ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved opravljanja dela - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožnik (policist) je spornega dne iz škatle - blagajne športnega društva odtujil 30,00 EUR. Tožnik je s tem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na ravnanje tožnika na delovnem mestu policista, katerega osnovna naloga je preprečevanje kaznivih dejanj, ni možno nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem ni pomembno, da storjeno dejanje ni bilo v zvezi z njegovimi delovnimi obveznostmi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je pri tožnikovem otroku prišlo do spremembe vzgojno-izobraževalnega zavoda 31. 8. 2012. Tožnikov otrok je bil namreč 31. 8. 2012 še v vrtcu, šele naslednji dan 1. 9. 2012, ko je pričel obiskovati 1. razred osnovne šole, je zamenjal vrtec za šolo oziroma vzgojno-izobraževalni zavod. Ker je pri tožnikovemu otroku prišlo do spremembe vzgojno-izobraževalnega zavoda 1. 9. 2012 in je tožnik spremembo sporočil v roku, določenem v 42. členu ZUPJS, se skladno s 1. odstavkom 42.b člena odloči o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na spremembo s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, to je 1. 10. 2012. To pomeni, da v konkretnem primeru tudi ni prišlo do neupravičeno prejetih javnih sredstev za mesec september 2012 v višini 91,37 EUR.
Tožena stranka je navedla, da je po pridobitvi in preučitvi fotografij poškodovanega motornega kolesa sama izdelala seznam postavk v predračunih, ki se ujemajo s predvidenimi deli po zapisnikih o ogledu. S tem se je res podrobneje opredelila do svojega ugovora glede višine škode, na takšen način, da je sama poiskala tiste postavke, ki glede na njen siceršnji ugovor (da se postavke iz zapisnikov cenilcev in iz predračunov ne ujemajo), niso več sporne. S temi navedbami ni priznala dejstev, kot to napačno razloguje pritožba, ampak je zgolj določno navedla, katerim dejstvom ne ugovarja več. Ta dejstva se štejejo za priznana.
ZPP člen 318, 318/3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-14. ZDSS-1 člen 14, 14/2, 24.
neizbira kandidata - plačilo odškodnine - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločanje v senatu - zamudna sodba
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine v vrednosti 41.000,00 EUR (I. točka izreka) ter o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 41.000,00 EUR (4. odstavek II. točka izreka). Iz 3. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 318. člena ZPP, pri čemer je štelo, da je tožba nesklepčna. V kolikor je sodišče izdalo sodbo, bi to moralo storiti po opravljeni glavni obravnavi, brez glavne obravnave pa bi lahko na podlagi 24. člena ZDSS-1 odločalo le, če bi po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, pri čemer pa bi morala biti odpoved pisna. Prav tako je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku v točki I in v točki II v vrednosti 41.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 14. člena ZDSS-1 odločati v senatu (sodišče navede predsednica senata). V kolikor pa je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, na kar bi kazala uporaba določb 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo, bi moralo postopati po teh določbah v celoti. Pritožbeno sodišče lahko presoja le sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pri čemer navedene sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so pritožbeni razlogi v postopku pritožbe zoper sodbo kot zoper zamudno sodbo drugačni. Ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
trditveno in dokazno breme - zavarovalni primer - smrt zaradi nezgode - obstoj nezgode - izključitev odgovornosti zavarovalnice - dokazna pravila - dokazi - dokazna ocena
Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera na tožeči stranki, vendar materialno pravo v zvezi s tem ni bilo kršeno. Tožeča stranka je namreč v zadostni meri izkazala, da je smrt njene zakonite zastopnice nastopila zaradi nezgode (potrdilo o smrti, izpoved zdravnice, ki je smrt obravnavala, izvedensko mnenje, ki je obstoj nezgode dopuščalo). Ob takem stanju v zadevi se je (procesno) dokazno breme preselilo k toženi stranki, ki bi morala zbuditi dvom v obstoj nezgode. tega pa ji zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah, da ni šlo za nezgodo in s pavšalnim povzemanjem določb splošnih pogojev o razlogih, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ni uspelo. Ker naše pravo ne pozna dokaznih pravil, je vzrok smrti mogoče dokazovati tudi na druge načine in ne samo z izvidom obdukcije.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadomestila plače, ki ga je opredeljeval tretji odstavek 7. člena Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov z dne 21. 6. 1997. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je citirani sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi, h kateri je dal pozitivno mnenje tudi minister za šolstvo in šport. Zavzelo je stališče, da je tožnik do vtoževanega zneska upravičen ne glede na to, da ustanovitelj tožene stranke ni Republika Slovenija, temveč lokalna skupnost, saj je navedba sklepa v pogodbi o zaposlitvi pomenila, da je le-ta postal del pogodbene volje pravdnih strank. Po zaključku pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Nobena od določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 7. člena Sklepa. Poleg tega je veljal Sklep le za tiste javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tako da na pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke (ustanovitelj tožene stranke je lokalna skupnost) ni mogel vplivati. Dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je podlaga za njeno sklepanje poleg Zakona o delovnih razmerjih tudi Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ne pomeni, da je tožnik le zaradi tega upravičen do vtoževanega nadomestila plače. Tudi v primeru, če bi bil namen tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi tožniku prizna pravico do nadomestila plače, bi bila takšna določba (ki je sicer v pogodbi o zaposlitvi, kot je bilo že ugotovljeno, ni) v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU in ne bi mogla imeti pravnih učinkov. Ker za priznanje pravice do nadomestila plače ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna poravnava - prekoračitev tožbenega zahtevka - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki kot tak sploh ni bil postavljen, oziroma ni bil postavljen kot primarni zahtevek. Ni mogoče šteti, da je tožeča stranka s predlogi na obravnavi (da se sklenjena poravnava obdrži v veljavi, šele podredno pa, da se odloči o tožbenem zahtevku tožnice, kot je razviden iz tožbe) postavila primarni in podredni zahtevek v besedilu, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v izreku sodbe (kot primarni zahtevek, ki je že na prvi pogled nesklepčen). Edini tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen v tem sporu, je bil opredeljen v tožbi, tožba pa je bila v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, na naroku za glavno obravnavno delno umaknjena. Zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi primarnega zahtevka v izpodbijani sodbi (to je zahtevka, da se obdrži v veljavi pogojno sklenjena poravnava z vsebino, ki izhaja iz izreka sodbe), prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, tožeča stranka pa je takšno zahtevo v pritožbi podala (s tem, ko je uveljavljala, da je prvostopenjsko sodišče dejansko odločalo o tekstu sodne poravnave pravdnih strank, ne pa o tožbenem zahtevku, kar je imelo za posledico nesklepčnost sodbenega izreka). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi, ki je v delu utemeljena, delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka, ki ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19. 8. 2014, tožbo vložila prepozno, po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je utemeljeno zavrglo tožbo, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, saj v primeru, če je tožba prepozno vložena, ni podlage za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku.
zavrženje tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - vročanje - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici pravilno vročala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je posledično zavrglo tožbo, ker je tožnica zamudila rok za sodno varstvo. Stališče sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je zmotno. Tožena stranka bi morala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročati na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, saj tožnica pisno ni sporočila drugega naslova. Pri tem je nepomembno, kje je imela tožnica dejansko prijavljeno prebivališče, ampak le, katero prebivališče je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi, saj tožena stranka dokazov, da ji je tožnica pisno sporočila spremembo naslova iz pogodbe o zaposlitvi, ni predložila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila vročena skladno s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 in se je tožnica z izredno odpovedjo seznanila šele 17. 1. 2014 (ko je prišla v službo). Zato je tožba, vložena dne 22. 1. 2014, glede na določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 pravočasna. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek.
denarna socialna pomoč - prenehanje upravičenosti - vračilo - spremenjene okoliščine - pravnomočna odločbe - poseg v pravnomočno odločbo
Zaradi načela pravnomočnosti je tudi ob spremenjenih okoliščinah, določenih v ZSVarPre, ki vplivajo na upravičenost prejemanja javnih sredstev (tudi denarne socialne pomoči), mogoče v že pravnomočne posamične upravne akte zakonito poseči le ob uporabi ustreznih izrednih pravnih sredstev, določenih v ZUP.
Pritožbene navedbe o nestrokovno izdelanem izvedenskem mnenju pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Presoja tega očitka pa ni predmet sklepa odmerjene nagrade izvedenca. Na podlagi 249. člena ZPP je namreč izvedenec upravičen do nagrade za opravljeno izvedensko delo, ne glede na to, ali je (bo) sodišče njegovemu mnenju pri svoji odločitvi sledilo ali ne, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.
Specializirani oddelki sodišč, ki delujejo pri okrožnih sodiščih na sedežih višjih sodišč, so izključno stvarno pristojni za vsa kazniva dejanja, za katera obtožni akt vloži specializirano državno tožilstvo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - racionalizacija poslovanja - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi zmanjševanja stroškov in racionalizacije poslovanja izvedla reorganizacijo v poslovanju tako, da je ukinila delovno mesto „referent v prodaji in logistiki“, ki ga je zasedal tožnik. Delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik na tem delovnem mestu, je delno prenesla na tožnikovega sodelavca, delno pa na zunanje pogodbene izvajalce. Ker je na podlagi navedenih poslovnih odločitev postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je dokazala tudi, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica diskriminacije. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožeča stranka je za omenjeni objekt dobavila in pravilno montirala tudi dogovorjeno število zunanjih žaluzij. Delo je torej izvršila po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ). Zaradi tega niti ni pravno pomembno, ali je v konkretnem primeru v tem delu tožena stranka sploh pregledala in potrdila izvršeno delo, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v sodnem postopku sploh ni nikoli trdila, da ji je bilo na kakršenkoli način onemogočeno, da omenjeno delo pregleda in ga potrdi. Namen določbe iz tretjega odstavka 642. člena OZ je namreč v tem, da naročnik zavaruje svoj pravni položaj (jamčevalne zahtevke) zaradi morebitnih napak izvršenega dela.
ZDR-1 člen 53, 53/3, 87, 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalid II. kategorije invalidnosti - poklicna rehabilitacija - status zavarovanca - odsotnost z dela
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej ni nujno, da izrecno navede, po kateri alineji je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2014, pri čemer je bil z aneksom k pogodbi o poklicni rehabilitaciji rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšan do najkasneje 30. 6. 2014. Pogodba res ni podpisana s strani delodajalca, vendar delavcu ne more iti v škodo morebitno nepravilno ravnanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji izrecno izhaja, da zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka je rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina pogodbe. Presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok, pa je zgolj na strani zavoda. Tako je imel tožnik v času očitane neupravičene odsotnosti z dela več kot pet dni od 9. 3. 2014 dalje status zavarovanca s pravico do poklicne rehabilitacije do najkasneje 30. 6. 2014. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
poplačilo terjatve - zanemarljivo majhen znesek preostanka glavnice - pravni interes za pritožbo - pravica do sodnega varstva
Pritožbeno vztrajanje upnika pri izvršbi za zanemarljivo majhen znesek glavnice 1,14 EUR s pripadki vodi le k povzročanju stroškov postopka (ki bi jih morala kriti nasprotna stranka) in nepotrebnega dela sodišču, ne da bi imel upnik od tega kakršno otipljivo korist in prav zato predstavlja tudi zlorabo pravice do sodnega varstva. Takšno ravnanje ima vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva ostalih (23. člen Ustave), ki so se s poštenimi nameni obrnili na sodišče in bodo zaradi omejenega obsega kadrovskih virov sodišč, zato do sodnega varstva prišli kasneje.
sklep o razdružitvi postopka – sklep procesnega vodstva – pritožba zoper sklep procesnega vodstva – posebna pritožba – napačen pravni pouk – pravica do pritožbe
Sklep o razdružitvi postopka je sklep procesnega vodstva. Zoper takšne sklepe ni posebne pritožbe. Izpodbijati jih je mogoče šele v pritožbi zoper končno odločbo.
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/1, 152a. ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3, 273. ZDR-1 člen 112, 205, 207, 207/1.
začasna odredba - zadržavnje izvršitve - verjetno izkazana terjatev
Sodišče zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, da se do izdaje prvostopenjske sodbe delovnega sodišča v zadrži izvršitev sklepa tožene stranke o trajni premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, če podatki v spisu ne nudijo opore za ugotovitev, da je tožena stranka tožnika premestila iz nezakonitih oz. fiktivnih razlogov, zaradi česar terjatev ni verjetno izkazana v smislu določbe 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.
začasna odredba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe
Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe, je bil pravilno zavrnjen, ker tožnik pri toženi stranki ni zahteval zadržanja učinkovanja odpovedi, čeprav je sindikat podal negativno mnenje k podani odpovedi in istočasno zahteval tudi zadržanje njenega učinkovanja. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe po 113. členu ZDR-1 in 272. členu ZIZ na sodišče vložil skupaj s tožbo dne 4. 8. 2015, kar je po prenehanju delovnega razmerja, ki mu je po njegovih navedbah prenehalo 23. 7. 2015. Ker pa se po 3. odstavku 113. člena ZDR-1 zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 113. člena ZDR - 1, kot ga uveljavlja tožnik, sploh ni mogoče.
invalid I. kategorije - invalidnost - invalidska pokojnina
Kljub temu da iz posameznih izvidov izhaja, da pri tožnici ni več preostale delovne zmožnosti, lečeči specialist ni pristojen za ugotavljanje delazmožnosti oz. invalidnosti. Invalidnost se presoja po predpisih, ki urejajo invalidsko zavarovanje in je invalidska komisija tista, ki ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji v 60. členu ZPIZ-1, ki določa, v katerih primerih je podana invalidnost. Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni prišlo do nastanka invalidnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje vloge - nepopolna vloga - rok za popravo - zamuda roka
Tožnik je sodišču prve stopnje posredoval vlogo, iz katere ni bilo razvidno, ali gre za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Poleg tega je bila vloga sodišču predložena zgolj v enem izvodu. Ker tožnik v roku 15 dni, kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, nepopolne vloge ni popravil ter sodišču tudi ni posredoval zadostnega števila izvodov vloge, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo.