Tožena stranka je v nasprotju s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife tožnikov strošek odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko določila glede na trajanje naroka in ne glede na trajanje potovanja od tožnikove pisarne do tožnika.
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv se plačilo odvetniku zmanjša za polovico le v delu, ki se nanaša na plačilo za odvetnikovo delo, torej v delu, ki je po OT definiran kot odvetniška storitev in ne izdelek.
Družina, izobraževanje in šolanje so ustavne kategorije. Navedene ustavne pravice gredo tudi osebam s priznano mednarodno zaščito, konkretno jih opredeljujeta ZMZ-1 in Uredba.
Sistematična, teleološka, Ustavi in pravu EU skladna metoda razlage petega odstavka 97. člena ZMZ-1 pretehtajo jezikovno razlago. To pomeni, da bi toženka morala pri odločanju upoštevati tudi tretji odstavek 97. člena ZMZ-1, ki ga očitno ni uporabila. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo.
Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan. Iz določbe 87. člena ZUP je tudi razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje se namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Iz navedenega izhaja, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.
Za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite je primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Pojem nedržavnih subjektov lahko zajema "kriminalne" združbe, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi.
Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.
Ni sporno, da je tožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka. Prav tako ni sporno, da se ta dejstva nanašajo na tožnikovo istospolno usmerjenost in na to, da je zoper starše v Maroku vložil pritožbo, ker je zlasti njegov oče zaradi tožnikove seksualnosti nad njim izvajal nasilje. Sporno je le, ali tožnik teh dejstev v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljavljati oziroma, povedano drugače, ali bi bila lahko tožnikov strah in njegova nevednost o zaupnosti postopka mednarodne zaščite res opravičljiv razlog za to, da jih je prvič navedel šele v obravnavanem zahtevku.
Pravilna je toženkina ocena o neverodostojnosti tožnikovih izjav o tem, da prej o svoji istospolni usmerjenosti ni povedal, ker ga je bilo strah in ker ni bil seznanjen z zaupnostjo postopka. Tožnik dejstev o svoji seksualnosti in pritožbi zoper starše v prvem postopku mednarodne zaščite ni uveljavljal po svoji krivdi.
Izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve vseh pravno relevantnih razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in ker tožnik ni dobil dejanske možnosti, da se izreče o pravno relevantnih dejstvih, ki bi lahko vplivale na odločitev (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP v zvezi z 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP; glej tudi 3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je to imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi nepravilno uporabo materialnega prava (člen 25(1) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma).
Ker se tožnik na poziv ni odzval, je ostala prošnja tožnika za dodelitev BPP nepopolna, zaradi česar je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo kot nepopolno na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgla.
Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, glede na pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Začasni okvir posamezni državi članici ne nalaga nobenih obveznosti v smislu, da bi morala zakonsko urediti in zagotoviti državno pomoč, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo zanjo odločila, in pod katerimi pogoji. To pa državni članici ne preprečuje, da morebitno državno pomoč uredi na drugačen način mimo pogojev, ki jih je predvidela Komisija.
Posojilo družbenikov je tožničina obveznost do družbenikov in lastno sredstvo družbenikov, ni pa tožničino lastno sredstvo. Posojilo družbenikov namreč ni nepovratno sredstvo, saj v splošnem jeziku posojilo pomeni, da ga je treba vrniti.
V skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 se posojilo, ki ga je družbenik dal družbi v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, šteje za premoženje družbe v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, v katerem družbenik proti družbi ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila.
Vrednost nepremičnine ni takšna kot trdi toženka, v dokaz svojih navedb je tožnik predložil dve fotografiji in predlagal izvedbo drugih dokazov. Toženka, ki je izhajala iz zmotnega stališča, da so podatki uradnih evidenc dovolj za odločanje o prošnji za BPP in da bi moral tožnik ocenjeni vrednosti ugovarjati v postopku pred GURS - se do utemeljenosti vsega, kar je zatrjeval tožnik in predlaganih dokazov, niti ni opredelila. Dokaznih predlogov za vpogled v predložene fotografije objekta, ogled nepremičnine in imenovanje izvedenca gradbene stroke zmotno ni štela kot relevantnih, tega, zakaj ni zaslišala tožnika in njegove žene pa toženka niti ni pojasnila. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva.
Predmet tega postopka je zgolj presoja sklepa o delni ustavitvi izvršbe, zoper katerega, enako kot s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov. Izvršilni naslovi so bili izdani v okviru drugih postopkov in zanje zakon predvideva posebna pravna sredstva. Predmet izvršilnega postopka pa je (le) izvršba z izvršilnim naslovom že ugotovljene in neplačane obveznosti.
Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek preplačan zaradi neupravičene odmere, to je, na podlagi napačne odločbe davčnega organa. Izrecno pa je izključeno, če je davek preplačan po sistemu samoobdavčitve.
Stranka ni upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve. Organ namreč ni udeleženec postopka.
V primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, tožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi.
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja tožnika Hrvaški zaradi poteka roka ni več mogoča in da bo razveljavila izpodbijani sklep in obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist.
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da je rok za predajo tožnice v Francijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnica nahaja v Sloveniji. Zato tožnica nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta.