Po določbi 117. člena ZViS-1 zoper oceno o doktorski disertaciji ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodno varstvo je po tej določbi zagotovljeno le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta.
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država oproščena obveznosti sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki poda zahtevo (konkretno na Republiko Slovenijo).
Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno. Pritožnik tega ni storil, zato Vrhovno sodišče nima razloga, da bi dejansko stanje, kot ga je ugotovilo in to tudi jasno, prepričljivo in logično obrazložilo sodišče prve stopnje, štelo za zmotno ugotovljeno.
Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil, kot pritožniku, ustavljen zaradi umika (in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1), vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1).
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik ugotovitve Upravnega sodišča, da ni navedel niti izkazal pogoja po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, namreč utemeljenega strahu pred preganjanjem iz katerega od razlogov po tej določbi, ne izpodbija. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati ponavljanje splošnih navedb o pomanjkljivostih v sistemu (slab dostop do zdravstvenih storitev, omejitev ekonomskih in socialnih pravic), za katere je odgovorna država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Podrobnejših navedb o individualni grožnji pritožnik ni podal, tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države, pa izpodbija zgolj z navedbami o slabem ekonomskem oziroma socialnem položaju. V zadevi ni bila sporna resničnost oziroma vsebina pritožnikovih dejanskih navedb, temveč njihovo pravno vrednotenje.
Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med pritožnikom in toženko ni bilo sporno, zato so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. To pa pomeni, da opustitev izvedbe glavne obravnave in zaslišanja pritožnika tudi ni bila v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave.
Pritožnik obrazloženo ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, in sicer da zatrjevanih groženj tožnikovih stricev ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja 27. člena ZMZ-1, da njegovih težav niso povzročili subjekti preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1 in da so tožbene navedbe, da policija zaradi dejstva, ker je Amazig, ne bi naredila ničesar, nedovoljene tožbene novote. Pritožnik prav tako obrazloženo ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko sklepala, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Predlog se zavrne.
Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Predlagatelj je vlogo vložil sam, pri tem pa ni izkazal (niti navedel), da ima opravljen pravniški državni izpit. Njegov predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP).
Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Z ugovorom, da je obveznost, ki je predmet sodbe, katere priznanje veljavnosti in razglasitev izvršljivosti se predlaga v tem postopku, že poravnal, ter da ni potrebe po vodenju izvršilnega postopka, nasprotni udeleženec v postopku priznanja tuje sodne odločbe ne more uspeti.
Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali opustitev vključitve starega starša v postopek odvzema otroka in odločanja o njegovi namestitvi v rejništvo pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter s tem protipravnost kot element odškodninske odgovornosti države?
Dogovor o tuji valuti je v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Sporna kreditna pogodba zato brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Takšna sankcija zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da v primeru, ko je ugotovljeno, da je bila cesta, sestavni del katere je obravnavana nepremičnina, šele 1. 1. 2008 prenesena na državo, pred tem pa v upravljanju občine, državi naloži plačilo nadomestila iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 v obliki zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred prenosom te ceste na državo.
Izguba zavarovalnih pravic na podlagi očitka, da bi se lahko zavarovanec ob skrbnem ravnanju prepričal o obstoju nečesa, česar se ni zavedal, bi bila do zavarovanca pretirano stroga, nepravična in nepoštena. Vsekakor ne bi bila skladna z načelom zaupanja - z zavarovančevim razumnim pričakovanjem, da bo izgubil zavarovalne pravice (le) tedaj, ko bo ob polnem zavedanju (oziroma prav zaradi tega) svoje vloge povzročitelja prometne nesreče hoteno zapustil njen kraj. Zavarovalnica zato ni upravičena do uveljavljanja regresnega zahtevka.
Predlog se zavrne.