Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Težko popravljiva škoda je pravni standard.
Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe.
Premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode. Kadar gre za inšpekcijske ukrepe, mora težko popravljiva škoda presegati škodo, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa četudi bi bile ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.
Odločitev upravnega organa mora vedno temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (načelo zakonitosti), pri čemer mora normo, ki jo v posameznem primeru uporabi, vedno razlagati skladno z vsebinskim pomenom, ki ga omejuje njena jezikovna razlaga. Jezikovna razlaga določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.
Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, zato so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito.
Pravni učinek odločbe, ki je odpravljena, ne gre enačiti z učinki v primeru, ko je odločba odpravljena ter vrnjena v ponovno odločanje, saj se v prvem primeru odpravijo vse pravne posledice, ki so nastale na podlagi take odločbe, vključno z vrnitvijo vsega, kar je stranka izpolnila, saj obveznost ne bo ponovno odmerjena, medtem ko gre v drugem primeru za odločanje v ponovnem postopku in je zato vračilo poravnanih obveznosti upravičeno šele po tem, ko je izdana odločba v ponovljenem postopku in to ob upoštevanju vsebine take odločitve.
Izpolnjeno napotnico, ki je vezana na posamezno zadevo, je izvajalec BPP dolžan predložiti službi za BPP v roku 15 dni po opravljeni storitvi.
Če je BPP dodeljena za določen sodni postopek na prvi stopnji, se šteje, da je zadnja storitev opravljena, ko stranka prejme sodbo sodišča prve stopnje.
Toženka ni imela pravne podlage za razlikovanje med prijavitelji, ki so na tretji prijavni rok (četudi na različne datume znotraj tega roka) vložili pravočasne in popolne vloge. Javni poziv je res določal, da se bodo vloge financirale do porabe sredstev in da se bodo ovojnice s prijavami odpirale po vrstnem redu predložitve (slednje je določeno tudi v četrtem odstavku 222. člena pravilnika). Vendar pa niti pravilnik niti javni poziv ne dajeta podlage za to, da se sredstva tudi delijo po vrstnem redu predložitve vlog.
Tožnica utemeljeno ugovarja, da je njen status kmeta izkazan z odločbo z dne 7. 7. 2021, s katero je prvostopenjski organ o tem vprašanju pravnomočno odločil. Ugotavljanje statusa kmeta je v postopku odobritve pravnega posla s prometom kmetijskih zemljišč predhodno vprašanje (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020), ki ga lahko upravni organ obravnava in reši sam (prvi odstavek 147. člena in 150. člen ZUP). V tem primeru ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Tak posamični je tudi odločba o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ. Iz navedene odločbe z dne 7. 7. 2021 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta v istem obdobju, ki je po drugem odstavku 24. člena ZKZ relevantno za ugotavljanje tega tožničinega statusa v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, tj. v letu 2020. Navedeno narekuje zaključek, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 7. 7. 2021 (tudi) za potrebe postopka odobritve pravnega posla s predmetnim zemljiščem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o tožničinem statusu kmeta. Na to (svojo) pravnomočno odločitev je prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023, I U 1215/2019 z dne 31. 8. 2021, II U 515/2019 z dne 6. 1. 2023), kar pomeni, da tožničinega statusa ne more več sam ugotavljati v smislu predhodnega vprašanja iz prvega odstavka 147. člena ZUP, tožnica pa pogojev za izpolnjevanje statusa kmeta ni dolžna (več) dokazovati.
Pojem delež, ki ga uporablja 93. člen ZDoh-2, ni širši od pojma poslovni delež in je zato delež v gospodarski družbi, ko gre za d. o. o., tudi v smislu ZDoh-2 lahko zgolj poslovni delež, kot ga opredeljuje ZGD-1.
Tožnica ima tako prav, da je treba tudi v primeru, ko je več poslovnih deležev ali delov deležev, ki so bili pridobljeni v različnih časovnih obdobjih, odsvojenih hkrati, izhajati iz narave poslovnega deleža kot samostojnega deleža in ločeno ugotoviti, kakšna je bila njegova nabavna vrednost in kakšna je njegova vrednost ob odsvojitvi. Za določitev prodajne vrednosti posameznega poslovnega deleža pa je treba uporabiti 99. člen ZDoh-2.
Glede na navedeno bi moral način razporeditve skupne prodajne vrednosti vseh deležev upoštevati pogodbeno določeno ceno za vsak posamezen poslovni delež, če je ta iz pogodbe razvidna, sicer pa je treba ugotoviti tržno vrednost vsakega posameznega poslovnega deleža, ki je del skupne odsvojitve kapitala. Pri tem je povsem jasno, da se tržna vrednost posameznega odsvojenega poslovnega deleža ne more ugotavljati glede na njegovo nabavno vrednost, saj ta način zanemari rast vrednosti posameznega poslovnega deleža z rastjo vrednosti družbe. Za pravilno opredelitev vrednosti posameznega poslovnega deleža je zato treba prodajno vrednost porazdeliti sorazmerno na nominalno (odstotkovno) vrednost deležev ob pridobitvi.
Davek na promet nepremičnin je prometni davek, ki se odmeri od prodaje nepremičnine od davčne osnove v višini prodajne cene nepremičnine. Osnova za določitev davčne osnove je torej prodajna cena, tržna vrednost nepremičnine pa se lahko ugotavlja kvečjemu v situaciji, ko davčni organ ugotovi, da prikazana cena ni resnična in je zaradi davčnega prihranka prikazana nižja (neresnična) cena.
Pri določitvi davčne osnove za odmero davka na promet nepremičnin bi moral prvostopenjski organ upoštevati ugotovljeno dejansko stanje glede pogodbeno dogovorjenega predmeta prodaje med tožnikom in kupcem, ki se lahko razlikuje od stanja nepremičnine na dan 5. 1. 2021.
Tožnika ne moreta ugovarjati primernosti ali smotrnosti ureditve števila in sedežev notarskih mest, določenih z izpodbijano Odredbo ministra za pravosodje o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest št. 007-108/2022, saj gre za presojo, ki je v pristojnosti in odgovornosti ministra, skladno s politiko, ki jo vodi na tem področju.
Z Razpisom prostega notarskega mesta ni bilo odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, prav tako postopek odločanja o zadevi ni bil končan. Sodno varstvo bo drugotožniku zagotovljeno zoper odločbo o imenovanju notarja na prosto delovno mesto ali zoper morebitni sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja, medtem ko prvotožnica Razpisa, na podlagi katerega se vodi postopek za imenovanje novega notarja v kraju, v katerem prvotožnica že opravlja notarsko službo, ni legitimirana izpodbijati, saj na njem ne kandidira, niti nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je imel zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo, čeprav morda na nekoliko nižji ravni kot v drugi državi članici EU, kar pri presoji pomanjkljivosti ne zadošča. Glede tega je prepričljiva tudi presoja tožene stranke v zvezi z dostopom prosilcev do zdravstvene oskrbe (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), ki je tožnik s posplošenim tožbenim ugovorom ne ovrže.
Tožnik ni uspel izpodbiti nosilnega stališča iz izpodbijane odločbe, da ni dokazal, da bi prišlo do prodaje njegovega zlata niti da bi prejel sredstva od prodaje zlata, v delu 3.000,00 EUR, ki so mu bili priznani kot izredni vir sredstev, pa ni dokazal, da bi ta znesek porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti, zato se te zneske upošteva kot dodatna poraba sredstev.
Tožnik ni izkazal oz. dokazal, da bi od obeh starih mater prejel denar, ki naj bi ga prihranil do začetka inšpiciranega obdobja 1. 1. 2009 ter tekom obdobja porabil za povečanje premoženja oz. zmanjšanje obveznosti. Ali in, če ja, kakšen davek pa je bil odveden iz naslova faktur, izdanih tožnikovi stari materi B. B. s strani povezane pravne osebe, pa za ta upravni spor, ki se nanaša na odmero davka od nenapovedanih dohodkov tožniku, ni relevantno.
Stališče sodne prakse je, da določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) omogočajo pritožbo le zoper sklep, v katerem je sodišče vsebinsko odločalo o predlagani začasni odredbi. To neposredno izhaja iz drugega stavka šestega odstavka obravnavanega člena, ki opredeljuje učinke vložene pritožbe, ki ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.
Sklepanja, da je zakon določil posebno pritožbo zoper vse odločitve, ki se nanašajo na zahtevo za izdajo začasne odredbe, nima opore niti v ostalih določbah 32. člena ZUS-1, še zlasti ne v prvem odstavku, ki določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, če ta zakon ne določa drugače.
ZUS-1 določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 je tako predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo, ne pa tudi zoper sklep s katerim je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da obravnavana pritožba ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo.
Dejstvo, da je sodišče že odločilo, da stroški zagovornika bremenijo proračun, je treba upoštevati in jasno obrazložiti, kako ta odločitev vpliva na odločitev o vračilu prejete BPP.
Okoliščina enkratnega vračila prejete BPP ne predstavlja tožbenega razloga. Obročno plačilo prejete brezplačne pravne pomoči se doseže s podajo predloga za obročno vračilo pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč.
Ne glede na ugovor toženke, da je bila vloga v predmetni zadevi nepopolna, sodišče poudarja, da je v času vložitve predmetne vloge tožnice veljavni prvi odstavek 67. člena ZUP določal, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.
Bistven pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora, oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.
Ker se toženka ob sklicevanju na pravilnost strokovnega mnenja Komisije niti ni opredelila do pripomb tožnice, po presoji sodišča ugotovitvenega postopka ni vodila skladno z načelom materialne resnice, ki se nanaša na ugotavljanje vseh merodajnih dejstev in okoliščin za odločitev, in načelom zaslišanja stranke kot temelja materialne (vsebinske) in formalne (procesne) zakonitosti. Če se vsa dejstva ne ugotovijo, gre za kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 237. člena ZUP (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja), ter kršitev pravice stranke, ki ji ni omogočeno uveljavljanje in zavarovanje pravic in pravnih koristi, kar predstavlja procesno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, obe pa vplivata na pravilno in zakonito odločbo.
Odmera višine nagrade je odvisna od višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja. Odvetniške storitve se, med drugim, vrednotijo tudi glede na strokovno zahtevnost in tudi takšno vrednotenje vodi do sklepa, da je potrebno pri odmeri nagrade za odvetnika po tarifni številki 10 upoštevati, ne le število sodnikov, ki v zadevi sodi, ampak tudi zahtevnost zadeve in s tem povezano strokovno znanje zagovornika ter zahtevnost njegovega zastopanja, ki je (praviloma) višja ravno v primerih, ko je tudi zagrožena kazen višja in je pravni položaj obdolženega še toliko bolj ogrožen.