Po presoji sodišča obvestilo o rezultatih javnega razpisa ne izpolnjuje materialnih pogojev za opredelitev upravnega akta, ki je lahko predmet izpodbijanja po ZUS-1, saj ne vsebuje dokončne odločitve o tožnikovi pravici. Iz enakih razlogov kot to velja za sklep o predlogu izbora prijav in sklep o izboru prijav je sodišče v tem delu tožbo tožnika zavrglo.
Tudi v postopkih sofinanciranja iz javnih sredstev je treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka, skladno določilom načela zakonitosti iz 6. člena ZUP in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, sestavni del katere je tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta.
Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik.
V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.
financiranje iz javnih sredstev - javni razpis - neobrazložena odločba
Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.
Tožničinih navedb o neprimernem stanovanju (v primeru dežja pride do poplave v stanovanju, voda priteče skozi stene, ki jih morajo zato sušiti, tudi skozi vtičnice, kar je nevarno, v času oddaje vloge sta bili v stanovanju dve družini) sodišče ne sprejema. Za dokaz o bivanju v neprimernem stanovanju se - kot že povedano zgoraj - točkuje namreč gradbeni del stanovanja (starost objekta, okna - njihova izvedba, vrata, tlaki, notranje stene (ali beljene ali tapete), fasada v smislu toplotne izolacije in vrste obdelave, inštalacije (vodovod, elektrika, ogrevanje, itd., skupne površine) in torej ne pomanjkljivosti stanovanja, ki jih želi uveljaviti tožnica.
Če tožnica v svoji vlogi ni uveljavljala še drugih članov gospodinjstva (poleg sebe in svojega moža), jih organ ni mogel upoštevati, ne glede na opravljen komisijski ogled v stanovanju, v katerem so (po mnenju tožnice evidentno) stanovali še drugi člani gospodinjstva (poleg tožnice in tožničinega moža).
Z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati svoje odločitve z razlogi, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, saj bi bila sicer tožnici odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Odgovor na tožbo v upravnem sporu je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah in podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni kriteriji - diskriminatornost merila v javnem razpisu
Toženka se je v javnem razpisu in tekom upravnega spora s tem v zvezi sklicevala zgolj na 16. člen ZNOrg, ki podlage za umestitev spornega kriterija med kriterije za ocenjevanje prijav v konkretnem javnem razpisu ne more predstavljati. Ker toženka ni ponudila nobenih drugih argumentov, ki bi utemeljevali uporabo spornega kriterija, sodišče posledično sodi, da je bilo toženkino ocenjevanje tožnikove prijave po tem kriteriju arbitrarno in nezakonito (tretji odstavek 106.f člena ZJF) ter v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.
ZUJIK člen 100, 102, 102/1, 103, 120. ZUP člen 4, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje kulturnega projekta - sofinanciranje projektov s področja kulture - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Če strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije.
Ob tem, ko so v listinah, ki so sestavni del tožničine prijave, navedene različne vrednosti povečanja dodane vrednosti, toženec pa se v svoji obrazložitvi sklicuje zgolj na podatke, ki so manj ugodni podatki za tožnico, pri tem pa ne pojasni, zakaj ni upošteval listin, v katerih je navedena drugačna, višja dodana vrednost na zaposlenega, toženčeva obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je presodil, da omenjena listina prevlada nad tistimi, iz katerih izhaja višja dodana vrednost na zaposlenega, zato sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
sofinanciranje iz javnih sredstev - obseg sodne presoje - kriteriji za ocenjevanje vlog
Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS).
Iz ustaljenih stališč Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne presoja pa primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa.
Obrazložitev odločbe mora temeljiti na konkretnih navedbah o izpolnjevanju pogojev prijavitelja na poziv in na konkretnih dejstvih in dokazih, ki jih je mogoče preveriti tako vlagatelju kakor tudi sodišču ob morebitno vloženem pravnem sredstvu.
Toženka je pri svoji odločitvi ustrezno upoštevala, kar je tudi pojasnila, da vse predvidene aktivnosti, navedene v terminskem načrtu tožnika, ne predstavljajo obdobja izvedbe investicije, ter pri oceni trajanja investicije ni upoštevala celotnega obdobja izvedbe projekta, ki bi po terminskem načrtu trajal 44 mesecev, ampak je upoštevala ustrezno krajše obdobje 40 mesecev. Tožnik ni uspel izpodbiti odločitve toženke oziroma dokazati, da se bo njegova investicija izvedla v roku 30 mesecev, kot to določajo pogoji Javnega razpisa.
pripojitev družbe - upravičenec - sprememba obveznosti - neobrazložena odločba
Tožnica je toženko le obvestila o statusnem preoblikovanju, saj je bila družba izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k tožnici. Izpodbijana odločitev pa temelji na stališču toženke, da je tožnica z obvestilom o pripojitvi družbe podala predlog za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev iz naslova podukrepa Podpora za naložbe v predelavo, trženje oz. razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016, kar v odločbi ni obrazloženo.
Tožnica bi morala kot dokaz o izvedeni investiciji vlogi priložiti dokazilo, katerega je javni razpis določil kot ustreznega za vrsto investicije, torej ker gre za investicijo v aparat (in ne v gradnjo ali nakup nepremičnine ali vozila), fotografijo tega aparata kot dokaz, da je aparat dostavljen oziroma prejet. Tožnica se zato brez uspeha sklicuje na predloženi račun kot na dokaz o izvedeni investiciji, saj - kot je tožnici pojasnjeno že z drugostopenjsko odločbo - račun ni (primeren) dokaz o konkretno izvedeni investiciji tožnice.
V tem primeru je jasno, konkretno in nedvoumno določeno v razpisni dokumentaciji, katere dokaze je treba priložiti k vlogi za njeno uspešno uveljavljanje. Tožnica se zato posledično ne more sklicevati, da ni bila seznanjena, na kakšen način naj vlogo dopolni, še zlasti upoštevajoč način prijave na javni razpis (izpolnitev in oddaja vloge po spletni aplikaciji in nato še tiskanje, podpis in odposlanje vloge po pošti, kot to izhaja iz točke XIII. JR), kar je tožnica upoštevala, saj v nasprotnem primeru njena vloga sploh ne bi bila obravnavana.
sofinanciranje iz javnih sredstev - finančna sredstva - obrazložitev odločbe - načelo transparentnosti
V primeru, ko sredstva ne zadoščajo za vse vloge, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, upravni organ mora obrazložiti in predstaviti način razdelitve razpoložljivih finančnih sredstev, njihovo omejenost ter natančno utemeljiti/prikazati zakaj jih tožeča stranka ni prejela, kljub temu, da je izpolnila predpisani pogoj. Ker gre za razdelitev državnih finančnih sredstev mora biti njihova razdelitev še posebej transparentna za vse udeležence postopka.
sofinanciranje iz javnih sredstev - program aktivne politike zaposlovanja - obvestilo o nesprejemu ponudbe - razpisni pogoj - izpolnjevanje razpisnih pogojev - obrazloženost odločbe - kršitev določb postopka
Iz obrazložitve izpodbijanega obvestila ne izhaja, katerega (dela) pogoja tožnica ne izpolnjuje - ali ni imela vsaj tri mesece pred oddajo ponudbe s pogodbo o zaposlitvi zaposlene vsaj ene osebe z najmanj polovičnim delovnim časom ali tožnica ni samozaposlena oseba, ki nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri drugem poslovnem subjektu za več kot polovico polnega delovnega časa, ali pa nobenega od njiju. Zato po presoji sodišča izpodbijano obvestilo nima razlogov o odločilnih dejstvih.
V postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev mora toženka svojo odločitev obrazložiti na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev.
Obrazložitev toženke je nelogična in nejasna, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti njene odločitve o tem, da se tožničina operacija ne izbere v sofinanciranje. Ustrezna obrazložitev, ki obsega vse razloge za sprejeto odločitev, mora izhajati že iz samega akta.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje razpisnih pogojev - neizpolnjevanje pogojev - aktivna politika zaposlovanja - obvestilo o nesprejemu ponudbe - exceptio illegalis - arbitrarnost - test arbitrarnosti - sklepčnost tožbe - (ne)sklepčnost predloga
Vrhovno sodišče RS je presodilo, da vzpostavitev razlikovanja z določitvijo pogoja registracije po ZGD-1 ni temeljila na razumnih razlogih, izhajajočih iz narave stvari, zato gre po vsebini za arbitrarno razlikovanje s strani tožene stranke. Zgolj dejstvo, da je odvetništvo po vsebini svojega dela drugačno od drugih pridobitnih dejavnosti, namreč takega razlikovanja v obravnavani zadevi ne opravičujejo.
Ob upoštevanju stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu X Ips 26/2023 z dne 3. 4. 2024, naslovno sodišče ugotavlja, da je bila določitev pogoja v točki 7. 1. a) Javnega povabila neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS in je posledično ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.