ZUS člen 69, 69/1, 69/2. ZEKom člen 2, 30, 30/1, 2, 30, 30/1.
začasna odredba - telekomunikacije
Sodišče ne dvomi o stroških, ki bodo tožniku za prilagoditev sistema nastali, pri čemer pa sama višina teh stroškov v tej fazi postopka ni relevantna, in tudi ni šteti škode, povrnjene z ustreznim, v zakonu opredeljenim postopkom, za težko popravljivo, zgolj zaradi predvidevanja, da bo tak postopek nujen. Obveznost, določena v izpodbijani odločbi, namreč pomeni konkretizacijo javne koristi, opredeljeno v 2. členu in 1. odstavku 30. člena ZEKom.
CZ člen 62, 62/2, 50, 50/2-2, 52. Uredba za izvajanje carinskega zakona člen 143, 143.
naknadni obračun carinskega dolga - carina
Uveljavljanje drugih ugodnosti namesto tistih, ki so zahtevane s carinsko deklaracijo, pomeni spremembo deklaracije, spremembe pa ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni (2. točka 2. odstavka 50. člena CZ). To, da je carinski organ sprejel nepopolno carinsko deklaracijo, še ne pomeni njegove obveznosti, da bi moral ob sprejemu tako deklaracijo vsebinsko preveriti. Za nepopolno carinsko deklaracijo velja, da se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje ugodnosti v fazi preverjanja carinske deklaracije, ki zajema pregled dokumentov ali pregled blaga ali obojega, delno ali v celoti. Glede na določbo 2. odstavka 52. člena CZ pa preverjanje carinske deklaracije ni obligatorno. Pogoje, pod katerimi se lahko sprejme nepopolna carinska deklaracija, določa tudi 143. člen Uredbe o izvajanju carinskega zakona, iz katerega pa ne izhaja obveznost preverjanja take deklaracije po vsebini.
Tožečima strankama z dvema sicer konkretnima primeroma ni uspelo dokazati obstoja lojalnosti AA (izjava priče, da ji je AA pomagal, da se je dvakrat izognila vpoklicu oziroma odhodu na nemško fronto, ter pomoč staršem EE), saj gre (le) za dva posamična primera, po mnenju sodišča pa lojalnost predstavlja trajnejši odnos oziroma ravnanje. Domneva nelojalnosti bi se lahko izpodbila s konkretnimi navedbami in dokazi o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, torej okoliščinami (dejanji), ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki prepričljivo nasprotuje domnevi nelojalnosti.
ugotovitev državljanstva - ugotavljanje domovinstva in predvojnega državljanstva
Pri razreševanju v tej zadevi spornega pravnega vprašanja, ali je pokojni AA imel predvojno jugoslovansko državljanstvo ali ne, ki je spričo navedenih okoliščin mogoče samo s posrednimi dokazi, je po mnenju sodišča sporno predvsem to, da tožena stranka na podlagi predloženih posrednih dokazov presoja zakonitost zatrjevanih listin, s katerimi naj bi bilo državljanstvo izkazano. Zakonitost takšnih listin je po mnenju sodišča mogoče oziroma pravno dopustno presojati samo v za to določenih postopkih oziroma na podlagi za to določenih pravnih sredstev, kar še posebej velja za listine, ki predstavljajo pravne akte, na primer potni list. Kolikor gre za listine s takšno pravno vsebino, sodišče meni, da je možnost presoje njihove zakonitosti v postopku ugotavljanja državljanstva izključena, saj gre za listine, izdane po predvojnem pravu, v veljavni zakonodaji pa za presojo zakonitosti tako starih listin obstaja samo še pravno sredstvo ničnosti odločbe, kajti samo uporaba tega sredstva ni vezana na rok. Tožeča stranka je v dokaznem postopku predložila dokazila, s katerimi je dokazovala, da naj bi njen pravni prednik imel domovnico oziroma domovinsko pravico in državljanstvo. Tožena stranka bi morala v postopku odločanja sprejeti dokazno oceno listin, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj domovnice in državljanstva.
URS člen 11, 25, 62. ZAzil člen 1, 1/2, 3, 9, 9/2, 12, 12/2, 12/5, 24, 24/6, 32, 32/3, 35, 35/2. ZUP člen 207, 207/2. Direktiva Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 člen 7, 7/2, 9, 9/1-a, 9/1-b. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu člen 26, 27, 31, 31/1.
združevanje družine - azil - preganjanje zaradi narodnosti in vere - pospešeni postopek
Sodišče je že v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005 ter v številnih sledečih sodbah zavzelo stališče, da je interpretacija pojma preganjanjanja netočna z vidika vira J. C. Hathawaya, na katerega se je sklicevala tožena stranka v praksi odločanja, in da je tudi pravno nepravilna z vidika 9. člena Direktive št. 2004/83/EC ter da je tožena stranka zaradi sodne prakse Evropskega sodišča pravice (Case C-106/89 in Case C-129/96) ne sme uporabljati, ampak mora za podlago vzeti usmeritev iz Direktive št. 2004/83/EC. Opredelitev preganjanja, kot jo uporablja tožena stranka, ni v nasprotju le z besedilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak tudi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 18. členom Ustave RS, saj je mučenje v navedenih predpisih absolutno prepovedano ne glede na to, ali gre za "nenehno" ali enkratno dejanje. Če tožena stranka procesne določbe pospešenega postopka po ZAzil uporabi v nasprotju z Ženevsko konvencijo, potem sodišče to napako lahko odpravi v upravnem sporu, zato ni potreben postopek po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti ZAzil. Tožnik je zahtevek za združenje družine nedvomno postavil, tožena stranka pa bi morala najprej razčistiti, v kakšnem obsegu tožnik uveljavlja pravico do združevanja družine, in potem odločiti, ali so za to izpolnjeni pogoji.
Prošnjo za azil mora prosilec utemeljiti, poleg osebnih podatkov mora prepričljivo in verodostojno navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije. Prepričljivost in verodostojnost izkažejo že iz ravnanja in izjave, ki jih da prosilec v prošnji za azil.
ZJC člen 44, 82, 44, 82. ZVCP člen 17, 86. ZUP člen 43, 260, 260-9, 43, 260, 260-9.
ureditev prometa - obnova postopka
Tožnikoma po zakonu in predpisu, ki sta pravna podlaga odločb o ureditvi prometa, ni mogoče priznati pravic, obveznosti ali pravnih koristi, ki bi jima dajala lastnost stranke v tej upravni stvari. Urejanje prometa v občini je stvar lokalne skupnosti in ga občina izvaja v skladu s pooblastili iz 44. člena ZJC. Z ugovorom, da je zaradi postavitve ovir na peš poti smotrno poslovanje cvetličarne tožnikov, tožnika uveljavljata zgolj svoj dejanski interes, ne pa tudi pravnega.
Pomembno je, da se podjetje prenaša med davčnima zavezancema, prevzemnik kot pravni naslednik prenositelja pa mora nadaljevati z opravljanjem dejavnosti, ne pa morda pridobljena sredstva kako drugače uporabiti, na primer prodati. Če razumemo podjetje kot organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti, potem se pri prenosu podjetja ali dela podjetja prenesejo tudi vse tiste obveznosti, ki se nanašajo na preneseni del in ki zagotavljajo nadaljnje opravljanje dejavnosti prenesenega podjetja.
Do drugačne odločitve v pogledu odmere davka od prometa nepremičnin, to je, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri, namreč lahko v primeru, kakršen je obravnavani, pripelje samo okoliščina, da je bil davek na dodano vrednost že plačan. Po ZDPN-1 namreč odplačni prenos lastninske pravice po tem zakonu ni obdavčen samo, ko gre za situacijo iz 4. člena.
Do drugačne odločitve v pogledu odmere davka od prometa nepremičnin, to je, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri, namreč lahko v primeru, kakršen je obravnavani, pripelje samo okoliščina, da je bil davek na dodano vrednost že plačan. Po ZDPN-1 namreč odplačni prenos lastninske pravice po tem zakonu ni obdavčen samo, ko gre za situacijo iz 4. člena.
Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka kot podlago za zaključek, da gre za prenos podjetja po 7. členu ZDDV, bi lahko eventualno kazale na morebitne nepravilnosti na drugih davčnih področjih, ne morejo pa biti podlaga za zaključek, da gre v obravnavanem primeru za prenos podjetja po 7. členu ZDDV in da torej tožeča stranka ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV po določbi 9. odstavka 40. člena ZDDV.
oseba javnega prava - nenominirani kapital zavarovalnice - pridobitev delnic - javno podjetje - lastninsko preoblikovanje zavarovalnic
ZLPZ-1 je nedvomno iz kroga upravičencev do pridobitve delnic iz 1. odstavka 24. člena, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila zahtevo, izločil javna podjetja, ki se tudi po teoriji štejejo med osebe javnega prava. Zato je odločilnega pomena nesporno dejstvo, da je tožeča stranka od svoje ustanovitve dalje javno podjetje, ki je v večinski lasti države kot ustanoviteljice in opravlja obvezno gospodarsko javno službo, ki je bila v preteklosti opredeljena kot dejavnost posebnega družbenega pomena.
Za odločitev o tem, ali je tožnik dolžan plačati davek na promet nepremičnin ali DDV, je pomembna ugotovitev, ali je bil za obravnavani prenos nepremičnin plačan DDV ali ne. Za povezavo sistema DDV s sistemom davka na promet nepremičnin je pomemben 4. člen ZDPN-1 (na katerega temelju sta odločala tudi upravna organa), ki razmejuje primere, ko je promet nepremičnine treba obdavčiti z DDV oziroma davkom na promet nepremičnin. Za odločitev o tem, ali se tožniku odmeri davek na promet nepremičnin je torej odločujoča okoliščina, ali je bil plačan DDV.
Tožnica je v svoji vlogi navedla in izkazala, da ima stalno prebivališče v Mestni občini A, ter s predložitvijo potrdila Upravne enote A o stalnem prebivališču izkazala legitimacijo za prijavo na razpisu za najem neprofitnega stanovanja pri JSS MO A. V vlogi je pod postavko "stanovanjski status" tudi navedla, da živi pri starših, in kot dokaz, da živi pri materi v najemniškem stanovanju, v katerem so slabe stanovanjske razmere, predložila najemno pogodbo za stanovanje v C. Za to stanovanje tudi zatrjuje, da je za bivanje neprimerno, in iz tega naslova uveljavlja priznanje dodatnih točk. Ker tožnica za stanovanje, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ni predložila nobenih podatkov, za ta naslov tudi ni predložila dokazila, da stanuje pri starših ali sorodnikih (potrdilo o stalnem prebivališču in gospodinjski skupnosti), kot je določeno v Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, in tudi ni pojasnila, zakaj so bivanjski pogoji navedeni za stanovanje, ki ni na naslovu njenega stalnega prebivališča, je, po presoji sodišča v ponovnem postopku potrebno ugotoviti tudi, zakaj so podatki v tem delu med seboj neskladni in na kakšen način lahko to neskladje vpliva na dodelitev neprofitnega stanovanja, glede na določbe SZ-1, Pravilnika in Razpisa.
povečanje vrednosti premoženja - denacionalizacija
Po presoji sodišča je za ugotavljanje dejstva, ali je z vlaganjem nastala nova nepremičnina, bistveno le, ali je fizična oseba po samem zakonu lahko pridobila lastninsko pravico na tako ustvarjenem poslovnem prostoru. Že po Zakonu o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76 - člen 2) je lahko poslovni prostor samostojni predmet lastninske in drugih pravic (etažna lastnina). Da je bil že po prejšnji ureditvi poslovni prostor (samostojna stvar) v pravnem prometu, izhaja tudi iz 10. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 6/80). Zato z investiranjem, na podlagi katerega je nastal nov poslovni prostor, ni prišlo do povečanja vrednosti iste nepremičnine, ampak je nastala nova nepremičnina.
zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja - tožbena novota - denacionalizacija
Na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati okoliščine, ki jih tožnica v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na navedeni parceli navaja v tožbi. Po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.
Odlok o začasnih ukrepih, ki prepoveduje izvajanje gradenj, sicer ne prepoveduje izdajanja gradbenih dovoljenj, vendar je treba slediti namenu organa, ki je odlok sprejel, ter upoštevati, da želi s sprejetimi začasnimi ukrepi preprečiti oziroma zavarovati območje pred morebitnimi posegi v času do sprejema predvidenih sprememb oziroma dopolnitev izvedbenih prostorskih načrtov. V času veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih namreč lahko pride do sprejema drugačnih izvedbenih prostorskih aktov. V kolikor bi upravni organ v času veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih izdal gradbeno dovoljenje, prostorski akti pa bi se kasneje spremenili, bi bilo izdano gradbeno dovoljenje v neskladju z njimi. Poleg tega bi lahko investitor po izdanem gradbenem dovoljenju (dokončnem oziroma pravnomočnem) začel z gradnjo. Namen Odloka o začasnih ukrepih pa je prav preprečitev gradnje in s tem poseganja v prostor.
ponovna prošnja za azil - omejitev gibanja - omejitev svobode - azil
Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi s konkretnimi okoliščinami omejitve gibanja v centru za tujce pa so površne. Zato je sodišče z vidika presoje izpodbijanega akta v upravnem sporu štelo, da je bistveno, ali je tožnik imel možnost, da sodišče v razumnem roku preveri zakonitost omejitve gibanja oziroma osebne svobode in da je ta omejitev predpisana z zakonom. Bivanje v centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok.
Nepravilno in preozko je stališče, da beseda nima razlikovalnega značaja zgolj, kadar je v direktni povezavi z blagom, ki ga pokriva oziroma ga opisuje ali kadar je ni mogoče zaznati kot znamko. Po mnenju sodišča namreč ni potrebno, da ima pomen besede direktno povezavo z blagom (običajno), ampak tudi kadar pri povprečnem potrošniku asociira na vrsto, kakovost, količino..., torej na značilnost blaga (točka c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1) oziroma ga ta razume na način, ki je v jezikovni rabi običajen, splošen za označevanje značilnosti blaga in torej ne zgolj v povezavi s proizvodi tožeče stranke (točka e. 1. odstavka 43. člena ZIL-1). Znak CLASSIC torej na podlagi vseh navedenih zavrnilnih razlogov po 1. odstavku 43. člena ZIL-1 ni primeren za registracijo, saj gre za splošen pojem, ki mora ostati v prosti rabi.