redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prepoved diskriminacije
Tožena stranka je zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Na podlagi sklepa o spremembi organizacije dela je delovne naloge treh delavcev na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ (ki ga je zasedal tudi tožnik) prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (in še dveh delavcev) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in določenemu delavcu odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz 102. člena ZDR-1. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
podjemna pogodba – upravičenost podjemnika do plačila – končanje posla
Ker je podjemnik do plačila za opravljen posel po podjemni pogodbi upravičen le, če doseže končni rezultat, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je preuranjen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014622
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153, 153/2, 171, 171/1, 179, 179/2, 174, 174/2. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 4, 4/1, 12, 27, 37. ZVZD člen 5, 9, 9/2, 23. ZDR člen 33. ZPIZ-1 člen 94, 94/1.
nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - tiskarski stroj - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek
Tožnik se je poškodoval na delu pri prvo toženi stranki (delodajalcu) pri čiščenju valjev tiskarskega stroja. Ko je dvignil pokrov stroja in z desno roko segel do valjev, da bi jih očistil, so mu delujoči valji ujeli desno roko do zapestja, v posledici česar je utrpel telesno poškodbo. Tiskarski stroj v velikosti 12 metrov dolžine in 2 metra višine je med obratovanjem in vzdrževanjem oz. čiščenjem nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode. Zato je podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke za vtoževano škodo. Tiskarski stroj, čeprav je bil ustrezno vzdrževan in je imel veljavno potrdilo o pregledu in preizkusu delovne opreme, v trenutku škodnega dogodka ni bil brezhiben in tožniku ni zagotavljal ustrezne varnosti, saj je deloval, čeprav bi se valji stroja ob dvigu varnostnega pokrova morali ustaviti. Prvo tožena stranka je s tem kršila prvi odstavek 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki določa, da mora delodajalec delavcem zagotavljati brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Poleg tega bi morala prvo tožena stranka delavce, četudi so bili za delo ustrezno teoretično in praktično usposobljeni, v okviru dolžne skrbnosti nadzirati in jih v primeru ugotovljenega nepravilnega ravnanja na to opozoriti. Ker tega ni storila, je kršila 5. in 23. člen ZVZD ter 12. člen Pravilnika. Zato je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke za nastalo nezgodo. Tožnik je s tem, ko je posegel v notranjost tiskarskega stroja, ne da bi se prepričal, da je ta ustavljen, soprispeval k nastanku nezgode v višini 40 %.
Tožnica je določenega dne udarila oskrbovanko, jo zgrabila za roko in jo vrgla v varovalno ograjico bolniške postelje, na kar se je oskrbovanka glasno odzvala. Hkrati pa se je tožnica do oskrbovanke vedla tudi verbalno agresivno, saj ji je rekla: „Ne vem, koga bo več bolelo, mene ali vas.“ S takšnim ravnanjem je tožnica naklepoma huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, delovnega razmerja pa ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je najprej zavzelo stališče, da predstavlja izjava, ki jo je tožnik podal 1. 4. 2014, pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, nato pa je ugotovilo, da se je tožnik strinjal z odpovedjo, ki mu jo je podala tožena stranka. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko sporazumno prekinjeno oz. da je šlo za sporazum glede datuma prenehanja. Ker so razlogi o odločilnem dejstvu, tj. o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, med seboj v nasprotju, je podana absolutna bistvena kršitev z 14. točke
drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prepoved diskriminacije
Tožena stranka je zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Na podlagi sklepa o spremembi organizacije dela je delovne naloge treh delavcev na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ (ki ga je zasedal tudi tožnik) prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (in še dveh delavcev) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in določenima delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz 102. člena ZDR-1. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
plačilo odpravnine - delovnopravna kontinuiteta - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim tožnikovim delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je namreč kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec, pri čemer je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj šest let delovne dobe.
pravni interes - zavrženje pritožbe - sodba na podlagi pripoznave - stroški postopka
Četrti odstavek 343. člena ZPP določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo. Tožnica je v tem delovnem sporu v celoti uspela, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, kar pomeni, da je njena pritožba nedovoljena. Iz tega razloga je bilo potrebno glede na 352. člen ZPP pritožbo, ki se nanaša na odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s sklepom zavreči.
Stroški postopka so bili odmerjeni v skladu z ZPP in Odvetniško tarifo. Tožnica si je izbrala za zastopanje odvetnika, ki ima sedež v Ljubljani, zato stroški pooblaščenca za prihod iz Ljubljane v Mursko Soboto niso potrebni stroški za pravdo in jih mora tožnica nositi sama. Tožnica ima sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar mora v takem primeru stroške prihoda nositi sama in jih ni mogoče naložiti v plačilo toženi stranki.
Tožnik je v postopku uveljavljal, da spornega zneska (preveč izplačane invalidske pokojnine in letnega dodatka) ni dolžan vrniti toženi stranki glede na 191. člen OZ, vendar se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da gre za neupravičeno prejeti znesek in da ga je tožnik dolžan vrniti, pri čemer zgolj citira 190. člen OZ. Ne navaja pa odločilnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan po 190. členu OZ. Tako ni razvidno, ali je prišlo do odpada pravne podlage upoštevaje odločbi tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine v spornem obdobju, ali pa že zakon sam določa, do kdaj so izpolnjeni pogoji za izplačilo pokojnine. Sodba tudi nima razlogov, ali je v zadevi podano stanje po 191. členu OZ. Ker sodba sodišča prve stopnje nima odločilnih dejstev, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - opravljanje pridobitne dejavnosti
Kot kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se za opravljanje pridobitnega dela lahko šteje zgolj aktivno opravljanje dela s strani delavca. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža aktivno opravljal delo kot samostojni podjetnik, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opravljanje pridobitne dejavnosti v času bolniškega staleža) ni podana. Izdaje računa, tudi v kolikor bi ga izdal sam tožnik (kar v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno), ni mogoče šteti za opravljanje pridobitnega dela. Poleg tega je bil tožnik nesposoben za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi (delovno mesto delavca v proizvodnji). Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer opravlja poleg tega dela. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
odločitev o pričninah – sklep o povračilu potnih stroškov in izgubljenega dobička – pritožba – pravni interes za vložitev pritožbe – naknadno odpadel pravni interes za vložitev pritožbe – pravnomočnost odločbe
Glede na novo situacijo, ko je postopek pravnomočno končan in je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je pravni interes tožene stranke za pritožbo zoper odločitve o pričninah odpadel. Stroški v zvezi s pričami so bili naloženi v plačilo tožeči stranki, ki pa jih, glede na odločitev prvega sodišča, ni uspela prevaliti na toženo stranko, zato tožena stranka nima več pravnega interesa za pritožbe.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 48. plačni razred namesto v 47. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do avgusta 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
pravica do pokojnine - zavrženje tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zoper dokončno upravno odločbo vložil po izteku zakonsko določenega 30 - dnevnega roka za vložitev tožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica je bila v spornem obdobju zmožna za delo z omejitvami po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v tem obdobju ni bila zmožna za delo, ni utemeljen.
ZZVZZ člen 12, 12/1, 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21, 15/3, 78, 78/2. ZUPJS člen 30, 30/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 6, 6/1, 9, 9-20, 13.
lastnost zavarovanca - zdravstveno zavarovanje - ugotovitev lastnost zavarovanca za nazaj
Toženec je z izpodbijanima odločbama lastnost zavarovanca pri tožniku ugotovil za nazaj, pri čemer je za tako ugotovitev imel podlago v določbi 14. člena Pravil, v kateri je določeno, da osebe pridobijo lastnost zavarovanca ali družinskega člana z dnem, ki je naveden kot dan vstopa v obvezno zavarovanje po 9. členu Pravil tudi v primeru, če zavezanec vloži prijavo po roku, ki je določen z zakonom in Pravili, ali pa jo po uradni dolžnosti vloži zavod na podlagi dokončne odločbe zavoda oziroma pravnomočne odločbe sodišča. Ker tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za zavarovanje po drugi podlagi, ima pa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je toženec pravilno odločil, da ima lastnost zavarovane osebe po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ že od 1. 6. 2012 dalje, to je od odjave iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot občan oziroma prenehanja plačevanja prispevkov iz tega naslova s strani občine, saj od tega dne dalje ni bil zavarovan iz drugega naslova.
OZ člen 336, 336/1, 347, 347/1, 356, 356/1, 356/2. ZIZ člen 257, 257/1, 259, 259/1, 259/2.
predhodna odredba - zastaranje judikatne terjatve - časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova - zakonita preživnina
Pravilno je stališče, da imajo značaj judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok, tiste obveznosti po pravnomočni sodbi, ki so zapadle v plačilo v obdobju, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je še na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Za terjatve, ki pa so v plačilo zapadle po tem trenutku, pa je v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ določen krajši triletni zastaralni rok.
Predmet zavarovanja s predmetno predhodno odredbo so ob njeni izdaji še ne zapadli zneski zakonite preživnine za obdobje od meseca marca 2015 do meseca februarja 2016. Ker pa triletni zastaralni rok v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena istega zakona sicer določen za zastaranje občasnih terjatev, s katerimi se črpa sama pravica preživljanja, začne teči šele prvi dan po dnevu, ko je upnica imela pravico terjati obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), pa je sodišče prve stopnje glede na to, da so predmet predmetnega zavarovanja bodoče občasne terjatve, ki ob izdaji predhodne odredbe kot relevantnem trenutku za pravno presojo še niso zapadle v plačilo, pravilno zaključilo, da zastaranje s predhodno odredbo zavarovanih bodočih preživninskih dajatev še niti ni začelo teči.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0014649
OZ člen 179. ZPP člen 184, 184/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo stroške postopka. Pravilno je sicer upoštevalo, da je prvotno tožnik zahteval 4.624,99 EUR odškodnine in je od te vrednosti spornega predmeta odmerilo strošek nagrade za postopek. Glede na tožnikov delni umik tožbenega zahtevka pa je nepravilno odmerilo strošek nagrade za narok po prvotni vrednosti spornega predmeta, saj bi moralo upoštevati vrednost spornega predmeta v višini 3.274,99 EUR (po delnem umiku tožbe). Glede na vrednost spornega predmeta po delnem umiku tožbe znaša uspeh tožnika v postopku približno 50 % in mu glede na tak uspeh pripadajo tudi stroški postopka skladno s 154. členom ZPP. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožnikove priznane stroške znižalo.
ZUstS člen 23, 23/1, 23/4. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6. ZPIZ-2 člen 8, 8-7, 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11.
prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje
Ob ugotovitvi, da je tožnik že 29. 5. 2013 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 12. 2013. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
Odločitev prvega sodišča, ki je tožniku naložilo v plačilo le 30 % odmerjene sodne takse (501,30 EUR), ki jo je dolžan plačati v petih mesečnih obrokih, vsakokrat po 100,26 EUR, je primerna in ne bo ogrožala preživljanja tožnika in njegove družine.
ZUstS člen 23, 23/1. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11. ZDR-1 člen 83, 83/2, 87, 87/2.
prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje
Ob ugotovitvi, da je tožnik že 23. 11. 2013 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v enajstem odstavku 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 9. 8. 2014. V skladu z navedenim členom vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.