OZ člen 111, 111/5, 171, 171/1, 299, 299/1, 299/2, 374, 378, 378/1, 378/2, 459, 462, 468, 482, 484. ZPP člen 44, 286, 286/4, 286a.
garancija za brezhibno delovanje prodane stvari - skrita stvarna napaka - navodila za uporabo - razveza pogodbe - vrnitev kupnine - zakonske zamudne obresti - odškodnina - prispevek oškodovanca - vrednost spornega predmeta - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov
Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.
V drugem odstavku 378. člena OZ je določena obrestna mera zamudnih obresti, zato govorimo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki. Glede prisojenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 111. člena OZ, ker ta ne govori o zamudnih obrestih, pač pa o obrestih, ki so urejene v 374. členu OZ in ki niso odvisne od zamude. Glede teh obresti OZ nima določb o višini njihove obrestne mere. Zato jo mora zatrjevati stranka, ki takšne obresti uveljavlja.
Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za platneno streho, po kateri hoja ni možna in da čiščenje take strehe zahteva poseben postopek, da pa tožena stranka tožeči stranki ni dala natančnejših navodil, na kakšen način naj čisti sneg s strehe. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato se s trditvami o neustrezni uporabi ne more razbremeniti odgovornosti za konstrukcijsko napako, ker le ta zaradi večje količine od 10 cm zadržanega snega na strehi, teže ni zdržala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi, če bi tožeča stranka ugotovila, da se šotor, glede na opozorilo o nevarnosti, lahko poruši že pri količini več kot 10 cm snega na strehi, lahko zahtevala, da ji tožena stranka izroči tak skladiščni šotor, ki bo ustrezal nosilnosti 0,90 kN/m2 oziroma, ki bo imel ustrezne elemente, ki omogočajo sprotno taljenje snega ali pa odstranjevanje snega, še preden se je šotor porušil.
Vendar navedenega dejstva po materialnem pravu ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti zahtevka za vrnitev celotne kupnine zaradi razveze pogodbe, moralo pa bi ga sodišče prve stopnje upoštevati pri odškodninskem zahtevku.
Navedena presoja po stališču pritožbenega sodišča namreč ne izključuje možnosti uporabe določbe OZ o deljeni odgovornosti v primeru, kadar oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer.
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/1-2, 14/2, 14/2-1, 14/2-1(3), 231, 231/1, 231/1-3, 232, 232/1, 232/1-2, 242, 242/2. Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi člen 11.
stečajni postopek nad pravno osebo - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - republika slovenija kot upnik - davčni dolg - trajnejša nelikvidnost - transakcijski račun - podatki o številkah transakcijskih računov pri izvajalcih plačilnega prometa v tujini - izvršba na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet v drugi državi članici EU - pravo EU - pogoji za začetek stečajnega postopka - dokaz s postavitvijo izvedenca - dokaz informativne narave - pritožba družbenika
V obravnavanem primeru je upnica v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zatrjevala, da je dolžnik postal trajneje nelikviden. Ta položaj je utemeljevala na dejstvu, da dolžnik po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine niti v 60. dneh od pravnomočnosti sklepa o izvršbi, niti do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka, ni uspel v celoti iz premoženja poravnati svojih obveznosti, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi ter da tudi nima odprtega niti enega bančnega računa pri ponudnikih bančnih storitev v Republiki Sloveniji. Nesporno je torej, da je upnica zatrjevala položaj trajnejše nelikvidnosti dolžnika.
Dolžnik je v ugovoru trdil, da ni insolventen. V zvezi s trditvami in dokazi o domnevi trajnejše nelikvidnosti je trdil, da ima odprt transakcijski račun pri banki v Italiji, kar izhaja tudi iz priloženega izpisa iz Poslovnega registra Slovenije.
Upnica je na ugovor odgovorila, da okoliščina, da ima dolžnik odprt transakcijski račun v Italiji, še ne pomeni, da ni trajneje nelikviden. Dolžnikov očitek, da upnica z izvršbo ni posegla na denarna sredstva dolžnika v državi članici EU, je zanikala. Navedla je, da je na podlagi Direktive 2020/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, dne 1. 7. 2021 poslala pristojnim italijanskim organom zaprosilo za izterjavo in/ali zavarovanje plačila terjatev, vendar da do sestave te vloge ni prejela še nobene informacije o izterjavi. Zato je pozvala dolžnika, naj sam pove,ali je njegov račun blokiran ali predloži dokaze, da sredstva na računu zadoščajo za poplačilo.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se glede na podatek iz Poslovnega registra Slovenije o odprtem transakcijskem računu pri banki v Italiji, ki je država članici EU, in ki ga je očitno temu registru dolžnik sam sporočil v okviru svoje dolžnosti sporočanja o odprtih poslovnih računih v tujini, upnica v odgovoru na ugovor dolžnika ni pravilno sklicevala na domnevo o obstoju trajnejše nelikvidnosti po tretji alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Vendar ocenjuje kot neutemeljeno stališče dolžnika, da bi moralo sodišče prve stopnje enostavno ugotoviti, da ima dolžnik odprt bančni račun v Italijanski republiki, ki je država članica EU in na tej podlagi zaključiti, da je s tem izpodbil domnevo iz tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ter takoj zavrniti predlog upnice za začetek stečajnega postopka. Upnik, ki predlaga stečaj nad dolžnikom, ima namreč možnost utemeljiti položaj trajnejše nelikvidnosti dolžnika, torej da v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, tudi na drug način, čemur je upnica v konkretnem primeru tudi zadostila.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1, 40/1-4, 41, 41/1, 41/1-3, 41/2, 41/4, 42.
ustno in pisno izvedensko mnenje - pisni izvid in mnenje izvedenca - ustno podajanje izvedenskega mnenja - nagrada in stroški izvedenca - nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo - kriteriji za oceno zahtevnosti izvedeniškega mnenja - zahtevnost mnenja
Kriterijev za določitev zahtevnosti za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja Pravilnik izrecno ne določa, saj se 42. člen Pravilnika nanaša na zahtevnost izvida in mnenja, ki ga je izvedenec podal pisno in o nagradi za katerega je sodišče prve stopnje že odločilo
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 38/1, 40, 40/1, 42, 42/1.
nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo - izjemno zahtevno izvedensko mnenje - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije
Sodna praksa, ki je na tem področju obširna in ustaljena, je zavzela stališče, da je nagrada za izjemno zahtevno delo pridržana za najbolj kompleksna in strokovna mnenja. Kot zelo zahtevna mnenja nadalje vrednoti tista, ko morajo izvedenci odgovoriti na veliko zahtevnih in kompleksnih vprašanj in naloga zahteva npr. dodatno poglobljen študij, obsežne analize in preračune, tudi specifično znanje oziroma znanje za več področij in sodelovanje z izvedenci z drugih področij. Izvedenka je odgovorila na dve vprašanji glede vrste in mehanizma nastanka poškodb, na vprašanji je odgovorila na kratko in brez dodatnih obsežnih pojasnil, mnenje ni obsežno (pet strani), običajen je bil rok za izdelavo izvedeniškega mnenja, tudi obseg dokumentacije, ki je bila podlaga za izdelavo mnenja, ne odstopa od povprečnih zadev. Ker tako mnenje ne odstopa od drugih primerov zahtevnih izvedeniških mnenj, gre za zahtevno in ne za izjemno oziroma zelo zahtevno mnenje.
Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 12/3, 14, 14/4.
odmera pravdnih stroškov - stroški odvetniških storitev - stroški za zastopanje - samostojna storitev odvetnika - odvetniška tarifa - vrednost točke - sprememba vrednosti točke
Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT tožnici priznati za storitev opravljeno pred spremembo vrednosti točke, število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitev opravil, saj navedeno določilo OT predpisuje, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano z DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Sodišče bi zato za vložitev odgovora na tožbo (z dne 13. 8. 2018) moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR.
Sodišča so dolžna odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife le na predlog odvetnika.
poškodba pri delu - delo na strehi - nadzor - soprispevek delavca
Ravnanje delavca tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo takšno, da bi lahko pretrgalo vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženca (katerega bistvo je v pomanjkljivem nadzoru in neustreznem zavarovanju strehe pred morebitnimi padci (podrobnejši in nekoliko širši razlogi so razvidni iz izpodbijane sodbe) in nastalo delovno nesrečo, vendar pa velja delno pritrditi pritožbi v tem, da je ob pravilni uporabi materialnega prava soprispevek delavca višji.
Iz izpodbijane sodbe so razvidne okoliščine, ki kažejo, da je k delovni nesreči v nezanemarljivem delu prispeval poškodovani delavec. Da toženec neskrbnega ravnanja delavca ne bi mogel pričakovati in da posledično ni bil dolžan izvajati ustreznega nadzora nad delom ter zavarovati celotne strehe, ni izkazano in takšnemu zavzemanju toženca ni mogoče slediti. Vseeno pa velja poudariti, da je šlo za izkušenega delavca, ki je bil seznanjen z navodili za varno delo in stanjem strehe, in za delavca, ki je ravnal zelo nepremišljeno ter uporabil nenormalno in nevarno pot, brez da bi uporabil osebno zaščitno opremo, ki jo je imel v vozilu na voljo. Pritožbeno sodišče upoštevaje vse okoliščine, ki so v bistvenem povzete tu, obširneje pa razvidne iz izpodbijane sodbe, ugotavlja, da je primerna porazdelitev odgovornosti med tožencem in poškodovanim delavcem v razmerju 60% in 40%. Oba sta nedvomno prispevala k nastanku nesreče, pri čemer je odgovornost toženca nekoliko višja, saj bi moral zagotoviti ustrezno varovanje in nadzor, pri čemer bi nadzor nedvomno imel določen vpliv na ravnanje samega delavca.
odpoklic predsednika uprave - odškodninska odgovornost - nepremoženjska škoda - poseg v čast in dobro ime - protipravnost - namen razžalitve - objava v medijih - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Odvetnik je na seji pojasnil zakonsko ureditev razlogov za odpoklic po določbah Zakona o gospodarskih družbah, pojasnil pravne posledice odpoklica in opozoril na možnosti sodnih sporov glede nezakonitosti odpoklica ter pravne posledice v primeru, če bi se razlogi za odpoklic izkazali za neutemeljene. Iz zapisnika seje gre ugotoviti zgolj opozorilo odvetnika, da morajo biti razlogi za odpoklic ustrezno obrazloženi, saj so lahko predmet sodne presoje, in opozorilo, da v primeru neutemeljenih razlogov za odpoklic družba in člani nadzornega sveta lahko tudi odškodninsko odgovarjajo. Vendar pa ta opozorila ne dokazujejo, da se je odvetnik vsebinsko opredelil do tega, ali bi konkretni razlogi, ki jih je podal nadzorni svet, prestali sodni preizkus oziroma da je opozarjal na konkretno nezakonitost odločitve o odpoklicu.
Ker je sodišče postopek zoper obe toženki prekinilo, preden jima je vročilo tožbo v odgovor, je razumljivo, da jima zaradi tega, ker litispendenca še ni nastopila, tudi sklepa o prekinitvi ni vročalo. A bi bilo pravilno postopanje sodišča prve stopnje takšno, da bi moralo drugi toženki pred vročitvijo tožbe v odgovor (ali vsaj skupaj z njo) vročiti sklep o prekinitvi postopka, nato pa sprejeti sklep o nadaljevanju postopka zoper njo.
ZIZ člen 55. OZ člen 347, 347/1, 348, 348/3, 356, 356/1, 356/2, 358.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - sodna poravnava - izvršba zaradi izterjave preživninske terjatve - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči po dopolnjenem 18. letu upnice, torej v letu 1992, vendar tudi v najugodnejšem primeru za upnico (če bi se redno šolala), in bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti (2000), ko bi dolžnikova zakonska obveznost preživljanja upnice lahko najkasneje prenehala, je terjatev ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku, že pred vložitvijo predloga za izvršbo v letu 2021 v celoti zastarala.
odlog plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - oddajanje nepremičnine v najem - prepoved odtujitve in obremenitve
Tožnica bo v roku 12-tih mesecev lahko priskrbela potrebna sredstva za plačilo sodne takse, in sicer z oddajo nepremičnega premoženja, glede na to, da to ni njeno edino premoženje, pa tudi s prodajo premičnega premoženja.
Prepoved obremenitve in odtujitve ne pomeni, da tožnica nepremičnine ne sme oddati.
spor majhne vrednosti - sodna taksa za pritožbo - predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - pravna oseba kot taksni zavezanec - premoženjsko stanje pravne osebe - pomanjkljiva trditvena podlaga - pavšalne pritožbene navedbe
Sodišče prve stopnje je podalo izčrpno obrazložitev, zakaj tožena stranka ni upravičena do oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Tako je pojasnilo, da pravna oseba niti ne more doseči oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse, ki znaša manj kot 44,00 EUR (četrti odstavek 11. člena ZST-1), kot je to primer v obravnavani zadevi, kakor tudi, da tožena stranka ni podala okoliščin glede svojega premoženjskega stanja, zaradi katerih naj bi bilo ugodeno predlogu za odlog ali obročno plačilo sodne takse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00054721
ZPP člen 2, 150, 150/1, 154, 154/2, 253, 286b, 286b/1. ZZVZZ člen 87, 87/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 7, 7/1, 12, 12/1, 12/2. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 14, 14/2, 23, 23/1, 23/2-3, 61, 61/3.
regresni zahtevek zavoda - odškodninska odgovornost delodajalca - varstvo pri delu - varnost pri delu - soprispevek oškodovanca - tehnična brezhibnost stroja - organizacija delovnega procesa - nevarno območje - višina škode - izvedensko mnenje - prekluzija pri uveljavljanju procesne kršitve - tožbeni predlog - sklepčnost - pravdni stroški po uspehu - sorazmerno majhen uspeh
Tožena stranka ni odpravila nenehnih zastojev linije, za katere je vedela. Prav tako so delavci zlahka onemogočili delovanje varnostnega stikala (s tem, da so ga prelepili), tožena stranka pa je šele po nezgodi namestila varnostni vijak, ki je onemogočil dostop do nevarnega območja stroja (odprtje zaščitnih vrat linije), čeprav je vedela, da je bilo varnostno stikalo, ki ustavi gibanje nevarnih delov, večkrat prelepljeno. Glede na navedeno je odgovornost tožene stranke za nezgodo, v korist katere se opravlja delovni proces, napram delavki, ki je pri odpravljanju zastojev, da bi dosegla normo, ki ji jo je postavila prav tožena stranka, (morebiti) prelepljala stikalo oz. je za to vedela, zagotovo znatno večja.
Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. V konkretni zadevi je namreč tožeča stranka uspela z 80 % svojega zahtevka, tožena stranka pa z 20 %. Ne gre torej za primer, ko tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.
zavrženje tožbe - poziv - opozorilo - nezadostno število izvodov tožbe
Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče, ko je ugotovilo, da vloga ni bila poslana v zadostnem številu, (ponovno) pozvati na odpravo pomanjkljivosti in šele nato zavreči vlogo. Sodišče prve stopnje je v pozivnem sklepu, pri čemer pritožbeno ni sporno, da je bil ta potreben, tožečo stranko opozorilo, da mora dopolnjeno vlogo predložiti v dveh izvodih, sicer jo bo zavrglo.
Več kot eno opozorilo na posledico bi preseglo varstvo pred pretirano strogo procesno posledico.
spor majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - naknadno predloženi dokazi v sporih majhne vrednosti - vloge v sporu majhne vrednosti - predpravdni stroški - odvetniški stroški
Pretežen del pritožbenih navedb tožnika je nedopusten, saj tožnik zlasti izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter uveljavlja relativno kršitev določb postopka, kar nista dopustna pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti. Pri izpodbijanju dokazne ocene sodišča prve stopnje tožnik navaja tudi, da je izpodbijana odločba delno neobrazložena in zatrjuje kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, po vsebini pa dejansko uveljavlja kršitev določbe 8. člena ZPP (neupoštevanje metodološkega napotka), torej (nedopustno) relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek za vrnitev kupnine neutemeljen, je pravilno zaključilo, da je neutemeljen tudi zahtevek za povrnitev materialne škode (odvetniških stroškov), ki naj bi nastala tožniku zaradi nezakonitega ravnanja. Poleg tega je sodišče pravilno navedlo, da odvetniški stroški, ki nastanejo pred pravdo, predstavljajo stroške postopka in ne nastale škode in so navedbe o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljene.
Ne gre soglašati s pritožnikom, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost zgolj formalna in bo kot takšna hipotetično obstajala tudi po končanem sojenju. Sodišče prve stopnje je namreč pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki potrjujejo povsem konkretno obdolženčevo ponovitveno nevarnost.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 205, 205/2.
pripor - podaljšanje pripora med preiskavo - begosumnost - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Vprašanje pravilnosti pravne kvalifikacije enega izmed kaznivih dejanj, ki naj bi ju storil obdolženec in se zaenkrat postavlja le pritožnikom, ne more vplivati na presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma in spremeniti odločitve sodišča o podaljšanju pripora.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - nujni primer - shizofrenija - trajanje prisilnega ukrepa
O tem, kolikšen čas zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom je potreben za zadržano osebo, je sodišče prve stopnje povsem pravilno sledilo izvedencu psihiatrične stroke, ker je to strokovno vprašanje s področja psihiatrije, o katerem dejansko odloči izvedenec.
Obveznost vključitve v poklicno zavarovanje in obveznost obračuna ter plačila prispevkov je obveznost delodajalca do delavca, zato gre za delovni spor - čeprav se vsebina spora v končni posledici veže na pravico do poklicne pokojnine kot pravico iz socialnega področja.
pogodba o leasingu - razdrtje pogodbe o finančnem leasingu - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti
Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasinških obrokov.
Pozitivni pogodbeni interes je enak razliki med vsoto stroškov nabave predmeta, stroškov financiranja, drugih stroškov ter dobička in že plačanimi leasinškimi obroki ter morebitnimi drugimi vnaprejšnjimi plačili leasingojemalca. Odškodnina pa ne sme presegati škode. Zaradi razdrtja pogodbe leasingodajalec ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe.
Res je, da se je toženka sklicevala na ničnost pogodbenih določil o obračunu stroškov hrambe, kot navaja pritožba, vendar tega prizadevanja ni podprla niti s konkretno utemeljitvijo (npr. kakšno bi bilo sorazmerno nadomestilo oziroma kakšni bi bili primerni/dejanski stroški hrambe) niti z dokaznimi predlogi, zato jih tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče ni moglo presoditi.