ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
Glede na takšno vsebino popravnega sklepa ni šlo za popravo očitne pisne pomote oziroma napake takšne vrste, da jih je bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom, zato je tožena stranka presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi s popravnim sklepom določa 223. člen ZUP. Ker je bilo s sklepom o popravi poseženo v pravni položaj strank, je bilo potrebno tudi zagotoviti pravno varstvo v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1.
soglasje za poseg v varovani pas javne ceste - upravni spor - pravni interes
Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšala svoj pravni položaj.
V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo več ne posega, zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.
GZ člen 3, 3/1, 3/1-20, 3/1-36, 4, 79, 84. GZ-1 člen 104, 128, 128/1.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - uporaba objekta brez uporabnega dovoljenja - gradbeno dovoljenje - uporabno dovoljenje - prepoved uporabe objekta - inšpekcijski zavezanec - očitna kršitev materialnega predpisa - kršitev ne bis in idem
Ker odstranitev roka za izvršitev odločbe in posledična takojšnja izvršitev odločbe ter določitev dodatnega pogoja za prepoved uporabe objekta do pridobitve uporabnega dovoljenja pomenita odločitev v škodo tožnika, pri tem pa ni šlo za očitno kršitev materialnega predpisa, je drugostopenjski organ nezakonito posegel v odločbo upravnega organa prve stopnje.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - začasna odredba v upravnem sporu - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - težko popravljiva škoda - učinkovito sodno varstvo
Tožeča stranka je po oceni sodišča izkazala, da objektov za oglaševanje, ki bi bili odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo sodišča v sporu in s tem o izpodbijani odločbi, ne more nadomestiti z novimi, saj na lokaciji teh objektov trenutni prostorski akt ne določa več lokacije za postavitev objektov za oglaševanje. Sodišče tudi ugotavlja, da bi izvršitev izpodbijane odločbe pred odločitvijo o tožbi lahko posegla v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva. Kot izhaja iz tožbe, tožeča stranka zatrjuje, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena zakonito in da so bili potrebni pogoji za njuno postavitev v času gradnje izpolnjeni. O teh vprašanjih, vsekakor spornih glede na ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, bo sodišče odločalo v glavnem sporu. Če bi bili objekti odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo o sporu, bi bilo sodno varstvo lahko izvotleno, saj tožeča stranka tudi v primeru uspeha s tožbo objektov ne bi mogla ponovno postaviti zaradi sprememb prostorskega akta.
GZ člen 36, 36/1, 36/2-1, 36/2-2, 37, 37/1, 39, 39/5, 43. ZUP člen 9.
ugovori stranskega udeleženca - trditveno breme - pravni interes - gradbeno dovoljenje - stranka v postopku - stranski udeleženec
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 3/2021 z dne 1. 3. 2023 pojasnilo, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi. Stranski udeleženci v upravnih postopkih namreč nimajo enakega položaja kot stranke. Imajo sicer enake procesne pravice in dolžnosti, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi. Zato ni dovolj le pavšalno zatrjevanje, ampak morajo biti navedbe oziroma ugovori, s katerimi ugovarjajo nameravani gradnji, tako natančni, da omogočajo konkretizacijo spornih vprašanj in njihovo vsebinsko obravnavo.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. GZ člen 80, 80/9.
uporabno dovoljenje - upravni spor - stranka v postopku - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožeča stranka na podlagi devetega odstavka 80. člena GZ-1 nima pravice kot stranka sodelovati v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, tudi nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu.
zahteva za izrek ničnosti odločbe - zavrženje zahteve - pravnomočno rešena zadeva - pravnomočna zavrnilna odločba - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga - izredna razveljavitev odločbe - aktivna legitimacija
Za odločitev o zavrženju (ponovne) zahteve tožnikov za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa je bistveno, da sta bili o takšnih predhodnih zahtevah tožnikov že izdani zavrnilni odločbi z dne 6. 6. 2016 in 3. 10. 2016 (ki sta tudi pravnomočni), dejansko stanje (v ponovni zahtevi kot ničnostni razlog zatrjevane okoliščine) in pravna podlaga (za odločitev o ničnosti relevantne določbe ZUP) pa se nista spremenila.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - odstranitev nelegalnega objekta - izpodbijanje izvršilnega naslova
Ker tožeča stranka s svojimi navedbami smiselno oporeka inšpekcijski odločbi in zahtevam, ki ji jih ta postavlja ter s tem smiselno oporeka izvršilnemu naslovu, sodišče na tem mestu pojasnjuje, da v postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP).
Tožnik je nepremičnino, na kateri se nahaja nelegalna gradnja, kupil v stečajnem postopku in se tožnik šteje za singularnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika glede obravnavane nepremičnine, zato je tožnik v zvezi z odstranitvijo nelegalne gradnje, ki je prešla v njegovo last, pravni naslednik. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in nanj preidejo tudi vsa bremena nelegalne gradnje.
ZUP ali Zakon o inšpekcijskem nadzoru ne uzakonjata zastaranja izreka ali prisilne izvršbe inšpekcijskih ukrepov in tega instituta ne pozna niti pretekla niti aktualna gradbena zakonodaja. Ne gre za pravno praznino, temveč za način ureditve pravnega področja, ko zakonodajalec instituta zastaranja zaradi poudarjenega javnega interesa ni uzakonil. Varstvo javnega interesa v primeru kršenja gradbene zakonodaje zahteva časovno neomejeno možnost uveljavljanja ukrepov in postopkov. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.
inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - občinski odlok - zunanji videz - soglasje občinskega upravnega organa - sprememba tožbe - poprava tožbe - etažna lastnina - skupni deli - pravica do izjave - ignorantia iuris nocet - vpogled v upravni spis
V konkretni zadevi ne gre za spremembo tožbe. Glede na to, da odločitev o pravici vsebuje samo prvostopenjska odločba, tožnik s popravo tožbenega predloga ni spremenil tožbenega predloga, temveč ga je le popravil s pravilno navedbo upravnega akta.
Odpoved pogodbenega razmerja s strani toženke ustvarja pravne posledice z učinkom za naprej (ex nunc). Glede na to, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bila zakupna pogodba sklenjena in kasneje tudi odpovedana, tožnik vsaj od učinkovanja njene odpovedi dalje, kar je bilo še pred uvedbo inšpekcijskega postopka, ni imel soglasja pristojne občinske službe za postavitev nelegalne gradnje. Zato tudi ne gre za poseg v že pridobljene pravice tožnika.
udeležba v postopku - stranska udeležba - pravni interes
Tožnik ni izkazal pravnega interesa za vstop v tuj postopek, saj se inšpekcijski postopek ni nanašal na nepremičnine, ki bi bile v njegovi lasti oz., ki bi kakorkoli vplivale na njegove nepremičnine. Kot vsaka zainteresirana oseba pa lahko poda predlog za začetek inšpekcijskega postopka, kar je sicer tožnik tudi storil. Če pa meni, da pristojne službe njegovih prijav niso ustrezno obravnavale, pa se mora obrniti na ustrezne organe, ki so pristojne za nadzor nad temi službami.
Morebitna želja tožnika, da vloži tožbo na ukinitev služnosti, ker je to nedovoljena gradnja, ni relevantna okoliščina, ki bi izkazovala njegov pravni interes in mora za ukinitev služnosti izkazati še vrsto ostalih pogojev.
GZ člen 3, 3/1, 3/1-35, 3/1-41. Uredba o razvrščanju objektov (2022) priloga 2-2, 2-6.
ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev gradnje - poseg v konstrukcijo - rekonstrukcija objekta - gradbeno dovoljenje - vzdrževalna dela - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V konkretnem primeru je za odločitev bistveno, ali so bile predelne stene, ki jih je tožnik odstranil, nosilne ali nenosilne stene. Kolikor so bile nosilne stene, pomeni tožnikov poseg rekonstrukcijo objekta, torej poseg v njegovo konstrukcijo, za kar bi moral pred izvedbo del pridobiti gradbeno dovoljenje, pričetek del pa priglasiti. Če pa so bile stene nenosilne stene, tožnik z njihovo odstranitvijo v konstrukcijo objekta ni posegal, pač pa je izvajal le vzdrževalna dela, za kar niti gradbeno dovoljenje niti priglasitev pričetka del nista potrebna.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - direkcija za ceste - mnenje
Izdano mnenje Direkcije se tako ne nanaša na nov in skupinski priključek, kot izkazuje dokumentacija, niti se iz mnenja ne da locirati obstoječega cestnega priključka na katerega se nanaša, torej ali se nanaša na priključek na južnem robu ali na severnem robu zemljišča parcele. Prav tako ne, ali se nanaša na priključek, ki omogoča dostop do štirih objektov in šestih stanovanj. Glede na navedene pomanjkljivosti mnenja Direkcije za infrastrukturo, se organ ne bi smel pri svoji odločitvi opreti na mnenje, ki je neustrezno glede na predloženo dokumentacijo, kolikor ne bi pri tem sam opravil presoje, ali je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenja, kot določa 3. točka prvega odstavka 43. člena GZ.
ZVKD člen 3, 3/1, 3/1-21, 3/1-27, 28, 28/1, 29, 31. Odlok o razglasitvi nepremičnih in kulturnih in zgodovinskih spomenikov člen 5, 5-c. Odlok o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena (1999) člen 3, 3/2, 5.
Varstveni režim kot vsebovan v Odloku o razglasitvi po presoji sodišča jasno in nedvoumno določa, da morajo biti vsi posegi v mestnem jedru podrejeni varstvu in po potrebi konservaciji ter restavraciji njegovih spomeniških sestavin, pri tem pa so primeroma in pomensko odprto določene spomeniške lastnosti, ki se varujejo (historična tlorisna mreža, zazidalni raster (t.j. raster po SSKJ - tlorisna mreža stavb), značilna parcelacija, višinski gabariti, historične oblike stavb, strehe, nepozidane in zelene površine).
Odstranitev kulturne dediščine in šele nato sprejemanje odločitve, kaj se naj na tem prostoru uredi, ni sprejemljivo ravnanje znotraj kulturno zavarovanega območja.
Za odločitev o tem, ali je potrebno prejšnjo odločbo v ponovljenem postopku odpraviti ali razveljaviti, je pomembna presoja dejanskih in pravnih okoliščin. Dejanske okoliščine se nanašajo na izvršenost prejšnje odločbe, pravne okoliščine pa na pridobljene pravice, obveznosti ali pravne koristi. V obravnavanem primeru pa v obnovljenem postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki jih zahteva 280. člen ZUP. Torej ugotovljene niso bile dejanske in pravne posledice gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 1996 in v zvezi s tem vprašanjem njegova odprava ali razveljavitev. V ponovnem postopku bo zato treba, da se zadosti standardu obrazložitve odločbe (214. člen ZUP) in da bo možno odločitev preizkusiti, ugotoviti, ali obstojijo razlogi za odpravo gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 1996, ali pa, kot zatrjuje stranka z interesom investitor, razlogi za razveljavitev.
gradbeno dovoljenje - nezahteven objekt - gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - odmik od meje - soglasje soseda - bistvena kršitev določb postopka
V zadevi je sporna odločitev, da je organ tožnikovo dovolilo štel kot izjavo v smislu prvega odstavka 39. člena GZ, torej kot strinjanje lastnika sosednjih zemljišč, da je nameravana gradnja manj kot 2 m od meje, skladno z OPN ter je na podlagi tega investorjema izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo zadevnega nezahtevnega objekta - garaže. Ker je bilo soglasje dano več kot štiri leta pred vloženim projektom k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, v njem ni številke dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja za garažo investitorjev in datuma njene izdelave, še več, soglasje se izrecno nanaša na morebitni prizidek k stavbi, čeprav investitorja nista predlagala izdaje gradbenega dovoljenja za prizidek, pač pa gradnjo (samostojnega) nezahtevnega objekta - garažo. Po presoji sodišča tako iz navedene izjave ne izhaja, da daje soglasje za gradnjo navedene garaže na mejo njegovih parcel.
GZ člen 26, 26/2, 38, 43, 43/1, 43/1-5. ZEKom člen 9.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - nezahteven objekt - gradbeni inženirski objekt - bazna postaja, namenjena telekomunikacijskim storitvam - postavitev bazne postaje mobilne telefonije - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - pravni interes - vpliv sevanja na okolje - strokovno mnenje - postavitev izvedenca - nestrinjanje občanov s postavitvijo objekta
Čeprav tožnika, s tem ko navajata, da na območju, kjer je predvidena gradnja bazne postaje, nameravata graditi turistični objekt, svoj interes za udeležbo utemeljujeta z dejanskim interesom (nameravana gradnja turističnega objekta in kazitev vizualnega pogleda na veduto) oziroma zatrjujeta varovanje javne koristi (upoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja in zatrjevanje negativnih zdravstvenih, okoljskih ter ekonomskih vplivov) ali koristi tretjih oseb (sokrajanov, ki bi naj trpeli za posledicami raka), sodišče pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom. Skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže v primeru, kadar odsotnost pravovarstvene potrebe (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta.
Ker tožnika zgolj s posplošenim nasprotovanjem postavitvi bazne postaje nista vzbudila dvoma v pravilnost strokovnega mnenja, ki ga je bil investitor v konkretnem primeru že po samem zakonu dolžan predložiti kot prilogo vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in ga zato a priori ni mogoče šteti kot pristranskega, upravni organ tudi ni imel dolžnosti postavitve (drugega) izvedenca v samem postopku.
Oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, mora možnost posega v svoj pravni interes utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer, da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju. Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.8 Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.
Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali bi bile pravice drugih oseb z nameravano gradnjo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko prizadete, se je presojalo upoštevaje drugi odstavek 36. člena GZ, ali bi bile pravice drugih oseb lahko prizadete v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa po 68. členu GZ. Materialni predpis je torej drug. Toženka je zato s tem, ko je presojo interesa za udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja opravljala na podlagi določb, ki se nanašajo na udeležbo tretjih oseb v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, zmotno uporabila predpis. Posledično relevantnega dejanskega stanja za odločitev o predlogu za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni posebej ugotavljala.
Sodišče se načeloma sicer strinja s stališčem tožnice, da iz citirane določbe prvega odstavka 65. člena ZGO-1 nikjer ne izhaja zahteva, da mora stranka, ki nasprotuje gradnji, za svoje trditve predložiti (le) listinske dokaze, vendar pa morajo biti ti dokazi konkretni in strokovno podkrepljeni, torej kvalificirani v tem pogledu. Kot tak dokaz tako tudi po oceni sodišča nedvomno ni mogoče šteti npr. zaslišanja prič, ogleda obravnavane in sosednjih nepremičnin, vpogled v fotografije nepremičnine v solasti tožnice, ipd, kar je tožnica predlagala (tudi) kot dokaz v potrditev svojih trditev.