ZPP člen 8, 161, 161/1, 161/2, 161/3. OZ člen 404.
bianco menica - podpis meničnega zavezanca - zaveza kot porok in plačnik - zastaranje menične terjatve - časovna omejitev - pravni laik - ugovori iz temeljnega razmerja - dokazna ocena izpovedbe stranke - odločitev o pravdnih stroških - sosporniki - delitev stroškov po enakih delih - pravica izpolnitelja do povračila
Prva in druga toženka sta sospornici v tem sporu.
Iz razlogov sodbe in izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo vse stroške pravdnega postopka v višini 6.397,90 EUR. Ker je z delno sodbo odločilo le o zahtevku tožnice zoper drugo toženko, je tej naložilo v plačilo polovico odmerjenih stroškov tožnice.
Ker pa je sodišče prve stopnje drugo toženko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožnice v skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZPP, pomeni, da bi lahko plačilo druge polovice odmerjenih stroškov naložilo prvi toženki.
V sklepu, v katerem je odločilo o stroških prve toženke, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da najprej vse stroške naloži v plačilo prvi toženki, od tega pa polovico teh naloži v plačilo solidarno z drugo toženko. Če bi vse stroške prva toženka tožnici po tem sklepu plačala, bi s tem pridobila pravico do povrnitve stroškov v višini 3.198,95 EUR od druge toženke, tožnica pa bi imela dva izvršilna naslova, in sicer za 3.198,95 EUR zoper drugo toženko po delni sodbi in za 6.397,90 EUR zoper prvo toženko po izpodbijanem delu sklepa. To pa je več od zneska stroškov, ki ji je bil odmerjen v tem pravdnem postopku. Odločitev o pravdnih stroških v sklepu je v nasprotju z odločitvijo o pravdnih stroških tožnice v delni sodbi in z razlogi obeh odločb.
ZDR-1 člen 87, 88, 89, 89/1, 89/1-4, 116.. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
delovni invalid - odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravica do premestitve - krajši delovni čas - III. kategorija invalidnosti
Tožena stranka je v zvezi z omejitvami delovnega časa za tožnika zaprosila za mnenje ZPIZ in pojasnjeno ji je bilo, da mora tožnik delati 5 dni v tednu po 6 ur na dan ter mu mora biti zagotovljen počitek 2 dni. Ker tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela ustreznega omejitvam po odločbah ZPIZ, je pričela s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po 4. alineji prvega odstavka 89. člena in 116. člena ZDR-1 ter obvestila o nameravani redni odpovedi Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je nato podala pozitivno mnenje dne 3. 3. 2021. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 3. 2021.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker delodajalec zanj ni imel na razpolago drugega ustreznega dela oziroma delovnega mesta, kamor bi ga lahko razporedil ob upoštevanju vseh njegovih omejitev za delo.
Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ki sploh ni bila vložena. Iz spisa jasno izhaja, da je tožnik 20. 12. 2021 vložil vlogo, označeno kot tožba, v zvezi s katero ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 12. 2021 v skladu s 108. členom ZPP utemeljeno pozvalo, da jo v roku 15 dni popravi oziroma dopolni tako, da bo razumljiva (v slovenskem jeziku) in sposobna za obravnavo (s postavitvijo zneskovno opredeljenega zahtevka). Tožniku je bil sklep, v katerem je bil opozorjen na sankcijo zavrženja in možnost brezplačne pravne pomoči, vročen 30. 12. 2021. Ker naloženega v odrejenem roku ni storil, je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s četrtim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 67, 67/2, 137, 154, 164, 202.. OZ člen 347, 347/1.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - pravica do dela s krajšim delovnim časom - terjatve iz delovnega razmerja - sprememba sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - obresti - zastaranje - delovni invalid
Glede delavcev, ki delajo krajši delovni čas po posebnih predpisih, med katere spada tudi tožnik, je bistven drugi odstavek 67. člena ZDR-1. Ta določa, da ima invalid, ki v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dela krajši delovni čas od polnega, pravico do plačila dela po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Med druge pravice iz delovnega razmerja spada tudi denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust.
preživninska obveznost staršev - preživljanje polnoletnega otroka, ki se redno šola - namen preživnine - višina preživnine - zmožnosti preživninskega zavezanca - porazdelitev preživninskega bremena - stiki otroka s staršem
Za odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med starša je treba ugotoviti preživninske zmožnosti in ne premoženjsko stanje staršev. Treba je ugotoviti realne zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka: upošteva se njune zmožnosti za zaslužek v danem okolju glede na izobrazbo, strokovno usposobljenost, izkušnje, zdravstveno stanje.
Namen postopka za določitev preživnine je, da se zagotovi ustrezen standard otroku, ne pa urejanje premoženjskih razmerij med staršema.
Namen preživnine za polnoletnega otroka je, da se mu omogoči uspešno šolanje: če preživninske zmožnosti staršev to omogočajo, mu je treba zagotoviti tak standard, da se lahko posveti šolanju in ga uspešno konča. V okoliščinah konkretnega primera, ko imata starša res dobre preživninske zmožnosti, predlagatelj pa študira medicino, ki zahteva velik angažma študentov (kar je splošno znano) in je pri študiju zelo prizadeven (njegova povprečna ocena presega 9), nasprotna udeleženka neupravičeno zahteva, da z lastnim delom pridobiva sredstva za preživljanje in s tem zmanjšuje preživninsko obveznost staršev.
Namen starševske skrbi in vzgoje je razvoj otroka v samostojno osebnost, cilj je otrokova osamosvojitev. Starši od odraslih otrok ne morejo pričakovati, da bodo pomemben del prostega časa preživeli z njimi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - tehnološki razlog - zmotna uporaba materialnega prava - reorganizacija poslovanja
Toženka je v zvezi z uvedbo aplikacije E. poleg tehnološkega navajala tudi organizacijski odpovedni razlog, saj je v obrazložitvi odpovedi izrecno zapisala, da bo imela po pričetku uporabe te aplikacije potrebo po omejeni koordinaciji med bencinskimi servisi in pogodbenimi partnerji ter da bo delovne naloge v zvezi s tem prevzel drug delavec. Okoliščina, da potreba po delu na področju vzdrževanja s trenutkom uvedbe aplikacije še ni povsem prenehala, zato ne utemeljuje zaključka o nezakonitosti odpovedi.
Za presojo zakonitosti odpovedi ni bistveno, ali bi lahko toženka tožniku še nekaj mesecev zagotavljala delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v zmanjšanem obsegu, če do reorganizacije ne bi prišlo. Po pravilnem stališču toženke sodišče tega niti ni pristojno ugotavljati, saj gre v tem delu za njene organizacijske poslovne odločitve, v katerih smiselnost se sodišče ne more spuščati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00054385
OZ člen 83, 336, 336/1, 357, 357/1, 921. ZVPot člen 24, 24/1.
nesklepčnost tožbe - razmejitev med posameznimi oblikami škode - zavarovalna pogodba - pogodba o nezgodnem zavarovanju - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - zastaranje zahtevka iz nezgodnega zavarovanja - zastaralni rok pri zavarovalni pogodbi - začetek teka zastaranja - razlaga splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo - nejasni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami
Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zaradi zastaranja, ampak tudi zaradi nesklepčnosti, saj tožnica ni razmejila posledic dveh poškodb, tako da ni jasno, kateri del zahtevka se nanaša na katero zavarovalno pogodbo.
Pritožbene navedbe in citirana sodna praksa, da morata biti za postavitev zahtevka znana obseg in višina škode, kar se je v konkretnem primeru zgodilo šele leta 2019, ko je tožnica zaključila zdravljenje in so se ustalile posledice poškodb, veljajo za odškodninske zahtevke (bodisi zoper neposrednega povzročitelja škode, bodisi zoper odgovornostno zavarovalnico), v tem primeru pa tožničin zahtevek ni odškodninski, temveč temelji na pogodbi o nezgodnem zavarovanju. Za to pogodbo pa veljajo tudi in predvsem Splošni pogoji, ki urejajo vprašanje, kdaj zapade zahtevek za plačilo zavarovalnine. Iz določbe Splošnih pogojev, da se dnevno nadomestilo izplača le za prvih dvesto dni, je tudi jasno razvidno, da je v primeru, ko bolniški stalež traja dlje, zavarovanec najpozneje po poteku dvestotega dne upravičen terjati dnevno nadomestilo. Takrat torej terjatev iz tega naslova zapade in takrat prične teči zastaranje. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 1. 10. 2015, dvestoti dan je bil 18. 4. 2016, torej je zastaranje (prvi odstavek 357. člena OZ) terjatve dnevnega nadomestila začelo teči 1. 1. 2017, enako kot za invalidnost. Tako je tudi ta terjatev zastarana, v pretežnem delu (za 1252 dni) pa tudi očitno neutemeljena glede na jasno omejitev trajanja dnevnega nadomestila v Splošnih pogojih.
stroški upravljanja večstanovanjske stavbe - obveznost solastnika - bremena skupne stvari - deljiva obveznost - obveznosti etažnega lastnika
Pri stroških upravljanja gre za breme, ki ga je solastnik dolžan kriti v sorazmerju s solastninskim deležem (68. člen SPZ). Obveznost je deljiva in se toženec te obveznosti ne bi razbremenil niti v primeru, da bi se s tožnikom dogovoril, da bo vse stroške krila solastnica.
plačilo odškodnine - ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja - odškodninska odgovornost države - prekomerni hrup - dovoljene imisije - škoda, ki presega običajne meje - protipravno ravnanje države - test sorazmernosti - konflikt med zasebnimi in javnimi interesi - ugovor pasivne legitimacije - dolžnost zmanjševanja škode
Dolžnost zmanjševanja škode od vsakega oškodovanca ob škodnem dogodku zahteva aktivno ravnanje za preprečitev in zmanjšanje škode (171. člen OZ). V spornem obdobju bi lahko na primer sama poskrbela za menjavo oken v spalnici, in tako ne glede na obvezno in potrebno prezračevanje vsaj v zimskem času, ko so okna ponoči1 načeloma zaprta, zmanjšala hrup v spalnici, nato pa od druge toženke zahtevala povračilo stroškov za opravljeni varstveni poseg, torej plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo. Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi avtocestnega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikoma, ki sta mu bila izpostavljena, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke.
Ker je zavest storilca o tem, da lažno prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, mora biti v opisu dejanja natančno konkretizirana in za sklepčnost opisa ne zadostuje le pravni stavek oziroma abstraktni opis, kot to zmotno meni pritožnica.
V tem primeru ne gre za zahtevo po nepotrebnem ekstenzivnem opisovanju kaznivega dejanja, pač pa za konkretizacijo njegovih zakonskih znakov, ki jih ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtoženega akta ali morebitne sodne odločbe.
kolektivni delovni spor - epidemija - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - javni uslužbenci - kršitev kolektivne pogodbe
Drugi odstavek 39. člena KPJS dovolj jasno zamejuje pravico do spornega dodatka, ko ga veže samo na čas dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. KPJS sicer res ne določa tudi stopnje ogroženosti za upravičenost do dodatka, vseeno pa daje jasen okvir časovne in vsebinske upravičenosti do dodatka, iz česar ni mogoče sklepati, da bi bili javni uslužbenci upravičeni do dodatka ves delovni čas - celo v času opravljanja dela na domu.
kolektivni delovni spor - pogajalska skupina - javni sektor - razveljavitev aneksa - sistem kolektivnih pogajanj - več reprezentativnih sindikatov
Ker predlagatelj ni bil upravičen sodelovati pri delu pogajalske komisije v svojstvu (tretje) pogajalske skupine na strani sindikatov javnega sektorja, je na seji pogajalske komisije lahko sodeloval le tako, da je bil vabljen na sejo, da je predhodno prejel gradivo ter na seji podal svoje predloge glede vsebine Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji. Ker mu je bilo to omogočeno, po pravilni presoji sodišča prve stopnje predlagatelju ni bila kršena pravica do sodelovanja v pogajanjih. Aneks je bil veljavno sklenjen, ker za veljavnost Aneksa zadošča, da ga podpiše eden izmed reprezentativnih sindikatov, ki je stranka kolektivne pogodbe, v obravnavani zadevi pa ga je podpisalo kar 28 od 44 reprezentativnih sindikatov javnega sektorja.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8.. ZDR-1 člen 142.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.. ZPIZ-2 člen 413.
voznik avtobusa - delovni čas - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - sestava sodišča
S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januar 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.
Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, ipd., in ne zgolj čas vožnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00055283
KZ-1 člen 49, 59, 59/4, 135, 135/1.. ZKP člen 18, 18/1, 301, 301/1, 314, 314/6, 334, 334/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 386, 442, 442/1.. ZS člen 83a.
kaznivo dejanje grožnje - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - kršitev pravice obdolženca do obrambe - neupravičen izostanek z naroka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - vzdrževanje reda na glavni obravnavi - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku - enotna kazen - pogojna obsodba
Glavno obravnavo vodi predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik), ki je dolžan zagotoviti nemoten potek obravnave ter skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Brez vsakega dvoma je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za varovanje zdravja in življenja procesnih udeležencev, kar je še posebej pomembno v času epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere so bili sprejeti številni začasni ukrepi. V času izvedbe spornega naroka za glavno obravnavo je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, nazadnje spremenjena dne 13. 5. 2021, ki je v 3.2. točki izrecno določala, da morajo na naroku, skladno s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vsi nositi zaščitno opremo. Med zaščitno opremo spada tudi obrazna maska, zaradi česar je sodnica posameznica, upoštevaje konkretne okoliščine zadeve, obdolženca, ki ni nosil maske, upravičeno pozvala, da si jo nadene, ter ga pri tem opozorila na posledice, če ne bo tako ravnal. Ker obdolženec ni želel nositi maske, je zapustil razpravno dvorano, njegovo samovoljno odločitev pa je sodnica utemeljeno štela kot neopravičeni izostanek.
Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu dalo zadostno in realno možnost, da bi bil ves čas navzoč pri zaslišanju oškodovank, vendar je s tem, ko je večkrat odšel iz razpravne dvorane, po mnenju pritožbenega sodišča prevzel nase nevarnost, da izjav oškodovank ne bo mogel v celoti preveriti. S svojimi ravnanji se je obdolženec očitno odpovedal procesnim jamstvom, zato ravnanju sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati kršitve pravice do obrambe in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054771
KZ-1 člen 86, 86/7, 86/8, 86/11. ZKP člen 129, 129/2, 372, 372-5. ZPro člen 4, 23, 23/2. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. ZIUOPDVE člen 88, 88/1, 88/2. ZDUPŠOP člen 45, 47. Sklep o podaljšanju ukrepa o neteku rokov za opravo dela v splošno korist (2020) člen 1, 2.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za opravo dela v splošno korist - začetek teka roka - objektivne in subjektivne okoliščine - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - pravnomočnost in izvršljivost - kršitev kazenskega zakona - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - novo kaznivo dejanje
Sodišče bi moralo ugotoviti ali je bil in kdaj tek roka za opravo dela v splošno korist zadržan zaradi objektivnih razlogov, taksativno določenih v interventnih predpisih, sprejetih zaradi epidemije COVID-19, in kdaj je začel ponovno teči.
Dveletni rok za opravo dela v splošno korist iz 86. člena KZ-1 začne teči šele takrat, ko objektivne okoliščine, zaradi katerih obsojeni ne more opravljati dela, prenehajo.
Če obsojencu izvajalska organizacija zaradi suma storitve novega kaznivega dejanja nadaljnje delo odreče, mu je probacijska enota dolžna zagotoviti delo drugje. Neutemeljena odklonitev zagotavljanja dela s strani probacijske enote ne more predstavljati obsojenčevega krivdnega razloga.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču pritožnice, da še zlasti glede na to, da se je predmetni varnostni ukrep zoper storilca do prvega preizkušanja njegove potrebnosti, izvajal komaj šest mesecev, ni ustrezno, da se nadzor nad njegovim izvajanjem v celoti prepusti storilčevim svojcem, še zlasti glede na težo kaznivih dejanj, katerih zakonske znake je izvrševal in možnost ponovitve le-teh. Potrebno je, da je za nadzor nad izvrševanjem varnostnega ukrepa vsaj še nekaj časa zadolžena država preko za to zadolženih institucij in se na tak način z utrditvijo sedanjega storilčevega načina življenja, kot tudi meni izvedenec, zanesljivo odpravi vsakršna nevarnost morebitnega ponavljanja hujših kaznivih dejanj.
določitev preživnine za otroka - preživninski zavezanec - potrebe otroka in zmožnosti staršev - stroški za zadovoljevanje otrokovih potreb - preživninska zmožnost staršev - preživninsko breme - preživnina v naravi
Sodišče prve stopnje je ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem porazdelitve preživninskega bremena.
Res je, da je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu poleg plačila preživnine v denarju naložilo tudi preživnino v naturalijah, vendar pa je glede na dejstvo, da ima nasprotni udeleženec občutno višje prihodke od predlagateljice in da je hkrati na predlagateljici večji del bremena za oskrbo, varstvo in vzgojo skupnega otroka, v denarju določena preživnina nekoliko prenizka. Po oceni pritožbenega sodišča je ustrezna preživnina (do prve uskladitve z rastjo življenjskih stroškov) ne 220, temveč 260 EUR mesečno, kar pomeni (upoštevaje sinove potrebe, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča znašajo 440 EUR mesečno) razporeditev bremena v razmerju cca 41 : 59, pri čemer ni upoštevano tisto, kar je oče dolžan poleg preživnine v denarju prispevati v naturalijah.
povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - umik tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - povod za tožbo - razlog za umik tožbe - priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku - nepravilno oblikovan tožbeni zahtevek - solidarna odgovornost za plačilo stroškov postopka
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da toženka ni dala povoda za tožbo. Če je tožnica želela doseči izvršbo na obravnavano nepremičnino, je morala vložiti tožbo zoper toženko, ki je bila v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica.
Razlog za tožbo je bil v pravno neurejenem razmerju med tožencema. S priznanjem izločitvene pravice sta razmerje uredila na način, kot ga je uveljavljala tožnica v tej pravdi. Na kakšen način sta to naredila, z vidika tožničinega interesa, ki ga je zasledovala s tožbo, ni pomembno. Zato tudi ni pomembno, ali toženka, ki je v stečajnem postopku, drugače kot tako, da je toženec prijavil izločitveno pravico, ni smela urediti razmerja s tožencem.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni razlogi, s katerimi pritožnica uveljavlja toženčevo odgovornost za stroške postopka. Ne da bi bila tožba vložena zoper pritožnico kot zemljiškoknjižno lastnico, tožnica s tožbo ne bi mogla uspeti. S tem ko je tožnica vložila tožbo zoper dolžnika, sta postala enotna sospornika. Pravilno je zato stališče, da je prispevek vsakega od tožencev k tožničinim stroškom stvar njunega notranjega razmerja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00054630
KZ-1 člen 34, 115.
obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - kontradiktornost postopka - stranke postopka - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Vvarnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu je bil izrečen na predlog okrožnega državnega tožilca, ki je tudi upravičeni predlagatelj za izrek o tovrstnih varnostnih ukrepov, kar tudi pomeni, da je državni tožilec stranka v takih postopkih, kateri je potrebno enako, kot tudi storilcu, zagotoviti potrebno kontradiktornost, ta pa se lahko udejani le na način, da se predlagatelja za izrek varnostnega ukrepa seznanja s potekom tovrstnega postopka, med drugim tudi z izvedenskim mnenjem, ki je bilo po odredbi prvega sodišča izdelano 13. 1. 2022 in s katerim je prvo sodišče seznanilo samo storilčevo zagovornico, ne pa državnega tožilca, niti ni od njega terjalo mnenja o tem, ali je sprememba izrečenega zavodskega ukrepa in nadomestitev le-tega z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti primerna.
Kljub pravnomočni odločitvi (sodba in sklep Pdp 622/2020 z dne 21. 4. 2021) je sodišče prve stopnje 30. 12. 2021 izdalo sklep, s katerim je tožbo zoper prvo toženko zavrglo, ker je bila izbrisana iz poslovnega registra na podlagi sklepa, ki je postal pravnomočen dne 7. 7. 2021. Pri tem se je sklicevalo na 80. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 81. člena ZPP, ki se nanaša na obstoj stranke. Sklep o zavrženju tožbe je evidentno napačen, saj je bilo v tej zadevi ob izdaji izpodbijanega sklepa že pravnomočno odločeno. Tožba je bila zavržena zoper prvo toženko, ne zoper drugo toženko, ki se pritožuje. Ker izpodbijani sklep v njen pravni položaj ne posega, druga toženka nima pravnega interesa za pritožbo.