Sporni stebriček je bil postavljen brez soglasja pristojnega občinskega upravnega organa oz. v nasprotju z izdanim dovoljenjem z dne 22. 9. 2021 in v nasprotju s 56. členom Odloka o občinskih cestah in javnih površinah, zato sta ga tožnika dolžna odstraniti. Pri tem se inšpektor in pritožbeni organ nista bila dolžna opredeljevati do tega, ali so zaradi postavljenega stebrička prizadeti interesi varovanja ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ali zaradi njenega videza. Ta vprašanja bi se postavila, če bi tožnika zaprosila za soglasje za postavitev navedenega stebrička. Le takrat bi pristojni organ presojal njegov vpliv na varovalni pas.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-203/23 z dne 22. 5. 2025 razveljavilo določbo 146. člena GZ-1, na kateri temelji izpodbijana odločba (enako tudi tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja), saj je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.

Po določbi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Izpodbijana odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka in temelji na razveljavljeni določbi 146. člena GZ-1, je dokončna, ne pa tudi pravnomočna, saj je tožnik zoper to odločitev pravočasno vložil tožbo v upravnem sporu. Razveljavitev 146. člena GZ-1 je po 43. členu ZUstS pričela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu, to je 28. 6. 2025, in ker o tožnikovi zahtevi za legalizacijo objekta daljšega obstoja še ni pravnomočno odločeno, sodišče te določbe po 44. členu ZUstS ne sme uporabiti za odločanje v predmetni zadevi.

Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil.

Za pravilno tolmačenje dokumentacije ter za presojo same vrednosti je treba imeti specialno tenično znanje, če ga sodišče nima, se mora pri presoji utemeljenosti opreti na strokovno mnenje postavljenih izvedencev.

Tožena stranka bi morala pravno opredeliti tožnikov zahtevek in njegove navedbe o dejstvih, na podlagi tožnikovih navedb pa razčistiti in ugotoviti, katero vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči želi dobiti tožnik z obravnavano prošnjo. To pomeni, da bi tožena stranka po tem, ko bi povzela tožnikove trditve, morala na podlagi tako povzetih trditev ugotoviti, ali tožnik želi dodelitev redne, izredne, izjemne ali nujne brezplačne pravne pomoči, ali jo želi za celoten postopek socialnega spora ali le za tisto procesno dejanje, ki je nujno potrebno, da se tožnik izogne posledicam. Šele ko bi po taki ustrezni analizi tožnikovih trditev ugotovila želeno vrsto brezplačne pravne pomoči in zahtevan obseg pomoči, bi lahko tožena stranka primerjala obravnavano prošnjo s predhodno vloženimi prošnjami, s katerimi je prav tako tožnik želel dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu. Le dejstvo, da tožnik z obravnavano prošnjo prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu, še ne pomeni, da gre za isto upravno zadevo. Za opredelitev iste upravne zadeve morajo biti namreč izpolnjeni vsi pogoji, to je, da gre za upravno zadevo z isto stranko in z isto vsebino, kar je odvisno od zahtevka stranke.

Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena.

Davčni organ je z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

 Z izdajo vsakega od navedenih aktov je bilo zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 0610-1897/10-103 z dne 27. 2. 2013 glede na povedano ni nastopilo.

Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. Tožnikova tožba ne bi izpolnjevala niti procesne predpostavke za začetek postopka, saj je tožnik v odgovoru na poziv sam navedel, da predhodnega postopka še ni začel oziroma bi ga začel le v primeru odobritve BPP.

Tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi omejen vsebinski preizkus zadeve, katerega pa v primeru vložitve odškodninske tožbe za nepremoženjsko škodo ne more opraviti, če tožnik tožbi ne predloži dokazov, s katerimi dokazuje nastanek take škode. Ker tožnik v zvezi z nepremoženjsko škodo ni razpolagal z listinsko dokumentacijo, niti ni navedel imen prič, ki bi jih predlagal v postopku, nima verjetnih izgledov za uspeh.

Po ustaljeni sodni praksi se postopek odločanja o pritožbi po ZNPPol ne zaključi z aktom, zoper katerega bi bil mogoč redni upravni spor po 2. členu ZUS-1. Tožnica je sicer izrecno vložila tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, vendar v tožbi zatrjuje tudi napake, ki naj bi bile storjene v postopku pred toženo stranko, zato tudi, če bi bilo njeno tožbo v tem delu mogoče razumeti kot tožbo zoper obvestilo tožene stranke št. 2600-401/2025/42 (142-06) z dne 3. 12. 2025, takšna tožba ne bi bila dopustna (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Če se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). To pomeni, da je v obravnavani zadevi, ko tožnica izrecno izpodbija posamična dejanja policistov, izvršena dne 25. 8. 2025, 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začel teči takrat, ko so bila posamična dejanja storjena in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policistov. Pritožbeni postopek po ZNPPol ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le fakultativna možnost. To pa pomeni, da rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči takrat, ko je bilo posamično dejanje policistov storjeno.