ZUstS člen 21, 23, 23a, 45. ZUreP-1 člen 179, 180.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - kriteriji za določitev nadomestila - namembnost stavbnega zemljišča - stanovanje v poslovnih prostorih - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa
Posegi v zvezi s spremembo namembnosti objekta iz poslovne v stanovanjsko oziroma poslovno-stanovanjsko ali pa novogradnjo brez gradbenega dovoljenja ne predstavljajo kriterija za določanje namembnosti stavbnega zemljišča, saj gre še vedno za stanovanja za stalno ali začasno bivanje. Zato ni mogoče trditi, da je bil pri oblikovanju skupine a3) v Odloku kot merilo uporabljen kriterij namembnosti stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84), ampak drug kriterij, zaradi česar v obravnavanem primeru ne bi smel biti uporabljen pri izračunu nadomestila po merilu namembnosti stavbnega zemljišča.
V zvezi s tožbenimi navedbami glede neustavnosti (tako) velikega razpona v točkovanju stalnega in občasnega bivanja sodišče poudarja, da je predmet odločanja v upravnem sporu presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj. V konkretnem primeru to pomeni zgolj presojo zakonitosti uporabe skupine a3) kot merila po namembnosti stavbnega zemljišča in z njo povezanega točkovanja. Sodišče nima pooblastila, da bi poseglo v sporne določbe Odloka na način, kot to velja za Ustavno sodišče (21. člen v zvezi s 45. členom ZUstS). Prav tako ne more vložiti zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta, saj to lahko storijo le subjekti iz 1. odstavka 23.a člena ZustS. Sodišče lahko v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUstS le v primeru, kadar pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.
ZMZ člen 2, 13, 23, 28, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZS člen 3, 11. URS člen 3.a, 3.a/3, 3, 3/1, 17, 18, 125, 156. MKVČP člen 1, 3, 13. Direktiva 2004/83/ES člen 2/c, 2/e, 9, 13, 15/b, 18. PES člen 9, 10, 63, 249. Direktiva 2005/85/ES člen 8, 10, 12/c, 23, 24.
priznanje mednarodne zaščite - posredni učinek prava EU - pospešeni postopek - načelo lojalne razlage prava EU - standard dokazovanja - dokazno breme - strogi test presoje - obrnjeno dokazno breme - načelo subsidiarnosti - varstvo človekovih pravic
Bistveno vprašanje za razrešitev tega upravnega spora je, kako razlagati in uporabiti določili 5. in 6. alinee 55. člena ZMZ v konkretnih okoliščinah primera, ko je tožnik v upravnem postopku uveljavljal in dokazoval na dovolj prepričljiv način (t.i. „arguable claim“), da obstajajo resni razlogi za to, da bo, če bo odstranjen v izvorno državo, mučen ali ubit in mu bo kršena pravica iz 18. oziroma 17. člena Ustave ali 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Restriktivna razlaga določila 6. alinee 55. člena ZMZ pomeni, da bi tožena stranka smela to določilo uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik v konkretnem primeru vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Izognitev možnemu nasprotju med 5. alineo 55. člena ZMZ in v ustavno-pravnem standardu v zvezi z 18. in 22. členom Ustave, je možna samo ob upoštevanju pravila o restriktivni razlagi pospešenega postopka, ob upoštevanju pravila, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca in ob upoštevanju strogega dokaznega testa v zvezi s pojmi „utemeljen razlog“, „najkrajši možen čas“ in „možnost“ iz določila 5. alinee 55. člena ZMZ.
Azilno pravo EU ne opredeljuje pospešenega postopka tako, kot ga opredeljuje ZMZ. Ker pravica do subsidiarne zaščite (določilo 2. alinee 28. člena ZMZ oziroma določilo 15(b) člena Direktive št. 2004/83/ES) „ustreza 3. členu MKVČP“ in je „ta temeljna pravica iz MKVČP del splošnih načel prava Skupnosti“ in ker ravno tako velja za elemente pravice do statusa begunca, da jo evropski zakonodajalec veže na pravno relevantne okoliščine pravice iz 3. člena MKVČP, mora tožena stranka upoštevati tudi standarde Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom 3. člena MKVČP, ko odloča o prošnji za mednarodno zaščito. Standardi ESČP so v tovrstnih primerih odvisni od tega, ali ima tožnik utemeljen oziroma prepričljiv zahtevek (t.i. „arguable claim“) ali ne.