Predlog se zavrne.

Predmet postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL‑1 je ex post ugotavljanje, katero zemljišče je po preteklih pravilih že postalo last lastnika stavbe ali stavb. Postopek je namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju. Merila za ugotavljanje pripadajočega zemljišča je ZVEtL‑1 prilagodil tako, da je prepustil sodiščem, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovijo obseg pripadajočega zemljišča.

Nosilni razlog nižjih sodišč za stališče, da je parc. št. 312 k. o. ... skupno pripadajoče zemljišče vseh stavb ..., je, da je bilo to zemljišče ob gradnji namenjeno ...., kasnejši prostorski akti pa tega niso spremenili. Revident je s sklicevanjem na izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje trdil, da parc. št. 312 k. o. ... nikoli ni pomenila pripadajočega zemljišča k naselju ...., temveč je bilo to zemljišče že ob gradnji ... namenjeno javni zvezni cesti oziroma aveniji.

Razhajanja o pravotvornih dejstvih, ki bi lahko pomenila podlago za uporabo kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, v postopkih pred nižjima sodiščema niso bila odpravljena. Dokazni predlog revidenta za pridobitev dopolnitve mnenja izvedenke urbanistke je tako primeren in utemeljen, njegova izvedba pa bi lahko imela vpliv na odločitev sodišča.

Ker je sodišče druge stopnje sprejelo tožničino tezo o adaptacijah objekta s soglasjem (prednikov) toženke, lastninsko pravico na nepremičnini pa ji je priznalo v skladu s parcelacijo, ki jo je zaradi vpisa stavbe (frizerskega salona) predlagala sama toženka, je očitno, da natančne površine nepremičnine in še manj skupne površine objekta, ni ugotavljalo, saj to dejstvo za odločitev ni bilo odločilno.

Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da se je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera s tem, ko je v obrazložitvi odločbe navedlo, da je imela tožnica dovoljenje za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v delu v izmeri približno 70 m2, poleg tega pa je (v letu 2005) toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, zadostno opredelilo do toženkinih navedb.

Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno.

Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena). Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le kulturo kmetijskega zemljišča ("za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače"), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijsko zemljišče (2. člen ZKZ 1973). Pravi pravni pomen domneve iz 2. člena ZKZ 1973, ki ga je mogoče dognati z uporabo drugih uveljavljenih metod razlage, je drugi, gre torej za izpodbojno domnevo.