Del dokaznega predloga ni samo navedba dejstev, ki naj bodo s predlaganim dokazom ugotovljena, pač pa tudi dokazi s podatki, ki sodišču omogočajo identifikacijo, kontakt, pridobitev ali zagotovitev navzočnosti ter nazadnje še izvedbo predlaganega dokaza. Če teh podatkov dokazni predlog ne vsebuje, niti jih ni mogoče kako drugače ugotoviti, nastopi položaj, ko je predlagani dokaz dejansko neizvedljiv.
Sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist odloča ob celoviti presoji (i) okoliščin, ki so že bile upoštevane v obsodilni sodbi, in (ii) drugih kriterijev iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 ter morebitnih novih okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti sodbe.
Iz splošnih pravil o pravnomočnosti sodnih odločb izhaja, da ponovno upoštevanje okoliščin, ki so že bile predmet presoje v pravnomočni sodbi, ne pomeni, da sodišče te okoliščine lahko ugotovi drugače.
ZMZ-1 vsebino pojma "pristojni organ" posebej opredeljuje, in sicer je po 7. točki 2. člena ZMZ-1 to ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite.
Ker se 70. člen ZMZ-1 po določbi prvega odstavka tega člena izrecno nanaša na tožbe zoper odločbe pristojnega organa, to pomeni, da se izjema neomejene možnosti pritožbe iz četrtega odstavka istega člena ne nanaša na organe oziroma postopke, ki ne ustrezajo opredelitvi pristojnega organa iz 7. točke 2. člena ZMZ-1.
Odločbe, ki jih je izdal drug organ (ali celo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vendar v postopkih, ki ne pomenijo odločanja o mednarodni zaščiti), niso odločbe po prvem odstavku 70. člena ZMZ-1 in zoper njih ni možna pritožba po četrtem odstavku tega člena.
Obdolženka se v fazi predobravnavnega naroka ni odpovedala zbornemu sojenju, kar je v kazenskem postopku edina zakonsko predpisana faza postopka, kjer se obdolženec, ki krivde ne prizna, lahko odpove zbornemu sojenju. Če tega v fazi predobravnavnega naroka ne stori, se s tem glede na zakonsko predpisano sestavo senata odpove možnosti razpolaganja s pravico do zbornega sojenja. Le ob takšni razlagi je zagotovljeno, da je sestava sodišča skladna z zakonom.
Tudi pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug pristojni organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.
Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj problemsko osredotočati ter na tako predstavljen problem tudi navezati konkretno, izpodbijano odločitev.
V predlogu izpostavljena vprašanja bodisi niso natančna in konkretna, bodisi iz obrazložitve predloga, v katerem predlagateljica predvsem ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je Upravno sodišče obširno opredelilo, ni razvidno, zakaj so stališča sodišča napačna in katero pravno pravilo je bilo z njimi kršeno.
Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je minister za pravosodje v upravnem delu izročitvenega postopka vezan na pravnomočno odločitev kazenskih sodišč o izpolnjenosti pogojev za izročitev iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, če po pravnomočnosti sodne odločbe niso nastopile spremenjene okoliščine, to je, da gre za nova dejstva ali dokaze, ki so nastali po pravnomočni odločitvi sodišča oziroma za prej obstoječa dejstva ali dokaze, ki jih prizadeta oseba iz upravičenih razlogov ni mogla uveljavljati v sodnem delu izročitvenega postopka?
S (tako imenovano nepravo) začasno odredbo (logično) ni mogoče zadržati izvršitve že izvršenega izpodbijanega upravnega akta. V zvezi s tem je že v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pritožnica navedla, da je bila upravna odločba izvršena 13. 1. 2026, torej pred odločitvijo Upravnega sodišča o predlogu. Kljub takim pritožničinim navedbam Upravno sodišče dejstev v zvezi z izvršenostjo upravne odločbe ni ugotavljalo. Dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev o začasni odredbi, je tako zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.
Pravni interes za izpodbojno tožbo je treba presojati v okoliščinah vsakega primera posebej, to je v odvisnosti od narave upravnega postopka, predmeta odločanja v upravnem postopku in tožnikovega položaja glede na ta predmet. Zato izpolnitev z odločbo naložene obveznosti sama po sebi ne more vselej pomeniti izgube pravnega interesa za izpodbojno tožbo.
Podzakonski akt ne sme določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi. Ureditev tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ki dopušča upoštevanje sofinanciranja iz javnih sredstev tudi za pretekla tri leta od aktualnega tekmovanja, je celo ugodnejša od zakonske. S tem, ko predpisuje udeležbo organizatorja tekmovanja na javnem razpisu neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma neposredno zagotovitev financiranja s strani pristojnega ministrstva, pa prav tako ni presežena vsebina ali namen zakonske določbe o sofinanciranju iz javnih sredstev. Nasprotno, gre za podzakonsko ureditev, ki upošteva načelo preglednosti glede porabe javnih sredstev, nenazadnje pa tudi načelo enake obravnave pri porabi javnih sredstev.
Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojim sojenjem storili ravno nasprotno. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki zakonito konkretizira zakonsko besedilo in pojma "sofinanciranje iz javnih sredstev" nedopustno ne oži, sta vsebino Pravilnika nadomestili s svojim razlogovanjem oziroma sta vsebino zakonske določbe 24. člena ZŠtip-1 razložili s sklicevanjem na okoliščine, ki sta jih v tem primeru šteli za odločilne. S tem nista upoštevali, da mora biti tudi zaradi pravne varnosti potencialnih štipendistov vnaprej jasno določeno, katero tekmovanje se šteje za sofinancirano iz javnih sredstev, saj le državna priznanja, prejeta na takšnih tekmovanjih, lahko privedejo do priznanja Zoisove štipendije.
Besedilo 1. člena ZPIZ-2M, da ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, je treba razlagati tako, da je v primeru, ko je mati že uveljavila pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, odločilno dejstvo, ali je ob tem uveljavljala višji odmerni odstotek. Če mati tega ni uveljavljala, ima ob sklenjenem dogovoru to možnost uveljavljati moški.