14. člen ZSKZ se nanaša na zemljišča v družbeni lastnini, ne pa na zemljišča v lasti kapitalskih družb z znanimi lastniki. Če pa je imela kapitalska družba med svojimi sredstvi (zgolj) pravico uporabe na nepremičnini, tedaj ta zemljišča niso v njeni lasti in so bila predmet podržavljanja na podlagi 14. člena ZSKZ. S tem je bilo res poseženo v pravico uporabe, vendar na ustavno dopusten način, saj se je pravica uporabe transformirala v obligacijsko pravico.
V obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da je toženka ravnala v direktnem nasprotju s katerokoli določbo zakona, zato tudi ne, da je šlo za kršitev določb kogentne narave. 26. člen ZLPZ-1 namreč ni jasno določal zavezujoče narave vsebine poziva v smislu odreka vsakršne možnosti skrbniku do naknadne prilagoditve cene delnic glede na novo (o)cenitev zavarovalnice. Zato ne drži očitek, da je vsebina Pogodbe v nasprotju z določbami ZLPZ-1, saj postopek naknadne spremembe cen delnic glede na novo ocenitev zavarovalnice zakonsko ni bil predviden. Poleg tega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nasprotnega moralnim načelom, ker naj toženka kljub svoji skrbniški vlogi ne bi ravnala v korist upravičencev. Bila je namreč dolžna upoštevati tudi javni interes glede na nakazilo kupnine v proračun Republike Slovenije.
V primerih, ko gre zgolj za čisto pravno zmoto, ustaljena sodna praksa načelno izključuje priposestvovanje. Tudi v konkretnem primeru so prisotne nekatere prvine takšne zmote in sicer predvsem nepoznavanje kompleksne in relativno zapletene pravne ureditve glede načina vračanja arondiranih zemljišč, ki niso upravičencu več potrebne, bodisi na podlagi ZKZ, bodisi na podlagi ZDen. Vendar pa je glede na nekatere dodatne in drugačne okoliščine bistveno, ali je bil priposestvovalec v upravičeni zmoti glede veljavnosti pravnega posla. Takšna zmota, ki privede v priposestvovanje lastninske pravice, namreč „sanira“ ničnost pravnega naslova tudi upoštevaje nekoliko drugačno ureditev pogojev za priposestvovanje med prej veljavnim ZTLR in sedaj veljavnim SPZ.
Priposestvovanje ni moglo teči od odstopne izjave z dne 21. 11. 1991, ko je bila sporna nepremičnina še v družbeni lastnini, temveč šele od lastninjenja dalje - to pa je od 11. 3. 1993. Tudi glede sporne nepremičnine je do ukinitve družbene lastnine prišlo postopoma z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, in ne že s sprejemom nove ustave.
Sodna praksa se je že izrekla o vprašanjih, 1.) ali so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine kot podzakonski predpis (Navodilo) in 2.) ali Navodilo velja tudi za nepremičnine, ki so bile olastninjene po določbah ZZad. Na obe vprašanji je sodna praksa odgovorila pritrdilno.
Sodišče druge stopnje je spregledalo, da Navodilo ne velja le za nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji (torej tudi na podlagi arondacije po 1. točki prvega odstavka 5. člena Navodila), pač pa tudi za vse druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom nadomestila v višini več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (9. točka prvega odstavka 5. člena Navodila). Iz analize 5. člena Navodila izhaja, da je pri lastninjenju spornih nepremičnin odločilna izključno odplačnost in ne temelj prehoda v družbeno lastnino. Predmet lastninjenja so bile namreč vse nepremičnine zadrug v družbeni lastnini ne glede na temelj prehoda. Temelj prehoda je odločilen le za opredelitev, kdaj morebitno nadomestilo, plačano ob prehodu nepremičnin v družbeno lastnino, ne zadostuje za zaključek o odplačnem prehodu. Stališče pritožbenega sodišča, da Navodila ni potrebno uporabiti, ker je šlo za plačilo v klasičnem obligacijskem razmerju, je zato pravno zmotno.
Toženka na relevantnost omenjenih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni bila opozorjena niti s strani sodišča ob uporabi določbe 285. člena ZPP, niti s strani nasprotne stranke. Revizijsko sodišče bi v takšni procesni situaciji pri odločanju o reviziji na podlagi do sedaj postavljenih ugovornih trditev toženke kršilo njeno pravico do izjave iz 5. člena ZPP, zato niso izpolnjeni pogoji za spremembo sodb sodišč nižjih stopenj.