V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen tudi, če bi vlogo podal, niti ne bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.
UZITUL člen 14, 18, 21. ZPIZVZ člen 2, 2/5, 6, 7, 8, 8/1, 28. ZPIZ-1 člen 250, 250/1.
starostna pokojnina - odmera - vojaški zavarovanec
V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0083245
ZOR člen 200, 200/2, 324. OZ člen 299. ZPP člen 2, 7, 8, 180, 212, 286, 324, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
nepremoženjska škoda – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravična denarna odškodnina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – premoženjska škoda – pavšalne navedbe – zamuda – zamudne obresti – razpravno načelo – izvedensko mnenje
O odgovornosti tožene stranke po pravnomočni vmesni sodbi ni mogoče več razpravljati.
Pritožbeno sodišče je pri vseh tožnicah opravilo primerjavo v celoti priznane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ne gre za bistveno odstopanje, saj so priznane odškodnine znotraj ocene, ki jo naredi sodišče ob primerjavi števila neto plač v času sojenja na prvi stopnji podobne.
Ker je v OZ-u oziroma prej ZOR-u priznan pravni naslov iz naslova strahu, pritožba nima prav, ko meni, da bi sodišče moralo ugotoviti primarni in nato sekundarni strah. Res sodna praksa ta pravni naslov pogosto obrazlaga na ta način. Vendar je dovolj, da je sodišče ugotovilo tožničino škodo takrat, ko se je znašla v bolnici in nato priznalo tudi „skrbi za zdravje“, kar se pravno opredeli kot sekundarni strah.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja - prekinitev postopka - poseben sklep o nadaljevanju postopka - priglasitev pravdnih stroškov
Res je, da bi sodišče prve stopnje o nadaljevanju postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (2. odstavek 208. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve pa v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga.
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 235, 249, 251. ZKP člen 372, 372/1-4, 394, 394/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – navidezni stek – razmerje inkluzije – razmerje konsumpcije – davčna zatajitev – ponareditev poslovnih listin – ponarejanje listin – sprememba sodbe – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – presoja okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja
Pritožbeno stališče, da sta kaznivi dejanji ponarejanja listin in ponareditve poslovnih listin inkludirani, oziroma konzumirani v kaznivo dejanje davčne zatajitve in da gre torej za navidezni stek, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo. Po logiki stvari je ponarejanje računov in sestava lažnih poslovnih knjig res predhodno dejanje davčni zatajitvi in je zato tudi motivirano z istim namenom, izogniti se plačilu davščin oziroma pridobiti si premoženjsko korist, vendar pa gre na drugi strani za povsem samostojni kaznivi dejanji, in tako stališče je v sodni praksi že bilo sprejeto (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 50014/2010 z dne 18.10.2012).
ZPP člen 318, 318/3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-14. ZDSS-1 člen 14, 14/2, 24.
neizbira kandidata - plačilo odškodnine - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločanje v senatu - zamudna sodba
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine v vrednosti 41.000,00 EUR (I. točka izreka) ter o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 41.000,00 EUR (4. odstavek II. točka izreka). Iz 3. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 318. člena ZPP, pri čemer je štelo, da je tožba nesklepčna. V kolikor je sodišče izdalo sodbo, bi to moralo storiti po opravljeni glavni obravnavi, brez glavne obravnave pa bi lahko na podlagi 24. člena ZDSS-1 odločalo le, če bi po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, pri čemer pa bi morala biti odpoved pisna. Prav tako je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku v točki I in v točki II v vrednosti 41.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 14. člena ZDSS-1 odločati v senatu (sodišče navede predsednica senata). V kolikor pa je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, na kar bi kazala uporaba določb 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo, bi moralo postopati po teh določbah v celoti. Pritožbeno sodišče lahko presoja le sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pri čemer navedene sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so pritožbeni razlogi v postopku pritožbe zoper sodbo kot zoper zamudno sodbo drugačni. Ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015441
ZDSS-1 člen 20, 39, 39/4, 43, 53. ZIZ člen 272, 273. ZDR-1 člen 20. ZSDU člen 81.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - začasna odredba - razrešitev - odpoklic - delavski direktor
Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat.
Tožeča stranka je za omenjeni objekt dobavila in pravilno montirala tudi dogovorjeno število zunanjih žaluzij. Delo je torej izvršila po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ). Zaradi tega niti ni pravno pomembno, ali je v konkretnem primeru v tem delu tožena stranka sploh pregledala in potrdila izvršeno delo, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v sodnem postopku sploh ni nikoli trdila, da ji je bilo na kakršenkoli način onemogočeno, da omenjeno delo pregleda in ga potrdi. Namen določbe iz tretjega odstavka 642. člena OZ je namreč v tem, da naročnik zavaruje svoj pravni položaj (jamčevalne zahtevke) zaradi morebitnih napak izvršenega dela.
ZDR-1 člen 53, 53/3, 87, 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalid II. kategorije invalidnosti - poklicna rehabilitacija - status zavarovanca - odsotnost z dela
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej ni nujno, da izrecno navede, po kateri alineji je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2014, pri čemer je bil z aneksom k pogodbi o poklicni rehabilitaciji rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšan do najkasneje 30. 6. 2014. Pogodba res ni podpisana s strani delodajalca, vendar delavcu ne more iti v škodo morebitno nepravilno ravnanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji izrecno izhaja, da zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka je rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina pogodbe. Presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok, pa je zgolj na strani zavoda. Tako je imel tožnik v času očitane neupravičene odsotnosti z dela več kot pet dni od 9. 3. 2014 dalje status zavarovanca s pravico do poklicne rehabilitacije do najkasneje 30. 6. 2014. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna poravnava - prekoračitev tožbenega zahtevka - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki kot tak sploh ni bil postavljen, oziroma ni bil postavljen kot primarni zahtevek. Ni mogoče šteti, da je tožeča stranka s predlogi na obravnavi (da se sklenjena poravnava obdrži v veljavi, šele podredno pa, da se odloči o tožbenem zahtevku tožnice, kot je razviden iz tožbe) postavila primarni in podredni zahtevek v besedilu, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v izreku sodbe (kot primarni zahtevek, ki je že na prvi pogled nesklepčen). Edini tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen v tem sporu, je bil opredeljen v tožbi, tožba pa je bila v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, na naroku za glavno obravnavno delno umaknjena. Zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi primarnega zahtevka v izpodbijani sodbi (to je zahtevka, da se obdrži v veljavi pogojno sklenjena poravnava z vsebino, ki izhaja iz izreka sodbe), prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, tožeča stranka pa je takšno zahtevo v pritožbi podala (s tem, ko je uveljavljala, da je prvostopenjsko sodišče dejansko odločalo o tekstu sodne poravnave pravdnih strank, ne pa o tožbenem zahtevku, kar je imelo za posledico nesklepčnost sodbenega izreka). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi, ki je v delu utemeljena, delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka, ki ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19. 8. 2014, tožbo vložila prepozno, po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je utemeljeno zavrglo tožbo, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, saj v primeru, če je tožba prepozno vložena, ni podlage za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014368
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/2. ZVZD člen 8. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavca člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval na delu med razkladanjem tovora pri trgovskem centru. Delo, kot ga je opravljal tožnik, to je raztovarjanje in manipuliranje z ročnim paletnim vozičkom z bremenom več kot eno tono, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tovorno vozilo ne predstavlja trdne in stabilne podlage, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Glede na to, da je s takšnim vozičkom mogoče dvigniti do 2.200 kg tovora, da ob njegovi uporabi obstaja nevarnost padca, zdrsa in razsutja tovora s palete ter da lahko voziček delavca zaradi lastne vztrajnosti gibanja stisne s krmilno ročico ob steno ali ob drugo paleto, pa ročni paletni voziček predstavlja tudi nevarno stvar. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke (tožnikovega delodajalca). V konkretnem primeru je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu v zvezi z delom, ki ga je opravljal tožnik. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnika usposobila za varno delo (kršitev 8. člena ZVZD) ter da mu je zagotovila predhodni preventivni zdravstveni pregled (5. člen Pravilnika). Ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov o tem, da je bil tožnik poučen o strokovnem in pravilnem upravljanju ročnega paletnega vozička, je vprašanje, ali je tožnik pravilen način dela sploh poznal, zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi.
odškodninska odgovornost delodajalca – zastrupitev z diklormetanom – pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine – strah – zmanjšanje življenjske aktivnosti – izvedenec – dokazovanje – zamuda –zakonske zamudne obresti – tek zamudnih obresti – načelno pravno mnenje
Ko oškodovanec postavi denarni zahtevek za negmotno škodo, postane to denarni zahtevek. Ker gre za pravno vprašanje in ker je pritožbeno sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporen datum prejema odškodninskega zahtevka, tožeča stranka pa zahteva zakonite zamudne obresti po tem datumu oziroma od 20. 11. 2003 dalje, je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - rok za podajo odpovedi
Tožnik (vodja službe) je s svojimi ravnanji oz. opustitvami (ni pravočasno
poskrbel za izvedbo volitev v svet delavcev; navzočim na seji sveta delavcev je povedal, da se bodo volitve zaradi ekonomičnosti izvedle šele v letu 2014, za kar ni imel pravne podlage; na seji sveta delavcev ni pojasnil, kakšen je zakonit postopek izvolitve predstavnika delavcev v svet Zavoda, zaradi česar je prišlo do težjih kršitev volilnih pravil; dopustil je, da so si člani sveta delavcev nezakonito podaljšali mandat)
v spornem obdobju kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 (razlog nesposobnosti).
Rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, temveč je treba, podobno kot pri kršitvah, storjenih z opustitvijo, šteti, da se ta rok ne izteče ves čas, ko takšno stanje traja.
invalid III. kategorije - sprememba v invalidnosti - nova invalidnost
Pri tožniku je od 22. 11. 2010 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z vsemi predhodno priznanimi stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno ter z ugotovljeno potrebo po dodatni omejitvi pri delu. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik že imel priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti z odločbo z dne 30. 11. 2010, ki je postala pravnomočna 21. 12. 2010. Spremembo v nastanku invalidnosti je zato pravilno določilo s prvim naslednjim dnem po pravnomočnosti te odločbe, to je z 22. 12. 2010 in je pravilno priznalo tudi novo pravico iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2011 dalje (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1).
Kako konkretne morajo biti navedbe tožene stranke, je najprej odvisno od navedb v tožbi. Tožeča stranka je namreč v tožbi zgolj zatrdila, da je šlo za fiktivne račune, ne da bi podala kakršnokoli navedbo o okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na fiktivnost in na podlagi katerih bi se sodišču sploh lahko zbudil dvom v dejanski obstoj zaračunanih storitev. Na pavšalnost trditev je tožena stranka ves čas postopka opozarjala. V taki situaciji od tožene stranke ni mogoče zahtevati bolj konkretnih trditev od teh, da računi temeljijo na opravljenih administrativnih, poslovnih in marketinških storitvah in da je zvezi z njimi plačala DDV.
Drži, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati (in da je zato dokazno breme na nasprotni stranki, da dokaže, da je dejstvo obstajalo), vendar to ne pomeni, da stranki, ki neko dejstvo zanika, ni potrebno navesti ničesar. Navesti mora okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da to dejstvo ni obstajalo. Šele takrat lahko govorimo, da mora nasprotna stranka dokazati, da je to dejstvo obstajalo.
predčasna pokojnina - nova odmera pokojnine - zavrženje zahteve
Ponovna zahteva za novo odmero predčasne pokojnine v predsodnem upravnem postopku je bila glede na pred tem že pravnomočno ustavljeni postopek pravilno in zakonito zavržena. V konkretnem primeru je namreč podan dejanski stan iz 129. člena ZUP-a, po katerem je v predsodnem upravnem postopku med drugim potrebno zahtevo s sklepom zavreči, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali je bila izdana zavrnilna odločba, in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahteva, ni spremenilo. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb toženca o zavrženju zahteve o novi odmeri predčasne pokojnine, ni utemeljen.
Tožnik je s svojim ravnanjem, ko je naročil vsadni indukcijski plošči vredni nad 600,00 EUR, ne da bi pri tem ravnal v skladu s pravilnikom tožene stranke, za indukcijski plošči pa tudi ni pridobil ustrezne dokumentacije za iznos in o iznosu indukcijskih plošč ni obvestil odgovornih oseb, čeprav bi to, glede na interni pravilnik, moral, naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je glede na delo, ki ga je opravljal (predsednik sindikata pri toženi stranki), s kršitvijo jasnih navodil tožene stranke, kako ravnati v primeru naročanja ocenjenih izdelkov oziroma ocenjenih vzorčnih izdelkov, izgubil zaupanje tožene stranke.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije - invalid II. kategorije - preostala delovna zmožnost
Tožnikova delovna zmožnost je zaradi sprememb v njegovem zdravstvenem stanju zmanjšana za več kot 50 %, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno razvrstilo v II. in ne v III. kategorijo invalidnosti, kot ga je razvrstila toženka v predsodnem upravnem postoku. ZPIZ-1 v drugi alineji 2. odstavka 60. člena izrecno določa, da se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Zato je zmotno toženkino stališče, da ugotovitev o tožnikovi zmanjšani delovni zmožnosti za več kot 50 % in o časovni razbremenitvi štiri ure dnevno z ostalimi omejitvami pri delu ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1.
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/1, 152a. ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3, 273. ZDR-1 člen 112, 205, 207, 207/1.
začasna odredba - zadržavnje izvršitve - verjetno izkazana terjatev
Sodišče zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, da se do izdaje prvostopenjske sodbe delovnega sodišča v zadrži izvršitev sklepa tožene stranke o trajni premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, če podatki v spisu ne nudijo opore za ugotovitev, da je tožena stranka tožnika premestila iz nezakonitih oz. fiktivnih razlogov, zaradi česar terjatev ni verjetno izkazana v smislu določbe 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.
invalid I. kategorije - invalidnost - invalidska pokojnina
Kljub temu da iz posameznih izvidov izhaja, da pri tožnici ni več preostale delovne zmožnosti, lečeči specialist ni pristojen za ugotavljanje delazmožnosti oz. invalidnosti. Invalidnost se presoja po predpisih, ki urejajo invalidsko zavarovanje in je invalidska komisija tista, ki ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji v 60. členu ZPIZ-1, ki določa, v katerih primerih je podana invalidnost. Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni prišlo do nastanka invalidnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.