Nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
Nadomestna izvršitev kazni zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj. Ker bo s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bilo ugodeno predlogu zagovornice za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, že preprečen odvzem prostosti, se predlogu zagovornikov le delno ugodi in izvršitev pravnomočne sodbe odloži do pravnomočnosti navedenega sklepa.
V obravnavani zadevi gre za očitno računsko pomoto, ki jo je sodišče druge stopnje smelo odpraviti. V obrazložitvi prvotnega sklepa o pritožbenih stroških je namreč natančno pojasnilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo predlagateljici, nato pa je navedene stroške (vrednosti) le napačno seštelo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali gre pri ureditvi ZFPPIPP, ki ne določa, da se v primeru, ko upnik v stečajnem postopku kupi nepremičnino po nižji ceni od ocenjene vrednosti, kupnina pa ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, šteje, da je ta upnik poplačan do višine ocenjene vrednosti nepremičnine, za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z analogno uporabo določbe 200.a člena ZIZ.
V drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1. Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vključno z določenim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.
Dejanske okoliščine, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti iz razloga zagotovitve videza nepristranskosti sojenja, se morajo nanašati na pristojno sodišče kot celoto in ne le na nekatere sodnike oziroma na določenega sodnika tega sodišča.
Osebne zamere, kot navaja tožeča stranka v predlogu, so lahko kvečjemu razlog za izločitev posameznega sodnika, ne pa za vsesplošen dvom v nepristranskost celotnega pristojnega sodišča.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Po tarifni številki 9121 ZST-1 se taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v nepravdnem postopku odmeri s količnikom 0,7 glede na takso za postopek pred sodiščem prve stopnje. V postopku razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe uporaba tarifne številke 30011 ZST-1 ne pride v poštev.
Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Ker pritožba zoper sodbo ni bila vložena, je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba bi namreč po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Zakonodajalec je izčrpno uredil izvedbo razgovora po določbah 15.a in 15. b člena ZIntPK kot procesno dejanje za izvedbo dokazov z razgovorom z določenimi osebami s ciljem razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava KPK. Taka specialna zakonska ureditev pomeni izključitev določb ZUP, ki urejajo isto materijo, torej tako zaslišanje prič (181. do 187. člen ZUP) kot tudi zaslišanje same stranke postopka (188. člen ZUP). Ob tem, ko je ZIntPK uredil navedeno vprašanje, pa je po vsebini tudi izključil splošno ureditev izvedbe ustne obravnave v upravnem postopku (po 154. členu in nasl. ZUP), ki je sicer predvidena tudi za zaslišanje prič in same stranke s ciljem dokazovanja dejstev v postopku. KPK torej ob izvedbi razgovorov na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK ni dolžna izvesti (tudi) ustne obravnave po določbah ZUP. Treba pa je obveznost oprave ustne obravnave, ločiti od dolžnosti organa glede zagotavljanja ustavno varovanih procesnih pravic strank in drugih udeležencev postopka (npr. načelo zaslišanja stranke, načelo kontradiktornosti, načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave). Tudi iz samega ZIntPK ni razvidno, da bi bila z njegovimi specialnimi določbami izključena uporaba splošnih načel upravnega postopka (npr. načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP) oziroma določb o pravicah stranke v dokaznih postopkih (npr. 146. člen ZUP, ki se smiselno uporablja tudi pri razgovorih na podlagi ZIntPK).
Kršitev pravil (specialnega ali splošnega) upravnega postopka, ki jo ugotovi v svoji sodbi, je Upravno sodišče dolžno obrazložiti tako, da je njegova presoja razvidna tako strankam postopka kot tudi sodišču, ki odloča o pravnih sredstvih zoper njegovo sodbo. Pri presoji, ali je bil določen dokazni predlog v upravnem postopku (ne)substanciran, je odločilno procesno dejansko stanje iz upravnega postopka, ki ga je ugotovilo Upravno sodišče in nanj oprlo svojo pravno presojo. Ker v reviziji ni mogoče izpodbijati procesnega dejanskega stanja, saj je nanj Vrhovno sodišče vezano, je predmet presoje lahko le pravilnost pravnega vrednotenja tako ugotovljenih dejstev, pri slednjem pa je lahko pravna presoja Vrhovna sodišča intenzivna le toliko, kolikor ne trči v navedeno povezanost z dejanskimi okoliščinami konkretnega primera.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali letni oziroma mesečni razpored del, ki ga delodajalec objavi vsako leto in v predhodnem mesecu za naslednji mesec, v okoliščinah konkretnega primera predstavlja ustrezno razporeditev delovnega časa iz druge alineje prvega odstavka 32.b člena KPZSV, v smislu vnaprej predvidljivega in sistemsko jasnega razporejanja na delo;
- ali je razlaga KPZSV glede določbe drugega odstavka 32.b člena KPZSV, ki se nanaša na plačilo nadomestila za praznične dni z dne 17. 11. 2023 in z dne 9. 1. 2024 ustvarila povsem novo določilo, ki ga pogodbeni stranki pred tem nista določili in je razširila uporabo določb KPZSV preko prvotnega in jasnega dogovora pogodbenih strank, ki je bil nato konkretiziran s sprejemom Aneksa h KPZSV z dne 25. 11. 2024, objavljenim v Ur. l. RS, št. 99/2024, ki je pričel veljati dne 1. 1. 2025.
Dolžnika zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik. Predlog za dopustitev revizije ni bil vložen v elektronski obliki, temveč je bil na Vrhovno sodišče poslan priporočeno po pošti, kar je v nasprotju z določbe prvega odstavka 123.a člena ZFPPIPP.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali kršitev pogodbene obveznosti, da naročitelj z osebo, s katero ga je seznanil posrednik, v času trajanja pogodbe ali po njenem prenehanju, sam in brez vednosti posrednika sklene prodajno pogodbo s to osebo, pomeni kršitev denarne ali nedenarne obveznosti oziroma, v kolikor gre za kršitev (nedenarne) obveznosti, ali je pogodbena kazen, dogovorjena, za primer takšne kršitve pogodbene določbe, dopustna.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 73. v zvezi s 77. in 79. členom ZDR-1, ko je presodilo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati že zaradi razrešitve tožnika s funkcije direktorja.
Konkretizirana navedba dejstev oziroma okoliščin v odpovedi je pomembna tudi zato, ker sodišče v sodnem postopku preizkusi, ali so ta dejstva oziroma okoliščine zares obstajale in ali je delodajalec zaradi njih delavcu utemeljeno podal redno odpoved. To pomeni, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi sodišče vezano na to, da preizkusi, ali tista dejstva in okoliščine, ki jih je delodajalec navedel v obrazložitvi dejanskega razloga, dajejo podlago za zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami ZDR-1 oziroma da je bil za to odpoved podan resen in utemeljen razlog. Sodišče presoja okoliščine in dejstva, ki jih z namenom podrobnejše obrazložitve dejanskega razloga iz odpovedi v sodnem postopku navaja delodajalec, ne sme pa presojati novih dejstev in okoliščin, s katerimi delodajalec v sodnem postopku dokazuje zakonitost in utemeljenost odpovedi mimo obrazložitve iz odpovedi.
Okoliščina, da direktor toženke sploh ni bil sodnik na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, temveč na Okrajnem sodišču v Kranju, kjer pa sodniške funkcije tudi ne opravlja že skoraj devetnajst let, ne predstavlja drugega tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Po 74. členu ZDSS-1 se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Tožnik je izrecno uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predmet sodnega preizkusa je lahko le tisti del dejanskega stanja, ki ga je sam začrtal kot spornega. Tako zastavljen okvir sodnega varstva ne predvideva, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkušalo, ali so bila tudi dejstva, ki so bila v predsodnem postopku ugotovljena tožniku v korist, ugotovljena pravilno.
Ravno tako pa je postopalo sodišče v tej zadevi, ko je z izvedbo dokaza, ki ga je tožnik predlagal le v smeri raziskovanja dejstev glede filmskih vlog, raziskovalo tudi dejstva glede vlog v televizijskih nadaljevankah. To je imelo za posledico, da sodišče po kriteriju kakovosti ni upoštevalo vlog v nadaljevankah, čeprav je to že upoštevala toženka v predsodnem postopku, ampak le vlogo v enem filmu. Poudarilo, da je ravnalo v skladu z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1), kar pa ne drži.
Člen 61 ZDSS-1 določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V tem primeru glede štirih nadaljevank ni šlo za dejstva, ki bi bila med strankama sporna, prav tako ni šlo za dejstva, od katerih bi bila odvisna utemeljenost zahtevka. Utemeljenost zahtevka v tej zadevi je odvisna od tega, ali je toženka v predsodnem postopku pravilno ugotovila dejstva glede tožnikovih filmskih vlog.
Dogovor med delavcem in delodajalcem, ki bi dodatek za delovno dobo določil kot del osnovne plače, ni dopusten, saj bi bil v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1.
Določba 14. člena ZSVarPre se ne nanaša na ugotavljanje lastnega dohodka osebe, ki je prejemnik preživnine, temveč ureja lastni dohodek osebe, ki je zavezanec za plačilo preživnine. Tej osebi se od lastnega dohodka, ki predstavlja osnovo za odločitev o tem, ali je upravičena oziroma v kakšni višini je upravičena do pridobitve pravice iz javnih sredstev, odšteje preživnina, ki jo je dolžna izplačati upravičencu do preživnine.
Sodišče druge stopnje je ob napačnem izhodišču glede neupoštevanja prejete preživnine v lastni dohodek družine zašlo v neustrezno ustavno pravno razlago, ki jo je razširilo tudi na prejemek družinske pokojnine. S takšnimi razlogi je tudi družinsko pokojnino neutemeljeno izključilo iz lastnega dohodka družine.