KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 235, 249, 251. ZKP člen 372, 372/1-4, 394, 394/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – navidezni stek – razmerje inkluzije – razmerje konsumpcije – davčna zatajitev – ponareditev poslovnih listin – ponarejanje listin – sprememba sodbe – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – presoja okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja
Pritožbeno stališče, da sta kaznivi dejanji ponarejanja listin in ponareditve poslovnih listin inkludirani, oziroma konzumirani v kaznivo dejanje davčne zatajitve in da gre torej za navidezni stek, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo. Po logiki stvari je ponarejanje računov in sestava lažnih poslovnih knjig res predhodno dejanje davčni zatajitvi in je zato tudi motivirano z istim namenom, izogniti se plačilu davščin oziroma pridobiti si premoženjsko korist, vendar pa gre na drugi strani za povsem samostojni kaznivi dejanji, in tako stališče je v sodni praksi že bilo sprejeto (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 50014/2010 z dne 18.10.2012).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zagovor
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi obstajale okoliščine po drugem odstavku 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V konkretnem primeru je pomembna okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnikom in je hotela ugotoviti razloge za njegov neprihod na delo od 11. 3. 2013 dalje, vendar je bilo to neuspešno, saj tožnik pošte ni dvigoval. V teh okoliščinah, zlasti ker tožnik ni bil dosegljiv na številko telefona, ki jo je sam sporočil delodajalcu in ni dvigoval nobenih pošiljk, stika s pa tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti niti preko njegovega osebnega zdravnika, je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bo tožniku zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožnik ni bil vabljen na zagovor.
Tožnika od 11. 3. 2013 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke (delodajalca), čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
predčasna pokojnina - nova odmera pokojnine - zavrženje zahteve
Ponovna zahteva za novo odmero predčasne pokojnine v predsodnem upravnem postopku je bila glede na pred tem že pravnomočno ustavljeni postopek pravilno in zakonito zavržena. V konkretnem primeru je namreč podan dejanski stan iz 129. člena ZUP-a, po katerem je v predsodnem upravnem postopku med drugim potrebno zahtevo s sklepom zavreči, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali je bila izdana zavrnilna odločba, in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahteva, ni spremenilo. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb toženca o zavrženju zahteve o novi odmeri predčasne pokojnine, ni utemeljen.
Tožena stranka je navedla, da je po pridobitvi in preučitvi fotografij poškodovanega motornega kolesa sama izdelala seznam postavk v predračunih, ki se ujemajo s predvidenimi deli po zapisnikih o ogledu. S tem se je res podrobneje opredelila do svojega ugovora glede višine škode, na takšen način, da je sama poiskala tiste postavke, ki glede na njen siceršnji ugovor (da se postavke iz zapisnikov cenilcev in iz predračunov ne ujemajo), niso več sporne. S temi navedbami ni priznala dejstev, kot to napačno razloguje pritožba, ampak je zgolj določno navedla, katerim dejstvom ne ugovarja več. Ta dejstva se štejejo za priznana.
zavrženje tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - vročanje - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici pravilno vročala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je posledično zavrglo tožbo, ker je tožnica zamudila rok za sodno varstvo. Stališče sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je zmotno. Tožena stranka bi morala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročati na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, saj tožnica pisno ni sporočila drugega naslova. Pri tem je nepomembno, kje je imela tožnica dejansko prijavljeno prebivališče, ampak le, katero prebivališče je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi, saj tožena stranka dokazov, da ji je tožnica pisno sporočila spremembo naslova iz pogodbe o zaposlitvi, ni predložila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila vročena skladno s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 in se je tožnica z izredno odpovedjo seznanila šele 17. 1. 2014 (ko je prišla v službo). Zato je tožba, vložena dne 22. 1. 2014, glede na določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 pravočasna. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek.
denarna socialna pomoč - prenehanje upravičenosti - vračilo - spremenjene okoliščine - pravnomočna odločbe - poseg v pravnomočno odločbo
Zaradi načela pravnomočnosti je tudi ob spremenjenih okoliščinah, določenih v ZSVarPre, ki vplivajo na upravičenost prejemanja javnih sredstev (tudi denarne socialne pomoči), mogoče v že pravnomočne posamične upravne akte zakonito poseči le ob uporabi ustreznih izrednih pravnih sredstev, določenih v ZUP.
trditveno in dokazno breme - zavarovalni primer - smrt zaradi nezgode - obstoj nezgode - izključitev odgovornosti zavarovalnice - dokazna pravila - dokazi - dokazna ocena
Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera na tožeči stranki, vendar materialno pravo v zvezi s tem ni bilo kršeno. Tožeča stranka je namreč v zadostni meri izkazala, da je smrt njene zakonite zastopnice nastopila zaradi nezgode (potrdilo o smrti, izpoved zdravnice, ki je smrt obravnavala, izvedensko mnenje, ki je obstoj nezgode dopuščalo). Ob takem stanju v zadevi se je (procesno) dokazno breme preselilo k toženi stranki, ki bi morala zbuditi dvom v obstoj nezgode. tega pa ji zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah, da ni šlo za nezgodo in s pavšalnim povzemanjem določb splošnih pogojev o razlogih, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ni uspelo. Ker naše pravo ne pozna dokaznih pravil, je vzrok smrti mogoče dokazovati tudi na druge načine in ne samo z izvidom obdukcije.
ZDR člen 29, 109, 109/1,126, 136. OZ člen 190, 190/1, 191, 191/1.
obveznost plačila - plačilo za delo - odpravnina - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače in regresa za letni dopust za leto 2009, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine.
prvi narok – prokurist – ara – denarna obveznost – denarna kazen
Aro lahko predstavlja le ob sklenitvi Predpogodbe dne 23.2.2009 plačan znesek v višini 8.750,00 EUR; kasneje (dne 20.3.2009), mimo določil Predpogodbe plačan znesek v isti višini, pa po naravi stvari ne more več pomeniti are, ampak lahko torej pomeni le predčasno delno izplačilo preostanka kupnine.
ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1. ZVZelP člen 5, 5/1, 5/1-8, 73, 73/3. Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev člen 4.
stimulacija - plačilo razlike v stimulaciji - dejansko delo - dogovor - akt pogodbene narave
Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.
Kako konkretne morajo biti navedbe tožene stranke, je najprej odvisno od navedb v tožbi. Tožeča stranka je namreč v tožbi zgolj zatrdila, da je šlo za fiktivne račune, ne da bi podala kakršnokoli navedbo o okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na fiktivnost in na podlagi katerih bi se sodišču sploh lahko zbudil dvom v dejanski obstoj zaračunanih storitev. Na pavšalnost trditev je tožena stranka ves čas postopka opozarjala. V taki situaciji od tožene stranke ni mogoče zahtevati bolj konkretnih trditev od teh, da računi temeljijo na opravljenih administrativnih, poslovnih in marketinških storitvah in da je zvezi z njimi plačala DDV.
Drži, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati (in da je zato dokazno breme na nasprotni stranki, da dokaže, da je dejstvo obstajalo), vendar to ne pomeni, da stranki, ki neko dejstvo zanika, ni potrebno navesti ničesar. Navesti mora okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da to dejstvo ni obstajalo. Šele takrat lahko govorimo, da mora nasprotna stranka dokazati, da je to dejstvo obstajalo.
Pritožbene navedbe o nestrokovno izdelanem izvedenskem mnenju pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Presoja tega očitka pa ni predmet sklepa odmerjene nagrade izvedenca. Na podlagi 249. člena ZPP je namreč izvedenec upravičen do nagrade za opravljeno izvedensko delo, ne glede na to, ali je (bo) sodišče njegovemu mnenju pri svoji odločitvi sledilo ali ne, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - racionalizacija poslovanja - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi zmanjševanja stroškov in racionalizacije poslovanja izvedla reorganizacijo v poslovanju tako, da je ukinila delovno mesto „referent v prodaji in logistiki“, ki ga je zasedal tožnik. Delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik na tem delovnem mestu, je delno prenesla na tožnikovega sodelavca, delno pa na zunanje pogodbene izvajalce. Ker je na podlagi navedenih poslovnih odločitev postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je dokazala tudi, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica diskriminacije. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014488
ZJU člen 147, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3.
premestitev - javni uslužbenec - učinkovitejše delo organa - smotrnost premestitve - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - navidezen razlog za premestitev
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa) je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa.
Ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem smotrnosti premestitve, kar ni predmet postopka zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca, je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje glede trditev o navideznosti razloga za premestitev nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče, ki naj bi sprejela odločitev o premestitvi tožnika zaradi subjektivnih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je s svojim ravnanjem, ko je naročil vsadni indukcijski plošči vredni nad 600,00 EUR, ne da bi pri tem ravnal v skladu s pravilnikom tožene stranke, za indukcijski plošči pa tudi ni pridobil ustrezne dokumentacije za iznos in o iznosu indukcijskih plošč ni obvestil odgovornih oseb, čeprav bi to, glede na interni pravilnik, moral, naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je glede na delo, ki ga je opravljal (predsednik sindikata pri toženi stranki), s kršitvijo jasnih navodil tožene stranke, kako ravnati v primeru naročanja ocenjenih izdelkov oziroma ocenjenih vzorčnih izdelkov, izgubil zaupanje tožene stranke.
denarna socialna pomoč - zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnik je pritožbo zoper prvostopenjski sklep vložil po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja - prekinitev postopka - poseben sklep o nadaljevanju postopka - priglasitev pravdnih stroškov
Res je, da bi sodišče prve stopnje o nadaljevanju postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (2. odstavek 208. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve pa v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Pri tožniku je podana izguba vida na desnem očesu, na levem očesu pa je ostrina vida z minimalno korekcijo normalna (1,0), kar predstavlja 30 % telesno okvaro po veljavnem Samoupravnem seznamu telesnih okvar. Odstotek telesne okvare v tej višini, ki je posledica bolezni, pa ne zadostuje za priznanje pravice do invalidnine po 144. členu ZPIZ-1, zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Kadar je ločitvena pravica prerekana, ker je bila pridobljena z izpodbojnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP, mora tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, zahtevati, da se razveljavijo učinki izpodbojnega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Če je predmet izpodbojnega zahtevka pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, se izpodbojni zahtevek uveljavlja z izbrisno tožbo v skladu z drugim odstavkom 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).
Zahtevek za izbris izpodbijanja vknjižbe se lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo knjižena pridobitev pravice.
Že zaradi tega, ker je zahtevek (pravilno) vseboval tudi razveljavitev pogodb o zastavi nepremičnin, ki sta jih dne 27.5.2011 sklenili N. d.d. in M. d.o.o., bi morali na pasivni strani v tem postopku biti tudi obe navedeni pogodbenici. Ob uveljavljanju zahtevka na razveljavitev pogodbe sta stranki te pogodbe v takšnem medsebojnem razmerju, da se lahko tožbeni zahtevek razteza le na oba pogodbenika, kar pomeni, da sta kot udeleženca istega materialnopravnega razmerja nujna sospornika v smislu 196. člena ZPP.
Za rešitev v konkretnem sporu je odločilno, da je znesek otroškega dodatka, kakršen je bil tožniku priznan s pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011, enak znesku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tem sporu. Ker glede višine otroškega dodatka ni prišlo do spremembe, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi razveljavilo pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011. Skladno s petim odstavkom 56. člena ZUPJS mora organ (enako velja tudi za sodišče, ko presoja odločitev tožene stranke) ugotoviti, ali obstaja potreba po odpravi odločbe. V sporni zadevi take potrebe ni bilo, zato je sodišče prve stopnje brez pravne podlage razveljavilo pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011 (točka II. izreka). Tožnik je bil upravičen do prejemanja otroškega dodatka v višini 324,05 EUR mesečno do izteka časa, določenega v pravnomočni odločbi. Enak znesek pa tožniku pripada skladno z odločitvijo sodišča prve stopnje vse do 31. 12. 2012.