izvršba - davčna izvršba - pritožbeni rok - prekluzivni pritožbeni rok - zavrženje - fikcija vročitve
V primeru, ko naslovnik pošiljke ne prevzame v petnajstdnevnem roku od prejema obvestila, se šteje vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, to je petnajsti dan po tem, ko vročevalec pusti sporočilo o prispeli pošiljki v naslovnikovem hišnem predalčniku.
izvršba - davčna izvršba - pritožbeni rok - prekluzivni pritožbeni rok - zavrženje
ZDavP-2 v drugem odstavku 157. člena določa, da se lahko pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Vloga je vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden izteče rok oziroma če je poslano priporočeno po pošti na dan, ko je tudi dan izteka roka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljan države naslednice nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - prepozna vloga - zavrženje vloge
Upravičenci so morali prošnjo vložiti v roku treh let od uveljavitve te novele, torej najkasneje do 24. 7. 2013. Tožnik je prošnjo za izdajo posebne odločbe vložil prepozno, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je bila prošnja vložena 16. 10. 2017, zato je prvostopenjski organ tožnikovo prošnjo za izdajo zaprošene odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel.
Da tožnik do leta 2014, ko je rok za uveljavitev obravnavane pravice že potekel, preprosto ni vedel, da ima kot izbrisani iz registra stalnega prebivalstva pravico pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje in odškodnino iz naslova izbrisa ter da je predpisano omejeno časovno obdobje, v katerem navedeni pravici lahko uveljavlja, ne predstavlja nenadne, nepredvidljive dejanske okoliščine, na katero tožnik ne bi imel vpliva, temveč gre za okoliščino, ki je izključno posledica popolne neaktivnosti tožnika v smeri, da bi se tako kot vsi ostali upravičenci pozanimal in zavaroval svoje pravice. Tožnik celo pravi, da je imel v Republiki Sloveniji sina očitno v obdobju, ko rok za vložitev prošnje še ni potekel. Ob hkratnem upoštevanju splošno znanega dejstva, da je bila problematika izbrisanih v Sloveniji zelo odmevna in splošno znana, ni sprejemljivo sklicevanje tožnika na to, da ni imel možnosti pravočasno pridobiti potrebne informacije in sprožiti predpisane postopke. Okoliščine, s katerimi tožnik opravičuje zamudo, ki so nastale leta 2014, pa niso relevantne, saj so nastale v času, ko je zakonski rok že potekel.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - konkretizacija že podanih navedb - javna korist
Tožnik zatrjuje, da ne bo pridobil izkušenj in reference na konkretnem projektu, česar ni mogoče finančno ovrednotiti in gre zato za nepopravljivo škodo. Tožnikova opredelitev težko popravljive škode ni v celoti sprejemljiva, kajti tožnik se najprej sklicuje na dejstvo, da je od samega začetka vodil projekt ... športni park, po izdaji izpodbijane odločbe pa ga ne more več. S tem ni dovolj konkretiziral težko popravljive škode v skladu z omenjenimi standardi sodne prakse.
ZPPDej člen 21, 21/1, 21/4, 36, 36/6. ZUP člen 214, 214/1, 214/5.
izdaja dovoljenja za prekop posmrtnih ostankov umrlega - soglasje najemnika groba - prekop in prenos posmrtnih ostankov - pravica do pietete - obrazložitev odločbe
Mnenje, ki ga najemnik groba poda ob zahtevi za prekop po ZPPDej, ne more več šteti kot pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa, temveč le kot podlaga za odločitev na podlagi tehtanja vrednot,
skedenj - nezahteven objekt - nelegalna gradnja - skladnost gradnje z gradbenim dovoljenjem - inšpekcijski ukrep
Izrek izpodbijane odločbe ni konretiziran. Ni jasno ali naj tožnik vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, pred izdajo gradbenega dovoljenja glede na dejstvo, da gre za nelegalno gradnjo brez gradbenega dovoljenja, ali vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje glede na izdano (nesporno) gradbeno dovoljenje za gradnjo skednja.
davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova - upravni spor - sestavine sklepa o izvršbi
V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.
Po presoji sodišča je prvostopenjski organ informativni izračun dohodnine za leto 2015 povsem pravilno skladno s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2 štel za dokončno odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015. V skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2 po poteku roka za vložitev ugovora in če davčni zavezanec rezident nanj ne ugovarja, velja informativni izračun dohodnine za odločbo o odmeri dohodnine. V tem primeru velja, da se je zavezanec odpovedal pritožbi. Davčni zavezanec lahko popravi davčno napoved najpozneje od izdaje odmerne odločbe, kot to določa 64. člen ZDavP-2.
Tožnik je vlogo – ugovor, v kateri je napovedal dohodke iz tujine in uveljavljal stroške v zvezi z delom, vložil po tem, ko mu je bila že izdana odmerna odločba in tako tožnikove vloge – ugovora zoper informativni izračun dohodnine za leto 2015 tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti za napoved na podlagi samoprijave po prvem odstavku 63. člena ZDavP-2, kot to napačno meni tožnik.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoj za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - skladnost zakona z ustavo
Za uveljavljanje pravic iz naslova pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD poleg opredelitve pogoja dejanskega življenja dopustno določiti čas in razloge, ko je bil posameznik upravičeno odsoten z ozemlja Republike Slovenije. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišče kaže na to, da je zakonska določitev pogoja dejanskega življenja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dopustna, pri čemer je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog
V postopku je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, saj je glede na njegove navedbe (in sicer, da tam, kjer živi, ni služb in je življenje drago, zaradi česar je odšel, da si drugod najde delo in si izboljša finančni položaj; tudi drugod v Maroku so slabe plače in se težko kaj zasluži - to je edini razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo; njegovi razlogi za podajo prošnje so zelo enostavni, ekonomski - v Maroku so vse stvari drage in življenje je težko; njegovo življenje v Maroku ni bilo ogroženo – če bi se moral vrniti, bi bil na istem kot prej, nič se zanj ne bi spremenilo), v konkretnem primeru očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Tudi iz nobenega drugega podatka v spisu ni razvidno, da bi kdaj zatrjeval strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ali da bi bil kadarkoli soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi mučenja, nečloveškega, poniževalnega ravnanja ali grožnjo za življenje in osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženih spopadih.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - dokazno breme - dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka je tožnika seznanila s tem, da je Kosovo varna izvorna država, vendar s tem nanj ni prevalila dokaznega bremena. Tožena stranka bi morala glede na zatrjevane tožnikove osebne okoliščine ugotavljati, ali je Kosovo zanj varna izvorna država, torej pridobiti aktualne informacije o tamkajšnjem stanju glede povezave med policijo in kriminalnimi združbami in ugotavljati, ali tožniku morebiti ne grozi resna škoda ob vrnitvi vanjo (28. člen ZMZ-1), česar pa ni storila.
Iz tožnikovih navedb o napačni vročitvi odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, torej izhaja, da tožnik pritožbe zoper izpodbijano odločbo, zaradi domnevno napačne vročitve, sploh ni vložil. Nevložitev pritožbe pa je procesna ovira za dopustnost upravnega spora. Iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1 namreč izhaja, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Iz povedanega izhaja, da se v dvostopenjskem upravnem postopku upravni akt lahko izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Zato tožnik v tem upravnem sporu ne more izpodbijati zakonitosti navedene odločbe, saj zoper njo pritožba ni bila vložena.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - nepremičnina - možnost razpolaganja z nepremičnino
Tožena stranka bi morala z bistveno večjo stopnjo zanesljivosti in prepričljivosti ugotoviti okoliščine o tem, ali tožnica dejansko lahko oziroma ne more razpolagati s premoženjem, ki ga je sodišče upoštevalo pri ugotavljanju njenega materialnega položaja in ali so izpolnjeni pogoji za morebitno nezmožnost razpolaganja upravičen razlog, katerega tožnica ni zakrivila po lastni volji.
tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sklep tožene stranke ni dokončni upravni akt, saj je bilo zoper ta akt dopustno vložiti redno pravno sredstvo, kar sta tožnika tudi storila, do dne vložitve tožbe pa o njuni pritožbi še ni bilo odločeno.
ZDDV-1 člen 76b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 205. ZDavP-2 člen 74/4.
davek na dodano vrednost (DDV) - solidarna odgovornost za plačilo ddv - izogibanje plačilu davka - objektivne okoliščine - goljufiv namen - odbitek vstopnega DDV
Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1).
V skladu z določbami 210. člena ZUP, ki se, ker gre za javnopravno stvar, skladno s 4. členom ZUP uporablja tudi v tem postopku, mora v postopku izdani akt vsebovati vse sestavine, ki so v navedenem členu določene (zlasti uvod, izrek, obrazložitev in pouk o pravnem sredstvu). Pri tem mora obrazložitev odločbe vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP).
Pritrditi gre tožničinemu ugovoru, da sklep pri ovrednotenju glede na merili "povprečna študijska ocena" in "področje izobraževanja" ni obrazložen, saj nima razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj je tožničina vloga pri navedenih dveh merilih bila ocenjena ravno z dodeljenim številom točk. V delu sklepa, ki povzema vsebinsko obrazložitev ocenjevanja, ki jo je podala komisija, v zvezi s spornima meriloma, ni podane nobene obrazložitve.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 tako v pomenu, da se upoštevajo vsi operaterjevi letni prihodki za zagotavljanje omrežij oziroma izvajanje storitev (ker ima operater sedež na ozemlju RS in so v tem smislu vsi njegovi prihodki nastali – bili fakturirani v RS), kot tudi, da so mišljeni le tisti prihodki, ki so bili ustvarjeni z uporabo komunikacijske infrastrukture na ozemlju RS. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba torej temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek, v katerem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, zato jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča tako interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jo ponuja tožnik, kot tudi interpretacija, pri kateri vztraja toženka. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave. Zato je izpodbijano odločbo treba v celoti odpraviti, saj temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.