oz. ni bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, v obravnavanem primeru, ker ni umrl oz. bil pogrešan v času mobilizacije, temveč 27.1.1986.
postopek pred sodiščem prve stopnje - nerazumljiva tožba - odprava pomanjkljivosti
Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, da se tožba ne da obravnavati zaradi njene nerazumljivosti, saj ni bilo jasno, v čem naj bi tožena stranka kršila tožnikove z ustavo varovane človekove pravice in ker ga je predhodno tudi pozvala k dopolnitvi tožbe ter opozorila na posledice neupoštevanja poziva sodišča, je tožbo tudi zakonito zavrglo.
priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunec
Za presojo, ali je osebi, ki je z izselitvenega območja pobegnila julija 1941, torej pred objavo Razglasa o državno-političnih ukrepih v obmejnem ozemlju z dne 20.10.1941, grozila prisilna izselitev, je treba presoditi tudi okoliščino, da je bila družina te osebe prisilno izgnana z izselitvenega območja v septembru 1941.
Toženec je prepis sodbe prvostopnega sodišča prejel 13.12.2000. Rok za pritožbo je zato iztekel 28.12.2000, toženec pa je pritožbo vložil šele dne 8.1.2001. Ker toženec ne navaja nobenih pravno odločilnih dejstev, ki bi kazala na pravočasnost njegove pritožbe, je sodišče druge stopnje storilo pravilno, ko je njegovo pritožbo kot prepozno zavrglo.
Za priznanje azila določeni osebi mora biti izkazan utemeljen strah pred preganjanjem in samo iz razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji, to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja.
postopek za pridobitev azila - ugotavljanje pogojev za priznanje azila - zavrnitev prošnje za azil
Ugotavljanje vseh dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari in odločitev v postopku pridobitve azila, toženi stranki (upravnemu organu) ne narekuje dejanski stan, ki izhaja iz določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (če iz prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena), saj v takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil.
Na podlagi kontradiktornih in nedoslednih izjav tožnika, podatkov poročil o Sudanu in proučitve kazenskega zakonika Sudana je bila pravilna odločitev tožene stranke, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje, da tožniku ni mogoče priznati pravice do azila in statusa begunca niti iz humanitarnih razlogov.
Za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, je pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja.
razmerja med zakoncema po razvezi zakonske zveze - preživljanje nepreskrbljenega zakonca - višina preživnine
Ob relativno dolgem trajanju zakonske skupnosti je manj pomembna trditev, da je ob razvezi zakonske zveze nepreskrbljeni zakonec bil nepreskrbljen tudi ob njeni sklenitvi.