brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - prošnja za dodelitev BPP - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zahteva za varstvo zakonitosti - objektivni pogoj - objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Neutemeljena sta (sicer posplošena) tožbena ugovora, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, ter tožnikov očitek toženki, da se postavlja v vlogo sodnika oziroma Vrhovnega sodišča, saj je skladno z določbami 24. člena ZBPP toženka dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - rok za oddajo vloge - pravočasnost vloge - zavrženje vloge - javnopravna stvar - uporaba določb ZUP
V postopkih dodeljevanja javnih sredstev po javnih razpisih je poudarjeno dosledno izpolnjevanje formalnih zahtev, ki izhaja iz načela, da morajo biti vsi prijavitelji enako obravnavani. Tožbenemu sklicevanju, da pomanjkljivost na ovojnici, v kateri je bila vloga oddana, ni bistvena, zato sodišče ne more slediti.
Tudi če bi bile resnične tožnikove navedbe, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, sodišče ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve načela medsebojnega zaupanja s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.
ZDoh-2 člen 96, 96/2, 96/2-2. SZ-1 člen 4, 4/1, 7, 7/1. SPZ člen 105, 105/1. URS člen 14.
dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - dohodnina od dobička iz kapitala - davčna oprostitev - stalno prebivališče - pogoji za davčno oprostitev - etažna lastnina - načelo davčne pravičnosti
Po prvem odstavku 105. člena SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. S pogodbama z dne 17. 12. 2020 tako tožnica v stvarnopravnem pomenu stvari ni odsvojila stanovanjske hiše dvema kupcema, temveč je odsvojila dve stanovanji s pripadajočim zemljiščem. Oprostitev bi ji bila priznana (kot je pravilno navajala toženka na obravnavi), če bi tožnica prodala stanovanjsko hišo (enemu ali več kupcem, kjer bi imela stalno prebivališče), torej eno nepremičnino. Ker pa je stanovanjska hiša etažirana, je tožnica prodala dve stanovanji (oziroma eno stanovanje in 9/20 drugega stanovanja) v stanovanjski hiši, kar v pravnem smislu predstavlja dve stvari oziroma dve nepremičnini.
Oprostitev plačila dohodnine za stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema je namreč določena za primer, ko se kot kapital odsvaja stanovanjska hiša in ne dve stanovanji v stanovanjski hiši s pripadajočim skupnim zemljiščem, kot je to pravilno izpostavljala toženka na glavni obravnavi.
brezplačna pravna pomoč - pooblaščenec - vročanje poziva na dopolnitev po določilih zup - nepravilno vročanje
Sodišče ugotavlja, da je imela tožnica že od vložitve prošnje za dodelitev BPP dalje pooblaščenca in ima tožnica prav, ko meni, da poziv na izjasnitev ni bil pravilno vročen. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZUP se namreč v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vroča njemu. Sodišče tako sodi, da je bil tožnici poziv za izjasnitev z dne 4. 9. 2024 vročen nepravilno, ker ji ni bil vročen po pooblaščencu; gre za kršitev prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv za dopolnitev vloge tožnici ni bil vročen in tako ni imela možnosti pojasniti okoliščin in dejanskega stanja v zvezi z njenim neto prihodkom. Glede na navedeno pa organ za BPP tudi ni imel podlage, da o prošnji za dodelitev BPP odloči glede na znane podatke spisa. Iz navedenega razloga sodišče šteje, da tudi v ponovljenem postopku tožnica ni imela veljavne možnosti za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih.
BDEIDOD člen 18, 18/1. ZDavP-2 člen 73, 73/2, 273, 273/1. ZUP člen 144, 144/1.
dohodnina - odmera dohodnine - ugovor zastaranja - dvojna obdavčitev - vzdrževan družinski član - davčna olajšava - odbitek v tujini plačanega davka - dohodek iz nemčije - poseben ugotovitveni postopek - skrajšani postopek ali posebni ugotovitveni postopek
Odbitek tujega davka se prizna na zahtevo davčnega zavezanca, ki jo uveljavlja v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, katerega sestavni del so tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan. Tožnik tega v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine konkretizirano ni uveljavljal. Četudi bi sodišče štelo, da je takšen ugovor smiselno podal z navedbami, da davek plačuje v Nemčiji, pa za izkaz navedenega ni predložil ustreznih dokazil, ki jih predvideva 273. člen ZDavP-2.
davek na promet nepremičnin - vračilo davka - nemogoča izpolnitev - razveza pogodbe - vzrok za neizpolnitev - objektivna nezmožnost - zavrnjen zahtevek
Za vračilo DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-1 je bistven nastop nemožnosti izpolnitve, ne glede na to, ali je nastopila zaradi naravnega ali pravnega vzroka, ravnanja pogodbenih strank ali koga tretjega. Upoštevaje zakonsko besedilo drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 je pravno upoštevna le splošna nemožnost izpolnitve, ki nastopi, če pogodbe oziroma pogodbene obveznosti nihče več ne more izpolniti. Pri tem velja, da če je predmet izpolnitve individualno določena stvar, pomeni njeno uničenje nemožnost izpolnitve. Pri izpolnitvi denarne obveznosti zato nemožnost izpolnitve praktično ne pride v poštev. V obravnavanem primeru je do sporazumnega prenehanja prodajnih pogodb prišlo, ker kupec ni mogel izpolniti pogodbene obveznosti, to je poravnati kupnine, zato do nemožnosti izpolnitve v smislu drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ne more priti in tožnik do vračila DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ni upravičen.
vročanje - fikcija vročitve - naslov za vročanje - dejansko prebivališče - samostojni podjetnik - fizična oseba
V sklepu o davčni izvršbi je kot dolžnica nesporno navedena le tožnica kot fizična oseba, zato je pri ugotavljanju pravega naslova za vročanje po presoji sodišča nepomembno, kje je imela tožnica v času vročanja registrirano dejavnost.
Dejansko prebivališče namreč temelji na tesnejših in trajnejših povezavah posameznika z določenim krajem oziroma naslovom. Ker je dejansko prebivališče logično tudi središče posameznikovih interesov in aktivnosti, lahko ta na naslovu dejanskega prebivališča utemeljeno pričakuje vročanje pomembnejših dokumentov, zlasti v primerih, ko s posameznim postopkom pred prvo vročitvijo še ni bil seznanjen.
V nadaljnjem postopku lahko stranka, ko je s prvo vročitvijo z uvedbo postopka po uradni dolžnosti že seznanjena in ji je s tega vidika omogočeno sodelovanje v postopku, ob smiselnem upoštevanju 66. člena in prvega odstavka 96. člena ZUP, sporoči tudi drug naslov za vročanje. S tem stranka prevzame skrb za prevzemanje pošiljk na tem naslovu in sporočitev morebitnih sprememb naslova, hkrati pa prevzame breme zakonskih posledic morebitne opustitve prevzema pošiljk na tem naslovu ali obvestitve organa o spremembi naslova.
Iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali gre pri odločbi toženke št. Bpp 478/2023 z dne 1. 12. 2023 in izpodbijanem sklepu sploh za isto upravno zadevo. Sodišče tukaj dodaja, da naj bi tožnik v obeh zadevah zaprosil za pravno svetovanje in zastopanje v istem kazenskem postopku, ni pa v zvezi s tem iz izpodbijanega sklepa mogoče razbrati, ali je bilo tožnikovo premoženjsko stanje v obeh zadevah enako in gre torej tudi v tem smislu za isto zadevo. To je pomembno, ker tožnik zatrjuje, da toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala tega, da so ga po podaji prve prošnje za Bpp z dne 15. 2. 2023 prizadele poplave, v katerih je izgubil premoženje oz. mu je to bilo uničeno. Na toženki je, da se v izpodbijanem sklepu do tega opredeli in obrazloži, zakaj meni, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnika, od trenutka izdaje odločbe v prejšnjem postopku nista spremenila.
davčna izvršba - izvršba na denarne prejemke dolžnika - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršilni naslov - prisilna izterjava davčnega dolga - prispevki za socialno varnost
Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo zoper tožnico, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti iz naslova odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
Iz tako velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU, bi morala po mnenju sodišča tožena stranka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - odvzem prostosti - nastanitev v centru za tujce - sorazmernost ukrepa - uporaba prava EU - začasna odredba
V tej zadevi gre namreč za vprašanje pravnega razmerja določb, ki urejajo obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito glede spoštovanja hišnega reda po Uredbi o hišnem redu, (člen 10 in 11) na eni s strani, in na drugi strani določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 z vidika vprašanja, katera dejanja prosilca glede na njihovo intenzivnost in časovno pojavnost ter na vse ostale "dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca," lahko pripeljejo do zakonite izdaje ukrepa o pridržanju zaradi zaščite javnega reda.
Ker tožena stranka ni upoštevala standarda iz prava EU, da je treba v zvezi z določbo člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 upoštevati vse "ostale" dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca in ne zgolj, ali se je določen varnostni incident zgodil, ali se ni zgodil, sodišče v tem primeru ne more ugotoviti oziroma potrditi, da je tožena stranka z omenjeno "socialno motnjo", katero je tožena stranka upravičeno vključila v utemeljitev akta in v dokazno oceno, pomeni tako pravno kršitev , da gre že za resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.
Upravni organ in sodišče namreč morata v "vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi", kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pri čemer pa ne gre za takšno nevarnost prosilca, da je lahko učinkovit zgolj ukrep pridržanja v centru za tujce.
dohodnina - davek od dohodka iz kmetijstva - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - kmečko gospodinjstvo - stalno prebivališče - član kmečkega gospodinjstva - zakupnik
Davčni organ je v davčnem postopku pri odmeri obveznosti iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti vezan na uradno pridobljene podatke oz. na uradne evidence. Iz uradnih evidenc pa izhaja, da sta imela 30. 6. 2020 oba člana kmečkega gospodinjstva prijavljeno bivališče na istem naslovu, kjer se nahaja stavba št. 21, ki je enostanovanjska stavba. Tožnik bi moral pravočasno popraviti podatke oz. jih uskladiti z dejanskim stanjem, kolikor bi želel, da se spremembe upoštevajo v letu 2020. Upoštevaje zakonsko definicijo, da gre za skupnost članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, so v tožnikovem primeru torej izpolnjeni vsi pogoji, saj oba z materjo bivata na istem naslovu, zgolj "funkcionalna" ločitev bivališč pa tega ne spreminja.
javni poziv - nepovratna finančna spodbuda - nova naložba - obnovljivi viri energije - energetska učinkovitost stanovanjskih stavb - prepozna vloga
Določbe javnega poziva, da se lahko vlagatelj prijavi na javni poziv od dneva objave v Uradnem listu RS, da javni poziv velja do objave zaključka javnega poziva v Uradnem listu RS, ter da je vloga, s katero se vlagatelj prijavi na javni poziv, pravočasna, če je oddana v času trajanja tega javnega poziva, so po presoji sodišča jasne, in so posledica prej opredeljenih posebnosti konkurenčnega postopka javnega poziva in značilnosti delovanja toženke, ki sredstva dodeljuje v omejenem in določenem obsegu.
Ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena ZUP sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče tožene stranke o njeni dolžnosti spoštovanja veljavnih vladnih odlokov in možni izpostavljenosti inšpekcijskim ukrepom ter globam v prekrškovnem postopku v nasprotnem primeru. Tožena stranka je bila (tako kot tožniki) v spornem obdobju zavezanka po takrat veljavnem Odloku 174/2021, ki je pričel veljati 8. 11. 2021 in je veljal do 21. 2. 2022, zato po presoji sodišča njenim dejanjem ni mogoče očitati nezakonitosti. Odlok 174/2021 je namreč določal, katere ukrepe mora izvajati in na kakšen način, tožena stranka pa je bila na njegovi podlagi zavezana v vzgojno-izobraževalnem zavodu opraviti testiranje (preverjati izpolnjevanje pogoja PCT) pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj.
davek od dohodkov pravnih oseb - oslabitve sredstev - davčno nepriznan odhodek iz naslova oslabitve - nepremičnina
Nosilni razlog davčnih organov za davčno nepriznanje odhodkov iz naslova slabitve zemljišč je, da tožnik poštene vrednosti, zmanjšane za stroške prodaje, in vrednosti pri uporabi, v okviru ugotavljanja nadomestljive vrednosti, ni ugotavljal za isto vrsto sredstev.
Zaradi napačne metode tožnik s cenitvami, ki jih je uporabil v okviru testa slabitve, ni uspel ustrezno izkazati nadomestljive vrednosti sredstev, kot to vrednost določata SRS 1.33 (2006) in MRS 36, posledično pogoji za davčno priznanje odhodkov po tretjem odstavku 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni.
davek na dediščine in darila - darilo - prenos poslovnega deleža - razpolagalni pravni posel - nepopolno dejansko stanje
Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z vstopom v lastniško strukturo, o čemer se davčna organa nista izrekla, izpodbijane odločbe po presoji sodišča glede bistvenih okoliščin ni mogoče preizkusiti, tj. ali je tožnik poslovni delež v družbi B., d. o. o. pridobil kot darilo ali kot kakšno drugo vrsto neodplačne naklonitve, ki se morebiti obdavčuje po ZDoh-2, tega davčna organa tudi nista ugotavljala, od tega pa je po presoji sodišča odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženjski kriterij
Tožničina vloga je bila kot nepopolna zavržena zaradi postopkovnih (procesnih) razlogov, brez vsebinske (meritorne) obravnave. Tožnica pa v tožbi ne uveljavlja, da bi toženka zmotno uporabila določbe ZUP o nepopolni vlogi ali da bi v zvezi s tem napačno ugotovila dejansko stanje. Z razlogi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega akta, se torej njena tožba sploh ne sooči. Tožnica vztraja pri vsebinski odločitvi o njeni vlogi, ne da bi hkrati uveljavljala, da niso bili podani postopkovni razlogi za njeno zavrženje.
ZDDD člen 2, 2/3, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/4, 6/5. ZGD-1 člen 481, 481/3.
davek na dediščine in darila - prenos poslovnega deleža - razpolagalni pravni posel - neodplačna pridobitev poslovnega deleža
Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča bi to namreč utegnilo nakazovati, bodisi da je tožnik delež prejel od z delodajalcem (če je bil tožnik pri družbi v delovnem razmerju) povezane osebe, bodisi da je tožnik delež prejel zaradi vzpostavitve oz. utrditve korporacijskih razmerij v družbi, kar bi lahko narekovalo obdavčitev z dohodnino. In to je pravno relevantno vprašanje v tej zadevi, saj je po 2. členu ZDDD predmet obdavčitve le prejem premoženja (kot dediščina ali darilo), ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 (prvi odstavek), o čemer se davčna organa nista izrekla.
Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka.
Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z vstopom v lastniško strukturo, o čemer se davčna organa nista izrekla, izpodbijane odločbe po presoji sodišča glede bistvenih okoliščin ni mogoče preizkusiti, tj. ali je tožnik poslovni delež v družbi C., d. o. o. pridobil kot darilo ali kot kakšno drugo vrsto neodplačne naklonitve, ki se morebiti obdavčuje po ZDoh-2, tega davčna organa tudi nista ugotavljala, od tega pa je po presoji sodišča odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava.