Delo mestnega redarja samo po sebi ni nevarna dejavnost in kaj takšnega ne trdi niti tožnica. Na podlagi okoliščine, da naj bi bilo delo občinskega redarja takšno, da so stranke večkrat vzkipljive, da kričijo na redarja in ga žalijo, pa ni možno napraviti sklepa, da gre za nevarno dejavnost. Prav tako o tem, da gre za nevarno dejavnost ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da imajo redarji pooblastilo za uporabo prisilnih sredstev (solzivec v spreju in lisice) ter da so se za uporabo teh sredstev tudi usposabljali.
Zavarovanec, ki postane slaboviden šele kot upokojenec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že na podlagi 100. člena ZPIZ-2, torej zgolj zaradi slabovidnosti, ampak je do dodatka lahko upravičen na podlagi 99. člena ZPIZ-2 v zvezi s 102. členom ZPIZ-2, torej če je ugotovljeno, da zaradi slabovidnosti tudi dejansko potrebuje stalno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh ali pa večine osnovnih življenjskih potreb.
Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnici dodatek za pomoč in postrežbo pripada na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, že zgolj na podlagi ugotovitve, da je slabovidna.